Najprej je mislil, da si je med predstavo pretegnil mišico, a šlo je za infarkt.
Matjaž Javšnik pravi, da še zdaleč ni za na odpad.
"Med vinogradniki imam nekaj zelo dobrih prijateljev,
Vse po sistemu bonbon - klofuta
Matjaž Javšnik
“Marcel Štefančič jr. je takrat zapisal, da gre za antologijsko sceno, da je to stvar velikih igralcev, da te uspejo v enem kadru pripeljati od smeha do solz. A to ni le desetminutna filmska sekvenca, to je način mojega delovanja. V mojih predstavah peljem vso zgodbo po sistemu bonbon – klofuta. To pomeni en velik vrtiljak čustev. Smeh v enem hipu in solze v drugem, je pa vtis seveda odvisen od tega, koliko je posameznika življenje že teplo in ga naredilo močnejšega ali pa mu dovolilo, da se ga vsaka malenkost še lahko dotakne. Sicer pa predvsem šteje, koliko si kot igralec dopustiš, da tvoja televizijska ali filmska pojavnost zmotita delo v gledališču. Če suvereno stopiš na oder kot lik, te ne more premakniti nobena etiketa ali zunanji impulz. Ta osredotočenost še posebej koristi, ko igraš na ulici za več kot tisoč ljudi in se, recimo, čez Tartinijev trg zapelje še kakšen mopedin ali ribič malo zajucka. Takrat je kavelj v popolni koncentraciji in nekakšnem fluidu, ki se preliva do zadnje vrste, do zapornice pred Piranom! Ne smeš jih izgubiti, »držati« jih moraš, ustvarjati ritem, da držiš tudi gledalca v fokusu. Kljub koncentraciji sem ob tem tako rutiniran, da lahko v vsakem trenutku opazim, če je kdo odšel.”
Biti moraš tri korake pred občinstvom
“Ne, da bi si polnil ego, ampak zato, da jim dam vedeti, da mi veliko pomenijo, da jim nekaj vrnem, dam izkustvo, veselje, katarzo konec koncev. To je resda prostor za improvizacijo, predstavo, morda se sliši brezobrazno, še vedno vodim jaz - in pri hitrosti in količini besedila, ki ga podajam, je vsak tak izstop lahko blazno nevaren. Res moram biti zelo osredotočen. Moji profesionalni kolegi se zmeraj sprašujejo, kako mi to uspe, se čudijo pogumu in načinu, kako se spoprijemam s temi izzivi. Mi pravijo, da si oni nikoli ne bi upali nastopiti pred tako maso, sami na odru v uro in pol dolgi predstavi, s toliko besedila, menjavami ritma in razpoloženjskimi stanji, čustvi … ampak obstajajo vzvodi, ki to omogočajo, predvsem pa se zdi, da so ti posamezne reči položene v zibko. Meni je bilo v življenju marsikaj odvzeto in posledično s tem dano. V otroštvu sem bil zelo veliko bolan, zato sem večino časa ležal, gledal filme, bral knjige in igral šah. Velikokrat tudi sam. Ampak prav knjige in šah ti dajo blazno poglobljeno sliko, logistiko, drug način razmišljanja. Še zlasti šah, kjer moraš biti zmeraj tri korake pred nasprotnikom! Enako je na odru."
Želel je biti logar
“Meni se je bilo najlepše izgubljati po gozdovih, objemati drevesa in občasno spiti dva špricarja v kakšni postojanki, zaplesati ob koncu tedna s turistkami iz tujine - in to bi bil smisel mojega življenja. Teater je v moje življenje stopil čisto slučajno. Šli smo s prijatelji na eno avdicijo za amatersko gledališko skupino v Rušah, potem so me prepoznali kot talent in me poslali v poletno gledališko šolo. Tam me je videla direktorica druge šole iz Ljubljane, klicala v Ruše, na občino, da mi plačajo šolnino - in potem se je zgodilo. Bil sem tako brezobrazen, da sem vsemu rekel ja. Čeprav je moje bistvo, postavljeno na logiki, da moraš biti ves čas proti, da lahko kdaj rečeš tudi da, sem očitno popustil v pravih trenutkih. Danes mi ni žal. Gledališče mi je dalo ogromno lepega, spoznal sem veliko krasnih ljudi, se ogromno naučil o svetu in okolju, v katerem živimo. Zelo veliko sem se naučil tudi o sebi. A študijskih desk AGRFT-ja nisem izkusil. Nagovor predstavnika na informativnem dnevu se mi je zdel tako tuj, da sem sklenil, da na meni nihče ne bo zdravil frustracij. To je bil moj dokončni ne akademiji - in čeprav so me še kasneje nagovarjali, mi že precej profiliranemu in realiziranemu avtorju tja ni bilo več za iti.”
