Plan (spet) presežen

Tudi Avstrija ima probleme s centralizmom. Ker je razdeljena na zvezne dežele, se dunajskemu pridružujejo še centralizmi deželnih prestolnic. A deželna vlada Štajerske se tega vsaj na načelni ravni zaveda in zato - tako se je ob letošnji peti izvedbi mednarodnega festivala Jazz & Wein (Jazz in vino) v Lipnici (Leibnitz) pohvalil deželni svetnik za kulturo Christopher Drexler - namenja dogodkom zunaj Gradca več podpore. Te ima festival kar precej tudi v občinski politiki in okoliškem gospodarstvu. Seveda pa je predpogoj za uspeh zadostna sprejetost med domačini.

Postopna ekspanzija

Morda je za večje periodične prireditve zunaj segmenta komercialne popkulture to celo lažje doseči v manjših krajih, kjer je ponudba dogodkov manj pestra. Umetniški vodja Otmar Klammer, ki je v tej vlogi nastopal že na pred leti ukinjenem jazz festivalu v Gradcu (kjer sicer vodi jazz klub Stockwerk), se je izgradnje lipniškega festivala lotil načrtno in po fazah. V prvih treh letih se je osredotočil na ozaveščanje lokalnega okolja in povečevanje zanimanja za sicer ne prav množično sprejemljivo glasbeno zvrst. Morda mu gre malce na roko tudi tradicija, saj je pod cirkuškim šotorom pri osnovni šoli na prelomu tisočletja nekaj let že potekal jazz festival, ki ga je pripravljal takratni vodja graškega big banda, Lipničan Sigi Feigl.

Dvorana skoraj premajhna

V petek se osrednje dogajanje preseli v kulturni dom, uvodoma z vinsko degustacijo in odprtjem fotografske razstave. Tokrat je slike iz zakulisij jazzovskega miljeja predstavila priznana berlinska fotografinja Ulla C. Binder, ki je vodila tudi festivalsko fotodelavnico. Da se organizatorji veselijo odličnega obiska, je seveda jasno. A vsaj vinski del je bil zaradi gneče nekoliko okrnjen. Prvo leto so večino parterja v dvorani Huga Wolfa še zasedale mize s stoli, nato so jih izpred odra vse bolj pomikali v ozadje, za strnjene vrste sedežev, letos pa jih sploh ni bilo več in zato so prepovedali vnos pijače. Avditorij je bil oba večera nabito poln tudi na balkonu. A sproščeno razigranega vzdušja to ni pokvarilo - še sploh ob prvem koncertu, ko je nastopil znani ameriški kvartet SexMob. Skozi dve desetletji obstoja je razvil svojevrsten slog radikalnih predelav najrazličnejših popularnoglasbenih virov, ki se jih loteva z veliko dozo zafrkantskega humorja in še večjo dozo virtuoznosti. Tokrat so se osredotočili predvsem na rudimentarni jazz starega New Orleansa, se v osrednji točki navezali na svoj prejšnji projekt na osnovi glasbe iz filmov Federica Fellinija, že zaradi lokacije koncerta so se malce ponorčevali iz lika in dela rojenega avstrijskega Štajerca Arnolda Schwarzeneggerja in učinkovito zaključili z uspavanko. Podobno raznolik, a precej manj konsistenten je bil koncert tria iz britanskega Birminghama, ki ga vodi Soweto Kinch. Politično angažirani raper in jazzovski saksofonist jamajškega porekla se sicer izkaže v obeh vlogah, le da ju igra izmenoma in se ju niti ne potrudi povezati v organsko nadgradnjo, ki bi utegnila biti precej bolj zanimiva. Predvsem pa krepko pretirava z agresivnostjo pri poskusih vključevanja publike. Najbolj vztrajni so nato lahko nadaljevali še v kleti bližnjega lokala, kjer je s svojim obujenim triom nastopil izkušeni avstrijski saksofonist Uli Drechsler.