Narkomanska odvisnost

Nemška avtomobilska industrija ni le gospodarski motor Nemčije, pač pa tudi izjemno pomemben generator evropskega gospodarskega in posledično tudi političnega dogajanja. Ob tem so nemške avtomobilske tovarne tiste, ki so v zadnjih letih ali celo desetletjih postale pomemben igralec v kitajskem avtomobilskem prostoru, že nekaj časa največjem na obli. V tem občutno prekašajo vse druge evropske, japonske, korejske in ameriške konkurente. Toda vse bolj postaja jasno, da se lahko prednost spremeni v slabost ali breme – tako kot je nemška industrija skoraj narkomansko odvisna od ruskega plina in deloma tudi nafte.

Še preden je Nancy Pelosi odletela iz Tajvana in je postalo jasno, da je v živo zadela Kitajsko in predvsem kitajsko politiko, je nemški oziroma münchenski inštitut Ifo, znan predvsem po ekonomskih analizah nemškega gospodarskega dogajanja, izdelal zanimivo študijo. V njej so simulirali pet scenarijev o možnih posledicah napetosti tudi med Evropo oziroma EU in Kitajsko. Eden izmed njih predvideva tako imenovano izključitev evropskih gospodarstev oziroma EU iz kitajskega gospodarskega prostora. Ugotovitve niso presenetljive: v Nemčiji bi največ škode utrpela avtomobilska industrija, ki naj bi bila v letu dni ob okoli 8,4 odstotka dodane vrednosti svojega početja. Skoraj zanesljivo bi jo najbolj skupil koncern Volkswagen in znotraj njega matični VW. Ta letno tam proda okoli 40 odstotkov vsega, kar naredi. Uspešni so tudi drugi avtomobilski udje koncerna, torej Audi, Porsche, deloma Škoda, tudi prestižneža Lamborghini in Bentley ipd. Toda če bi se uresničil ta scenarij, ne bi mirno spali niti v Münchnu (BMW), gotovo tudi ne v Stuttgartu (Mercedes-Benz). Ifo navaja, da bi bili nemški "stroški" v primeru, ko bi se za to evropsko gospodarsko velesilo zaprl kitajski gospodarski prostor, skoraj šestkrat večji, kot so jih utrpeli z brexitom. Kitajska je pač drugačna zgodba.

Francoske in tudi italijanske avtomobilske tovarne, po novem združene v koncernu Stellantis, se vse doslej niso pomembneje uveljavile na Kitajskem. Načrti in želje so, toda ne gre hitro. Še pred časom je bila njihova odvisnost predvsem od evropskega tržnega prostora tudi ena večjih hib ali morda celo največja. Če se bo dogajanje na relaciji Washington-Peking in posledično Bruselj še bolj zapletlo, se utegne kakšen izmed scenarijev inštituta Ifo tudi uresničiti. En konec te palice je ali bi bil tudi na Kitajskem, toda če tam zmorejo za dolge tedne hermetično zapreti desetmilijonske megalopolise in se nič ne zgodi, potem bi najbolj padlo po nemški avtomobilski industriji, Nemčiji in seveda tudi Evropi. Ifo ob tem meni, da bi se morali "obrniti proti drugim državam, da bi tako zmanjšali odvisnost od določenih trgov in avtoritarnih režimov". Kam že?