Danes si, jutri te ni več
“Težav, ki bi jih prinesla prepoznavnost, nisem imel, hkrati pa je prišla relativno pozno, ko so me zanimale že druge stvari, na primer kretnje. Morda se bo slišalo domišljavo, ampak jaz sem bil takrat na nek način realiziran avtor, z nekaj svojimi besedili, lutkovnimi in gledališkimi predstavami, začel sem se spogledovati s produkcijo. Strinjam pa se, da je prepoznavnost lahko zelo dvorezni meč. Če nimaš sidra, te lahko zelo hitro odnese, zato hočem vsem podati neko realno sliko, da danes si, jutri te pa ni več.Mat”
Svoje znanje deli med mlade
“A promoviranje dežele, narave, vinarjev, ni cilj. Želja je promoviranje Slovenije kot rajske dežele za koprodukcije, saj so pri nas zadeve zelo fino postavljene - od opreme do znanja. Trudim se te faktorje združevati, poleg tega pa si predvsem želim deliti svoje znanje in znanje sodelavcev med mlade. Želim jim, da bi naredili kariero zunaj, da bi opozorili nase vsaj do te mere, da bi si lahko privoščili vsaj občasne izlete v tujino. Zato na festivale pripeljem ogromno producentov, režiserjev, casting direktorjev … - in jim skozi posebej pripravljene programe predstavim enega mladega obetavnega igralca. Plačamo mu delavnice, hotel, prehrano. Trudimo se, da bi jih kdo vzel pod svoje okrilje. Letos smo v Kranjski Gori imeli drugi festival in oba, ki smo ju do zdaj imeli, sta zelo lepo zajadrala ven. To je moje gibalo delovanja. Podajati znanje naprej in ga poskusiti čim bolj razširiti. Tako sam razumem vračanje in soustvarjanje boljše družbe. Mojima otrokoma delam lepšo prihodnost, ker več ko je tako izobraženih mladih, lažje bodo z znanjem in širino jadrali skozi življenje."
Ženi neizmerno hvaležen za podporo
“Imam zelo veliko srečo, ker je šla Petra zavestno v tak odnos z mano. Preden sva začela, sem bil že kar globoko zasidran v tem početju in me je takega sprejela. Razume moje potrebe, želje, strahove, upanja in jih podpira, kolikor se le da. Skrbi za hišo, otoke, poskrbi, da vse teče in mi poskuša dajati čim večji manevrski prostor za stvari, s katerimi se ukvarjam. Neizmerno sem ji hvaležen za to podporo, otroka pa sta po meni verjetno podedovala veliko radovednosti, da ju moje delo zelo zanima, da jima je fajn biti zraven, da jima je všeč pokukati v zaodrje, poskusiti razumeti ustroj tega posla, se celo spogledovati z njim, sploh Brin. Se mi zdi, da ima ta odrski pogum. Ne le, da me kdaj napove, letos je začel že celo po filmih voditi pogovore. V Kranjski Gori je naredil en perfekten pogovor, čeprav sem mislil, da ga poznam do potankosti. Blazno me je presenetil, ker se je pokazal kot nekdo, za katerega sem mislil, da posamezne reči razume po otroško, a se je izkazalo, da razume vse v samo bistvo. V osnovi posla mu je jasno, kako in zakaj tečejo posamezni procesi, zakaj se sprejemajo posamezne odločitve. Prav tako kot Brin je angažirana Živa, moja prvorojenka. Radovednost, raziskovanje … Ampak ne na fantovsko glasni način, temveč na damski, prefinjen, ponotranjen način. Premore izjemno veliko miru pri ustvarjanju in dojemanju novega. V obeh prepoznavam talent in navduševanje nad novim. Lani smo, recimo, snemali skupaj kratek film in Brin je tako okupiral našega kamermana, da je po dveh dneh nastavljal kompozicije, kadre, barvno korekcijo … S sosedovimi otroki je začel snemati filmčke in me tako navdušil, da sem mu podaril kar eno svojo staro profesionalno kamero, ker bo več koristi, če jo bo uporabljal on. Ko ga vidim, kako postavlja kompozicijo in se igra s svetlobo, s kakšnim žarom spusti igralca v kader, kako ga pelje ven. Začel je že režirati ... Kar je za toliko starega otroka presenetljivo, saj je šel letos komaj v prvi razred."
Preganja ga do zadnje pike
“Zavedam se, da je vse prej opisano prednost za moja otroka, a hkrati vem, da sem ujet v kalup, iz katerega je težko izstopiti. Zelo težko je dati sebe na tako poln način, kot to počnem sam, in nato stopiti z odra, pustiti delo v garderobi in likov ne nositi domov, kjer si samo ata, mož. To je blazno težko, sploh v obdobjih, ko pišeš tekst, ko loviš rok … Takrat so zadnji dnevi res peklenski, zlasti zanje. Fizično si prisoten, v glavi pa ne toliko, ker ti misli skozi bežijo nekam drugam, ker te preganja pač neka kreacija. Ti si zavezan občinstvu in do njega čutiš veliko odgovornost, besedilo moraš tako končati, da ne boš užalil publike. Seveda to pogojuje, da si zavestno čas organiziram tako, da sem čim več s svojo družino, da me čim manj pogrešajo. Včasih imaš občutek, kot da ti tramvaj leži na prsih. Tako vse pritiska, rad bi pa svobodno dihal, a ne moreš, dokler ne daš vsega iz sebe, dokler ne iztisneš zadnjega atoma in dokler ne špricne iz tebe tisti končni eureka. Takrat sem podzavestno zelo napet, kot nekakšna bomba, ki skozi malo tiktaka, ampak vedo, da še dva dni potrpimo, pa bo spet vse lepo. Dokler nisem z zadnjo piko zadovoljen, me preganja, nisem sproščen, ne morem dati doprinosa, ki bi ga moral dati družini."
Članek je bil objavljen v septembrski številki revije OBRAZI.
