Boris Jaušovec
Celovško mednarodno letališče Klagenfurt Airport je sicer najmanjše v Avstriji, vendar dosega najvišje rasti. Lani, kot nam je povedala njihova predstavnica za stike z javnostmi Barbara Schmoczer Kuchling, so dosegli kar 88-odstotno rast števila potnikov in jih prepeljali 153.536. Med njimi je okoli dvajset odstotkov Slovencev.
Še posebno se jim je obrestovala pred dobrim letom uvedena direktna linija iz Celovca v španski obmorski Alicante v valencijanski pokrajini, kamor polna letala letijo dvakrat na teden. Tudi letos je zato celovško letališče v sodelovanju z irskim nizkocenovnim letalskim prevoznikom Ryanair povabilo osem novinarjev, med njimi sva bila dva iz Slovenije, preostali seveda iz Avstrije, da se aprila prepričamo o vrhunski španski turistični ponudbi. Naše bivanje v Španiji sta omogočila še Španski turistični urad na Dunaju ter Turistični urad regije Murcia.
Tokrat smo v Alicante na Costi Bravi v nasprotju z lanskim izletom samo prileteli - in čez nekaj dni odleteli - saj so nas Španci gostili v manj znani turistični regiji južneje, popularno imenovani Costa Calida, kar pomeni topla obala, sicer pa je to v regiji Murcia. Regija premore milijon in pol prebivalcev in je stisnjena med bolj znani Valencio na severu in Andaluzijo na jugu. Njeno istoimensko glavno mesto leži v zaledju, ne ob morju. S 440 tisoč prebivalci je sedmo največje mesto v Španiji in za dobrih sto tisoč duš celo večje od Alicanteja. Iz Alicanteja do Murcie je sicer vzpostavljen frekventen javni avtobusni promet. Kot nam je sporočila Birgit Litschel iz španskega turističnega urada na Dunaju, avtobusi podjetja Alsa z letališča do Murcie vozijo vsako uro od 9.15 do 18.15, zvečer pa še en avtobus ob 20.45: "Vožnja traja 55 minut in linija je direktna, vozovnica stane šest evrov." Lahko pa si omislite tudi rent a car. Slovenski kolega na našem izletu v Španijo Janez Zalaznik iz Žurnala 24 je izvohal, da bi vas najem avtomobila stal okoli 80 evrov za tri dni. Avto vam bo gotovo prišel prav, če se odločite, da ležanje na plaži ne izpolni vašega dopusta. In kakor smo se lahko prepričali, španski turizem zagotovo ni le sonce, morje in nasmeh.
Najprej vrt Evrope, nato turizem
Začnimo torej na morju. Organizatorji so nas prvi dan našega obiska odpeljali iz celinske Murcie na 70 kilometrov oddaljeni polotok La Mango oziroma k svetilniku Cabo de Palos. Na poti nam je vodnik Carlos Rael Lopez razlagal, da je regija Murcia "vrt Evrope s paradižnikom, čebulo, brokolijem, grahom, artičokami, česnom, papriko in seveda limonami in pomarančami". Dodal je, da je glavna industrija v Murcii pravzaprav prehrambna, s 23-odstotnim deležem v BDP-ju regije: "Turizem smo odkrili šele v 70. letih, ko so k nam prišli prvi nemški gostje, vendar zdaj prevladujejo Britanci." Malo se človek sicer zdrzne, ko te vrtove po dolinah vidi povečini pokrite s plastiko, tako da se v lesketu sonca zdi, kot da že zreš na morsko gladino. Tako široka so ta polja toplih gred.
Svetilnik Cabo de Palos so postavili leta 1865 na mestu starega, nižjega, in je visok 50 metrov, danes pa je po poprejšnjem dogovoru odprt za javnost. Na vrh vodi 280 stopnic, vendar je razgled vreden vsakega koraka. Med drugim se vam odpre pogled na najdaljšo zemeljsko ožino v Španiji, dolgo 19 kilometrov, široko pa največ sto metrov, ki s prelivom tvori nekakšno laguno, poimenovano Mar menor, rekli bi Manjše morje. Seveda je obala vsa pozidana kot kakšen Miami v ZDA. Toda vsaj svetilnik so lokalni prebivalci pred skoraj 20 leti z odločnim protestom rešili komercializirane usode, da bi postal butični hotel za petičneže. Na poti do svetilnika tako lahko na asfaltu še danes prečitate parol, češ, svetilnika ne damo. Zaščiteno pa je tudi morje neposredno pred svetilnikom, tja do Isle de Hormigas ali Otoka mravelj po naše. Tam ni dovoljen ribolov, naravni park pa je raj za potapljače, ki lahko poleg rib opazujejo tudi več starih ladijskih razbitin na dnu.
