Mojster iz ozadja

Pretekli petek je umrl klarinetist in skladatelj Vilko Ovsenik. Že to, da smo mediji za smrt izvedeli šele v ponedeljek, je najbrž pokazatelj dejstva, da je bil Vilko manj eksponirani član tandema bratov Avsenik. Razen v prvih letih kariere pač ni bil neposredno na odru. Bil pa je zraven od prve do zadnje Avsenikove skladbe in bil je tisti, ki je ansamblu priskrbel profesionalno noto. Avsenikov - in torej tudi drugih narodno-zabavnih slovenskih ansamblov in vseh avstrijskih, nemških ..., ki so izšli iz njih - ne bi bilo brez Slavka in brez Vilka.

Amaterska glasba ne prinese nič

Že kot gimnazijec se je amatersko ukvarjal z glasbo. Najprej se je vpisal na študij prava, vendar se je potem vseeno odločil za študij klarineta na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Njegova druga ljubezen je bil, kot se je pri klarinetistih pogosto dogajalo, saksofon. Prav njegova odločitev za profesionalno posvečanje glasbi je bila usodna tudi za začetke ansambla.
Amaterska glasba ne prinese nič, je povedal v enem od intervjujev, prinese sicer ideje, ampak te gredo mimo, nič ne ostane. Zametki so pomembni, potem pa morajo vzeti stvar v roke izkušeni profesionalci in iz tega kaj narediti. Izkušeni inštrumentalisti in profesionalni in nadarjeni aranžerji. In to je bil on. V dolgoletnem posvečanju glasbi je aranžiral približno tisoč skladb, v prvi vrsti pa je bil soavtor oziroma aranžer celotnega repertoarja Ansambla bratov Avsenik. Po nekaterih podatkih je to 670 skladb, po drugih okoli 800. Tudi številke o prodanih ploščah se spreminjajo, pač niso živeli v časih elektronskih blagajn in drugih preverjanj. Pred dvema letoma, ko je 2. julija umrl Slavko Avsenik, se je še govorilo o 40 milijonih prodanih plošč, zdaj se pojavlja številka 32. Še nihče ni uradno ovrgel trditve, da je Na Golici največkrat predvajana inštrumentalna skladba na svetu, številka, ki jo spremlja, pa je 600 - toliko naj bi bilo namreč različnih priredb skladbe. Saj gotovo že veste, če pa slučajno ne: Justin Bieber je pred šestimi leti Golico lovil na bobnih, stvar je dokumentirana.
 

Številke se spreminjajo, legende ostajajo

Legenda pravi, da si je v pavzah med vajami ali nastopi in na poti od enega do drugega koncertnega prizorišča (večinoma) Slavko, ki ni imel glasbene izobrazbe, na grobo izmišljal melodije, Vilko pa jih je zapisal in aranžiral za značilno zasedbo harmonike, trobente, klarineta, baritona in kitare. Melodije so torej Slavkove, zven, ki je iz napevov naredil hite, pa Vilkov. Govori se o 10.000 posnemovalcih, a tudi o tem, da je tisto pravo posnemanje prav zaradi kompleksnosti redko. Vsekakor sta bila tako Slavko kot Vilko zadovoljna z družinskimi nadaljevalci tradicije, Ansamblom Saša Avsenika (Sašo je sin kitarista Gregorja Avsenika, najmlajšega Slavkovega sina). Zanj sta pripravljala skladbe in še ob 85-letnici leta 2013 je Vilko rekel, da bo skušal slediti potrebam ansambla, kolikor mu bo zdravje dopuščalo.
Zdravje oziroma pomanjkanje zdravja pa je bilo tudi vzrok, da je opustil igranje klarineta. Med letoma 1948 in 1963 je bil zaposlen na Radiu Ljubljana. Igral je v Plesnem orkestru RTV Ljubljana pod dirigentsko palico Bojana Adamiča. Nastopal je še v Slovenski filharmoniji. In seveda v Avsenikovem ansamblu. Potem pa: "Zaradi preutrujenosti sem zbolel na grlu. Dobil sem vnetje živca, moral sem skratka zapustiti aktivno igranje in sem se lotil samo aranžiranja. (...) Pri 24 komadih na leto, material sam zahteva drug pristop." Leta 1968 je prevzel uredništvo v na novo ustanovljeni založbi Helidon, v kateri je delal do upokojitve.

Zgodba o dveh priimkih

Zgodba pravi, da je bil Ovsenik prvotni družinski priimek (na to naj bi bil družino opozoril neki župnik ob pregledovanju krstnih knjig), potem pa je bil "zaradi razmer prve svetovne vojne", kot ponavljajo vsi viri, samo nekateri pa te razmere razlagajo kot germanizacijo, spremenjen. Brata sta se torej rodila kot Vilko in Slavko Avsenik. Večina virov potem trdi še, da je bila želja očeta obeh glasbenikov, da naj bi vsaj eden ohranil izvirno verzijo priimka, vendar da Slavko ni bil naklonjen spremembi in je očetovo željo torej uresničil Vilko.
Prvo očetovo željo (med temi, ki so javno znane) so uresničili vsi Avsenikovi otroci: da bi namreč vsak od njih igral inštrument. Najstarejši brat je igral violino, sestra citre, Vilko klavirsko harmoniko, Slavko pa diatonično.
Vilko je veljal za manj ljudskega, bolj umaknjenega, bolj aristokratskega in urbanega pravzaprav, za večjega gospoda, čeprav je ta opredelitev verjetno bolj plod ljudske domišljije kot dejstev. Navsezadnje se tudi brat Slavko ni imel niti časa zares družiti z "ljudstvom", ampak se mu je samo nasmihal z odra. Vendar pa se ta - resnični ali namišljeni - dualizem prezentira tudi ob smrti. Slavko Avsenik je bil ne le pokopan z vsemi državnimi in vojaškimi častmi, pogreb je bil predvsem zaradi neposrednega televizijskega prenosa, no, cel cirkus. Človek bi pomislil, da bi se po "posebni obravnavi" ob Slavkovi smrti država morala pokazati tudi ob Vilkovi, ampak, hvala bogu, družina tega očitno ne želi. Naj odide in počiva v miru.