Đokovićeva izjema

Še zadnji servis z druge strani mora preživeti pa bo lahko razglasil zmago. Lopar ima v roki avstralski minister za migracije Alex Hawke, a še premleva, ali bo sploh usekal po žogici, ki bi Novaka Đokovića dokončno izgnala iz države in mu za naslednja tri leta prepovedala vstop v deželo tam spodaj. Pripora osvobojeni Nole pa v Melbournu že snuje nove podvige, tokrat teniške.

Morda ključni niz je včeraj dobil. Zvezni sodnik mu je dovolil vstop v Avstralijo, ki sicer čez mejo spusti le cepljene potnike. Ne zato, ker bi prvi lopar sveta dokazal pristnost in ustreznost potrdil, da sodi med eno od izjem, ki necepljenim dovoljujejo vstop, ampak ker mu oblasti, preden so ga strpale v migracijski pripor, niso omogočile posvetovanja z odvetnikom. Je pa Đokovićev primer veliko več kot birokratsko pričkanje o (ne)pravilno izpolnjenih obrazcih.

Ko je Srb najprej obtičal na meji, nato pa v zastraženi hotelski sobi čakal, da mu odobrijo nastop na prvem grand slamu sezone ali ga dokončno naženejo domov, se je svet (spet) razdelil. Eni so v njem videli mučenika, borca za svobodo, žrtev nepravičnih covid protokolov, drugi so poudarjali, da morajo pravila veljati za vse enako, opozarjali, da je boj proti pandemiji pomembnejši od privilegijev posameznika – tudi če gre za najboljšega tenisača na svetu.

Dramo so sprožili kar Avstralci sami. Mesece so ponavljali, da bodo v Melbournu lahko nastopili le cepljeni igralci, v Đokovićevem primeru pa so organizatorji našli izjemo. Česa podobnega ni bila deležna Rusinja Natalija Vihljanceva. Čeprav je bila cepljena, je morala Melbourne na svojem koledarju prečrtati, ker ruskega sputnika ni na seznamu v državi potrjenih cepiv. 195. igralka sveta je očitno na turnirju precej bolj pogrešljiva kot Srb, ki bo od prihodnjega ponedeljka lovil svojo deseto avstralsko lovoriko, za povrh pa lahko z 21. grand slamom postane še najboljši vseh časov.

Zgodovinska priložnost (in z njo povezani prihodki) gor ali dol, odzivi, ki so pospremili Đokovićev let na južno poloblo, so avstralsko vlado prepričali, da se spomni na svoje stroge predpise. Mejne oblasti so, kot je ugotovil zvezni sodnik Anthony Kelly, pri obravnavi tenisača šle predaleč. Z bolj premišljenim pristopom bi mu najbrž bolj upravičeno razveljavili vizum. Đoković, ki je z vsemi štirimi vlekel k sebi pravico, da v javnosti ne razkrije svoje zdravstvene kartoteke in cepilnega statusa, je kar sam močno načel kredibilnost svojega potrdila. Dan zatem, ko je bil pozitiven na covid testu, kar naj bi mu brez cepljenjaomogočilo udeležbo na turnirju, je delil pokale mladim tenisačem. Če že ni kaznivo, je tako početje v koronadobi vsaj skrajno neodgovorno.

Včeraj so ga le izpustili. Anticepilci in zanikovalci virusa so v Srbu našli svojega malika, pritrdili čustvenim izlivom Novakovega očeta, da je njegov sin Spartak, osvoboditelj, malodane odrešenik. Pa je Đoković, navkljub športnemu velemojstrstvu in humanitarni dejavnosti, daleč od tega. Davčni rezident Monaka ne bo protestiral, se nastavljal policijskemu solzivcu ali sprožal diplomatskih sporov, ko bo na kakšni meji obtičal kdo drug. Novakova (še nepotrjena) zmaga ni zmaga "svobode", je zgolj in samo zmaga … Novaka Đokovića.