Pot smo nato nadaljevali do trideset kilometrov oddaljene pristaniške Cartagene, ki je zadnja leta pravi evropski arheološki fenomen. Še prej smo se ustavili v naravnem parku Calblanque z večkilometrsko peščeno plažo. In na poti do nje je novinarski skupini iz Srednje Evrope pot prekrižal rumeni kameleon ter v hipu postal naša atrakcija. Kasneje smo v zelenju naleteli še na enega, zelenega, ki se mu je barva, bolj ko se je pomikal k olesenelim rastlinam ob poti, varovalno spreminjala v rjavo sivo. No, atrakcija druge vrste je seveda Cartagena, ki je pravzaprav mesto dvojček afriške Kartagene, ki so jo Rimljani v punskih vojnah zravnali z zemljo. Konec 80. let prejšnjega stoletja so hoteli v centru Cartagene podreti stara stanovanjska poslopja in zgraditi modernejše stavbe. Ko so začeli kopati za garažno hišo, pa so v zemlji odkrili rimske ostanke. In to kakšne! Skozi devetdeseta leta so izkopali cel rimski amfiteater, pa rimski forum, rimske vile in ceste, rimsko gledališče ... Muzej, ki smo ga obiskali, je čudovit, vanj pridete po podzemnem hodniku, nad katerim so zidovi nekdanje katedrale, na tleh pa mozaik rimske vile, okoli vas kamni obzidja iz mavrskih časov.
Naslednje dni so nas gostitelji vodili bolj po zaledju regije Murcia in nam v številnih gostiščih pričarali tudi izjemna kulinarična doživetja. Kot smo izvedeli, znamenita paella ni ravno domača stvar v obiskani regiji. Raje so nam dali okušati caldero, domačo vrsto rižote, pripravljeno na ribji osnovi. Okusno! Skoraj obvezno smo dobrote poplaknili z odličnim vinom monastrell. Obiskali smo vinarijo Lavia pri kraju Bullas. Na 11 hektarjih in na povprečni nadmorski višini 750 metrov že dvajset let pridelujejo biološko vino. Viničar Pepe, ki nam je posestvo in klet razkazal, je povedal, da škodljivcev ne zatirajo s kemijo, temveč na naravne, velikokrat inovativne načine. Na leto napolnijo do 90 tisoč steklenic, poleg Španije jih najdete tudi v Kanadi, ZDA, Belgiji in Veliki Britaniji.
Vino spremenili v vodo
Prav posebna zgodba je pomembno romarsko središče, ki naj bi bilo eno od petih svetih krščanskih mest, tako kot je Jeruzalem, namreč Caravaca de la Cruz. Do njega iz Murcie vodi 120 kilometrov dolga romarska pot Camino del Levante, ki jo je mogoče prehoditi ali prekolesariti. V cerkvi hranijo delček križa, na katerem je bil križan Jezus. Zlobni jeziki sicer pripominjajo, da je takih delčkov Jezusovega križa z Golgote po svetu v različnih cerkvah skupaj kar za tri križe. Mestece je znano tudi po svojih dirkah z bogato ozaljšanimi konji, ob katerih tečejo navkreber po cesti do cerkve po štirje možje. Na dogodku, ki poteka vsako leto 2. maja, tekmuje tja do 55 ekip. Prireditev se imenuje Caballos de Vino, kar bi prevedli kot Konji z vinom. Po legendi so namreč muslimani oblegali Caravaco de la Cruz in prebivalcem je zmanjkovalo vode. Toda ko so v vino potopili križ, se je vino čudežno spremenilo v vodo. Prav nasproten čudež od onega v Svetem pismu! Obleganci so tako lahko vzdržali in na koncu zmagali. Dirka pa je tudi prav čudežna, polna emocij ter vročega temperamenta, kar vam v tamkajšnjem prikupnem muzeju prikažejo tudi z odličnim dokumentarnim filmom.
