Bojan Tomažič
Vedran Ivorek je kantavtor in organizator Exposure Music Festivala v hrvaški Veliki Gorici, kjer živi. Nastopa na festivalih od Irske do Bolgarije, največ seveda v državah bivše Jugoslavije. V Maribor je prišel pomagat pri organizaciji uličnega festivala, ker si prireditelji pač pomagajo. Potem pa na štirih prizoriščih zapel in zaigral na kitaro.
Vi ste kantavtor, ki se vozi s koncerta na koncert z motorjem. Ste kot trubadur, čeprav seveda veliko hitrejši.
"(Smeh.) Sem kot Woody Ghutrie ... (Še smeh.) Jaz poleti združim dve svoji ljubezni: motor in kitaro. Veliko sem na cesti in na poti nastanejo nove pesmi, srečujem nove ljudi - in če lahko Bruce Dickinson iz skupine Iron Maiden gre na turnejo s svojim letalom, ki ga pilotira, lahko jaz zaštartam svoj motocikel in odbrzim s kitaro na hrbtu."
Zdrs politične korektnosti
Po svetu vse bolj prisotno igranje na ulici - ta način postaja pravo gibanje - je reakcija na glasbeni posel, ki v umetnost prinaša svoje principe. Je tudi v naših krajih protest?
"Je odziv na to, seveda. Nastopiti na ulici je poseben občutek, direktna komunikacija z ljudmi, bolj intimnega stika ni. Je obojestranski pogled v dušo, razumevanje. Glasbenik lahko takoj ugotovi, ali je zaigral na pravo struno. V času, ko mediji forsirajo plitvo in uporabnikom prijazno glasbo, pa je igranje na ulici tudi svojevrstni upor proti sistemu, ki izključuje vse, kar iz tega ali drugega razloga ni zaželeno v mainstreamu."
Akustičarji so še posebej radi peli o ljubezni, so pa protestniki s kitarami, z Dylanom na čelu, v šestdesetih tudi spreminjali svet.
"Zdaj je čas ekstremov, glasbeniki izberejo, se odločijo za eno ali drugo. So pa tudi sive cone, jaz sem v njej, ustvarjam, kar se mi zdi nujno. Če mora človek spregovoriti o ljubezni, naj to stori, če meni, da mora protestirati, naj protestira. Ni mu treba biti samo pevec o ljubezni ali samo o uporu."
Tudi poslušalci glasbe se delijo na ene in druge, kajne?
"Res je. Danes je glasba zaradi trendov postala izključujoča. To ni samo posledica dogajanja v glasbi, ampak tudi v drugih sferah družbe. Danes so vsi specialisti za nekaj, ker se to najbolj ceni. Nas, ki smo deklice za vse, je vse manj. Če nekdo nima potrebe peti o nečem, naj tega ne počne, če pa karkoli počne zaradi trenda, je to neumno. Druga stvar, ki počasi in zagotovo duši svobodo govora, pa je nedvomno politična korektnost. Čeprav je izšla iz dobre zamisli."
Scene se vse bolj povezujejo
Slovenski, hrvaški, srbski, bosanski in drugi glasbeniki se povezujete. Je interes pri vseh enak?
"Seveda. Scene so vse bolj povezane. Tu in tudi drugje v Evropi srečujem ljudi, ki imajo mojim podobne ideje in občutke. Ta komunikacija je bila od nekdaj druga stran glasbenega kovanca. Hvaležen sem, da je še vedno tako in da so še zmerom v soseščini in tam daleč meni podobni ljudje."
Imate takšne tudi v domačem okolju?
"Hrvaška scena je močna, tako je tudi v drugih delih bivše skupne države. Tudi zanimanje občinstva je, manjka pa klubov, v katerih bi kantavtorji nastopali. Vlado Kuzman, ki je nastopil tudi v Mariboru, je odličen, čeprav nisem pristaš angleških tekstov v domači glasbi.
Slovenski akustični glasbeniki so tudi odlični, imajo šansonjersko trubadurski predznak, ki ga imam rad. Na Hrvaškem so takšni izvajalci redkost."
