Melita Forstnerič Hajnšek
Pred dvema dnevoma so iz srbskih vladnih kabinetov in Muzeja sodobne umetnosti (MSU) v Beogradu končno potrdili veliko novico: po štiriinštiridesetih letih se vrača na domačo sceno največja, najslavnejša srbska sodobna umetnica Marina Abramović. V Muzeju savremene umetnosti na Ušću bodo septembra prihodnje leto odprli retrospektivno razstavo renomirane umetnice; odprta bo do januarja 2020. To bo svojevrstna vrnitev Abramovićeve v domovino, kjer ni razstavljala že od daljnega leta 1975.
Dogovor med Muzejem sodobne umetnosti iz Beograda, ministrstvom za kulturo in informiranje Srbije ter srbsko premierko Ano Brnabić, ki se je osebno zavzela za to pomembno predstavitev, je bil potrjen 2. januarja letos, poročajo srbski mediji. Brnabićeva naj bi se osebno zavzela za to, da bi končno tudi umetničina domača publika imela priložnost od blizu videti enega najslavnejših performativnih opusov na svetu, ki ga občudujejo po najeminentnejših muzejih in galerijah obeh polobel. Kot pravi predsednica srbske vlade, naj bi bila razstava tudi potrditev nove kulturne politike Srbije, ki spodbuja kreativno mišljenje in razumevanje različnosti. Organizacija te razstave naj bi bila tudi pomembno sporočilo mladim srbskim umetnikom in umetnicam, da lahko računajo na institucije kulture v svoji domovini, ne le v tujini.
Kot so se dogovorili, bo beograjska predstavitev še v sedmih mestih Evrope - po Stockholmu, Köbenhavnu, Oslu, Bonnu, Firencah in poljskem Torunu bo na vrsti še Beograd. Retrospektivna razstava z naslovom Čistač (Čistilec) bo vsebovala risbe, slike in instalacije, nastale v času skoraj polstoletne kariere Marine Abramović, vključujoč tudi obdobje ustvarjanja v Beogradu v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Projekt je tudi pomemben za simbolično vrnitev Muzeja sodobne umetnosti Beograd na svetovno umetniško sceno, je dejal vršilec direktorja te ustanove, Slobodan Nakarada.
Po uspešni avtobiografiji, izdani lani v Beogradu, naslednje leto še retrospekitva
Mediji so se posmehovali
Kot piše v avtobiografiji, so jo v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je začela doma s performansi skupaj s kolegi umetniki Erom Milivojevićem, Nešem Paripovićem (prvim Marininim možem), Zoranom Popovićem, Rašem Todosijevićem in Gergeljem Urkomom, domači mediji surovo zavračali in se ji posmehovali. "To, kar dela Abramovićeva, nima nikakršne zveze z umetnostjo, so pisali. Zanje sem bila mazohistka in ekshibicionistka." In še ocvirek iz knjige: ko je videla, kako skromen je bil pogreb njene prijateljice, slovite Susan Sonntag, se je odločila, da bo njen pogreb hkrati potekal v treh mestih - Beogradu, New Yorku in Amsterdamu - pri čemer bo njeno telo samo v eni od treh krst. Na pogrebu ne bo smel nihče biti v črnini, pesem, ki se bo vrtela, bo Sinatrova My Way, piše umetnica, ki je vrhunec kariere doživela v MoMi 2010 v New Yorku, ko je 700 ur preživela sede z obiskovalci v tišini. Kar 750 tisoč jih je stalo pred Muzejem moderne umetnosti, da bi sedli z umetnico.
