Petra Zemljič
Dvorana v murskosoboškem Gledališču Park je bila danes polna. Potem ko so slavnostno odprli Oko besede, že 22. srečanje slovenskih pisateljev, je Petra Vidali, urednica Večerove kulture, podelila večernico Petru Svetini. Slovenist, pisatelj in pesnik je tokrat dobil že tretjič nagrado za najboljšo slovensko otroško in mladinsko književnost, ki jo skupaj z revijo Otrok in knjiga ter društvom Argo podeljuje naša hiša enaindvajsetič. Povsem upravičeno, kot je to že argumentirala Večerova žirija, in to se je potrdilo tudi včeraj v dvorani med kopico osnovnošolcev in srednješolcev. Ne le domačini, prišli so mladi iz Ruš, Maribora, tudi iz avstrijske Radgone. Tam so sedeli nominiranci, žiranti, pesniki, pisatelji. Da so Svetinove Molitvice s stopnic ena pomembnejših zbirk v sodobni slovenski mladinski poeziji, pa je še enkrat na odru potrdila žirija, ki je letos izbrala zmagovalno knjigo.
O magičnosti molitvic
"Večernico so mi podelili že tretjič. Včasih smo v šoli tistim, ki so jih hvalili pred drugimi, rekli piflar," je kratko in jedrnato, kot je zanj značilno, ob prejemu nagrade rekel Svetina. Obrazložitev je prebral predsednik žirije dr. Igor Saksida (ob njem so žirirali še Maja Logar, Erica Johnson Debeljak, Petra Vidali in Tone Obadič), še predtem pa v stilu prekmurskega reperja omenil, da ima čisto čisto vest, ko prebere tole obrazložitev: "Izvrstna pesniška zbirka Molitvice s stopnic je presunljivo iskrena in prepričljiva zaradi 'sporočilnega minimuma', tudi sicer značilnega za nekatera besedila Petra Svetine - tudi kadar gre za poetiko nonsensa -, ki književnega sporočila ne gradi le na povedanem, ampak tudi ali celo predvsem na tem, kar ostaja neizrečeno in presežno. Pesmi izhajajo iz na videz naivne in preproste, a v globini modre otroške perspektive: celo Bog in angel, osrednji osebi, ki ju nagovarja in za kaj prosi otrok kot pesemski jaz, sta otroški, prikazani povsem človeško, saj je z njima mogoče skorajda kramljati in skupaj z njima sobivati v veliki družini, v kateri so slabovidni dedek, premražena muca, teta, ki ne more imeti otrok, ter razmišljujoči, a tudi prestrašen in osamljen otrok. Tematika zbirke in vključevanje verske tematike in motivike bi lahko zelo hitro zdrsnila v idealizacijsko ali poučevalno držo 'molitve', ki jo izreka zgledni otrok. A Petru Svetini se to nikoli ne zgodi: otrok v svojih prošnji, žalosti in ljubezni do vsega, kar je, ostaja otroško naiven; v teh tonih je mojstrsko oglašen tudi jezik, ki se bliža zajčevski poetiki 'molka', zastiranja, zgolj nakazovanja neizrekljivega … Molitvice s stopnic so zato brez dvoma ena pomembnejših pesniških zbirk v sodobni slovenski mladinski poeziji – njihova magičnost v sozvočju z ilustracijami nudi skoraj hipen, a nepozaben in pretresljiv bralni užitek." Saksida je Svetini po tem svetoval, naj prihodnjič napiše zbirko kratkih zgodb dolžine Ane Karenine ali pa naj odide na dopust, da bodo večernico lahko podelili še drugemu.
21. večernica
Letos je žirija med 25 deli iz širšega izbora po pravilniku nagrade izbrala pet knjig, ki so se potegovale za nagrado: Zvezde vabijo Mihe Mazzinija, Avtobus ob treh Nataše Konc Lorenzutti, Čarimatiko Bine Štampe Žmavc ter Molitvice s stopnic in Sosed pod stropom Petra Svetine. Prvič pa se je zgodilo, da so nominiranci samo štirje, saj se je en avtor - sicer že dvakratni dobitnik nagrade - uvrstil v izbor z dvema deloma. Tudi obe avtorici, Bina Štampe Žmavc in Nataša Konc Lorenzutti, sta že dobri znanki večernice, novo ime med nominiranci, ne pa seveda nasploh med nagrajevanimi literati, je Miha Mazzini. Zvrstno in tematsko je izbor pester, dva mladinska romana, dve zbirki pesmi in zbirka krajše proze govorijo o virtualni resničnosti, ki jo ponujajo televizijske oddaje in družbena omrežja, o iskanju pravih prijateljev in metafizičnih zaveznikov in celo o čarih matematike. Kljub izbranim presežkom pa je morala žirija ugotoviti, da tokratna bera mladinskih besedil za ugledno nagrado ni najbolj razveseljujoča, saj se pojavlja le malo mlajših kakovostnih ustvarjalcev.
Večernica z najmanj besedami
Da vedno rad bere pesmi in zgodbe, ki mu ne povedo vsega, pa po vsem tem priznava Svetina. "Nekje se ustavijo, nekaj zamolčijo, in tisto moram z lastno domišljijo ali z občutkom dokončati sam. Če nekaj ostane in moraš sam vložiti v razumevanje nekaj napora, se mi zdi za besedilo dobro. Sam vnaprej o tem ne premišljujem, samo iz pesmi in zgodbe toliko časa odstranjujem vse odvečnosti, da pridem do točke, v kateri se mi zdi, da bi nadaljnje krajšanje že spremenilo tisto, kar sem želel povedati. Takrat pa neham," razloži o "minimumu" Svetina.
O nagradah
Peter Svetina je v Večerovem intervjuju takole dejal o nagradah: "Zlasti je treba imeti rad tisto, kar počneš. Nagrade so po svoje priznanje, da si tisto, ker rad počneš, napravil tako dobro, da je ekipa ljudi, ki se na stvar spozna, to opazila. Po svoje so pa napor. Vsi mislijo, ala ti vera, kaj vse si naredil, do česa vsega si prišel. Pa če bi vedeli, kako malo je pravzaprav res v avtorjevi moči, bi se bolj veselili dela in se mu čudili, kot slavili avtorja."
