Svilna cesta. Karavane trgovcev, ki so iz Kitajske v Evropo tovorile dragoceno blago. Že v času antike. Ne samo svile, po kateri je ena najdaljših trgovskih prometnic na svetu (6500 kilometrov dolga je bila) dobila ime, tudi zaradi mnogih drugih dragocenosti, ki so bile v Evropi izjemno iskane in zaželene. Dragi kamni, porcelan, krzno, začimbe, čaj, steklo, tudi sužnji. Kasneje, ko so Kitajci pokazali papir in smodnik, sta tudi ti odkritji navdušili Evropo. Po Svilni cesti so poleg trgovcev potovali tudi popotniki, misijonarji, vojaki in nomadi, na krajših razdaljah tudi lokalno prebivalstvo. Preko Svilne ceste so se prepletale kulture, izmenjevalo se je znanje, širile so se bolezni. Tudi religije. Tako je budizem prišel na Kitajsko in Japonsko in postal prevladujoča vera, a tudi krščanstvo se je s pomočjo Svilne ceste znašlo na Kitajskem. Tudi del Kitajskega zidu je nastal zaradi zaščite trgovcev, ki so iz Kitajske krenili z dragocenim tovorom proti zahodu.
Nekoč je zaobjela tudi Indijo
Svilna cesta od Kitajske preko osrednje Azije se je tudi razcepila v več smeri (zaobjela je tudi Indijo), na koncu pa je segla vse do Beneške republike. Ohranila se je vse do sredine 15. stoletja. Takrat se je pretok blaga preusmeril na pomorske poti. Dragoceni tovor so z Daljnega vzhoda začeli prevažati z ladjami in kopenska pot je počasi izgubila svoj pomen. Z ladjami je tovor prispel hitreje, poleg tega je bil tak transport bolj varen. Na karavane je namreč v nenaseljenih azijskih prostranstvih prežalo veliko nevarnosti, predvsem roparjev, na morju je bilo tega manj.
Danes na Svilno cesto, ki je tudi del svetovne kulturne dediščine pod zaščito Unesca, spominjajo predvsem številna mesta, ki so nastala v njenem času. Bila so pomembne postojanke, v katerih so si karavane izmenjale blago oziroma ga prevzele ena od druge. Nobena karavana namreč ni tovorila blago od začetka do konca poti, prenaporno bi bilo. Zato so na ugodnih in pomembnih legah nastajala mesta, ki so živela in se razvijala na račun trgovanja. Mnoga med njimi so danes izjemni kulturnozgodovinski spomeniki, pravo ogledalo nekega časa, v katerem so se na enem mestu mešale in sobivale različne kulture in religije ter arhitekturni, umetniški in znanstveni dosežki. Tako je nekdanja Svilna cesta danes predvsem izjemna popotniška avantura, prežeta z nostalgijo po nekih časih in z občudovanjem tistih, ki so, celo v primerjavi z dosežki sodobne civilizacije, premagovali neverjetne razdalje in blago z enega konca sveta spravljali na drugega, da so ugodili želji po določenih dobrinah.
Naslednica po kopnem in morju
A, kot kaže, Svilna cesta dobiva svojo naslednico. Po kopnem in morju. Nova Svilna cesta nikakor ni utopija. Niti ne neki načrt, o katerem bi šele govorili. Kitajci mislijo povsem zares. Kot naraščajoča gospodarska in politična velesila mora ta država poskrbeti, da bo lahko kamorkoli plasirala vse, kar zna narediti in doseči. In kam drugam kot preko osrednje Azije v Evropo, na Bližnji vzhod in v Severno Afriko. Pretežno po kopnem, delno po morju. Za pot po morju imajo poseben načrt, tudi zaradi političnih razmer ob Arabskem polotoku in občasno nestabilnih razmer v Sueškem prekopu, ki znajo včasih spraviti pod vprašaj zanesljiv ladijski prevoz proti Sredozemlju. A za trg v 50 državah, kolikor naj bi jih povezala nova cesta, skupno imajo 4,4 milijarde prebivalcev, se splača potruditi, so izračunali na Kitajskem.
Štirje koridorji
Leta 2015 je zagledal luč sveta projekt En pas in ena cesta. Njegov namen je s prometnimi koridorji - železniškimi, letalskimi, pomorskimi in cestnimi - povezati Kitajsko z Evropo, Bližnjim vzhodom in Afriko. Da ne gre le idejo, kaže dejstvo, da so načrt javno predstavili v času, ko se je aprila 2015 Norveška kot 48. država priglasila med ustanovitelje Azijske investicijsko-infrastrukturne banke (AIIB), ki so jo ustanovili v Pekingu. Ob ustanavljanju banke, predvsem pa ob včlanjevanju Velike Britanije in še enajstih članic zveze Nato, so z dvignjenimi obrvmi zastrigli z ušesi predvsem v ZDA. Ker je AIIB lahko protiutež Mednarodnemu denarnemu skladu, kar lahko v končni fazi bistveno prispeva k prerazporejanju politične in gospodarske ter nasploh strateške razdelitve sveta. In ne velja spregledati podatka, da prav Kitajci načrtujejo gradnjo še enega pomorskega prekopa v Srednji Ameriki, vzporednega s Panamskim prekopom.
In karavanseraje v teh mestih