Gostitelji so nas peljali tudi na trdnjavo nad mestom Lorca, ki prav tako kot Caravaca de la Cruz leži v zaledju. Trdnjava, ki je seveda po rekonkvisti izgubila pomen, se ponaša s sinagogo znotraj svojega obzidja. Tudi te ostaline so našli, ko so pred dvajsetimi leti začeli ob trdnjavi graditi hotel Parador iz verige državnih hotelov na atraktivnih lokacijah. Sinagoga v Lorci je edina v Španiji, ki je niso nikoli spremenili v cerkev, judovske družine iz Murcie in Alicanteja pa še dandanes hodijo tja na bar micve.V Lorci namreč judov ni več, mesto pa si je sloves zgradilo s prestižnimi velikonočnimi procesijami. Nanje se je treba prijaviti vsaj tri mesece vnaprej, saj v tednu pred veliko nočjo, ko se dogajajo procesije, na katerih sodeluje tudi 500 konjev, Lorco obišče do pol milijona ljudi. Procesije na glavni ulici lahko naenkrat spremlja do enajst tisoč gledalcev, skupaj pa jih pripravljata rivalski krščanski bratovščini, modra in bela. Bela je nastala pri dominikancih, modra pa pri frančiškanih. V mestu imata tudi vsaka svoj muzej in oba sta vredna ogleda. Pri modrih se je celo dalo videti, kako ženske šivajo razkošne kostime iz svilenih niti, ki jih vezejo na žamet ali saten, pri čemer je za en kvadratni centimeter potrebnih kar sto vbodov.
Obiskali smo še eno obmorsko mesto, Aguilas, ki pa se hvali z velikim pustnim karnevalom. Aguilas je bil v prvi polovici 20. stoletja eno pomembnejših pristanišč za izvoz železove rude. Tudi tukaj imajo muzej v železniškem predoru pred pristaniščem, kjer zdaj obnavljajo 167 metrov dolg, slikovit železni pomol Hornillo, kamor so z vagoni pripeljali rudo in jo tam naložili na ladje. Britanske lastnike je po državljanski vojni generalissimo Franco nagnal, izvoz rude pa ustavil.
Morje je bilo v Aguilasu sredi aprila za naš okus še nekoliko premrzlo, čeprav smo povsod videli nekaj pogumnežev, ki so že zaplavali po vodi z okoli 15 stopinjami Celzija. Tudi ko so nas z barko peljali na skrite plaže, tudi na otočkih pred mestom, med nami ni bilo junaka za skok v morje. Kopalna sezona se v Murcii, ki premore več kot 250 kilometrov obale, začne šele s prvim junijem.
Led sredi poletja
Zadnji dan našega potepanja po regiji Murcia so nas gostitelji odpeljali še v hribe, v Sierro Espuňo. Tam so že v 19. stoletju pod vodstvom Ricarda Codorniuja izvedli obsežno pogozdovanje, saj so hrastove gozdove podobno kot pri nas na Krasu izkrčili zavoljo ladjedelstva. S prvotnih 5000 hektarjev je naravni park, ki seže tja čez 1500 metrov nadmorske višine, zdaj narasel že na 18 tisoč hektarjev pretežno borovega gozda. V centru parka nam je biolog Javi Ramirez spregovoril o živalih, ki so se sem vrnile zaradi gozda, vendar volka in medveda med povratniki ni. Na pripombo, da bi vsaj medveda morda lahko uvozili iz Slovenije, se biolog ni zmedel: "Slovenski medved tukaj ne bi obstal, ker zavoljo podnebnih sprememb in milejših zim skoraj brez snega ne bi mogel iti na zimsko spanje. Razen če bi se kako prilagodil."
Po malo daljšem sprehodu, delno skozi gozd, smo si ogledali tudi nekdanje hranilnice ledu na gori. Teh je bilo še do 20. stoletja okoli trideset, ustavili pa smo se pri dveh obnovljenih. To so v zemljo, do 15 metrov globoko vkopana okrogla skladišča za sneg in led, ki so ga nato v blokih tovorili z vprego vse do Lorce in Cartagene. Na cilj je tudi v največji vročini prišlo okoli 60 odstotkov ledu.
Več o regiji Murcia si lahko v angleščini ali španščini preberete na njihovih spletnih straneh: http://www.spain.info/ ali www.turismodemurcia.es.
