Potepanje po Parizu: Stadion, ki osupne, in Mona Liza, ki razočara

Bilo je v februarju, ko je moj enajstletnik presenetil z odločitvijo, da bi on potoval po Evropi. Pa sva se odločila izbrati najbolj primeren cilj za potep mame in sina. Na koncu se nama je prst na zemljevidu ustavil na francoski prestolnici. Kakopak, saj je nadobudnež goreč ljubitelj nogometa in ob misli na to, da bi lahko v Parizu obiskal nogometni stadion kluba Paris Saint-Germain, so se mu zasvetile oči, ponudbo pa je sprejel z obema rokama. In tako sva začela načrtovati. Na list papirja sva zapisala vse znamenitosti, ki jih je bilo treba stlačiti v okvir najinega štiridnevnega potepa.

Pariz se menda najbolj splača obiskati spomladi, so nama povedali znanci, ker v mestu še ni prevroče. Pariška klima je sicer prijetna, vendar se v vročih dneh zaradi obilice betona segreje do zelo visokih temperatur in je zato čez dan teže hoditi naokrog, zlasti seveda z najstnikom. Tako sva izbrala čas velikonočnih praznikov, ko je še manj gneče, pa tudi cene so marsikje nižje. O tem pa sva se posvetovala kar z domačinko, sicer znanko Cathy Badi, ki nama je tudi razkazala mesto. To se je izkazalo za prednost, saj se znajo domačini odlično izogniti s turisti najbolj obleganim ulicam v središču mesta. O tem, kakšno prevozno sredstvo izbrati za pot, ni bilo dileme. Odločitev za letalski prevoz je bila sprejeta takoj. A treba je bilo pretehtati tudi možnosti, od kod leteti. Ker nizkocenovniki letijo iz Benetk, kar pomeni dodatne štiri ure in pol z avtom, sva se odločila za redno linijo z Brnika (v Gradcu, ki je Mariboru bliže, bi naju letalska vozovnica stala še enkrat toliko), zaradi jutranjega leta pa za letalskega prevoznika Air France. Let je trajal uro in 55 minut. Pristali smo na letališču Charles de Gaulle, od tam pa z vlakom in tramvajem v center.

V slačilnici Messija, Mbappéja in Neymarja

Hotel, ki sva ga rezervirala že pred odhodom, se nahaja v 15. okrožju, v času najinega potovanja je veljal za cenejšo izbiro, hkrati pa je bil tudi najbliže nogometnemu stadionu. Za ogled tega sva določila drugi dan po prihodu, medtem ko sva prvi dan izbrala za začetno tipanje središča mesta, do katerega sva se elegantno zapeljala s podzemno železnico, ki povezuje resnično vse dele tega res velikega mesta. Potrebna je le orientacija, pri kateri se je izkazal moj sopotnik, saj je s preučevanjem linij kar nekajkrat preprečil, da bi stopila v napačen metro. Sicer pa je v okviru cone ena dosegljiva večina pariških znamenitosti, ki sodijo v uradni Pariz, za malo bolj oddaljene pa je na voljo železnica R.E.R., ki vodi do letališča. Vozovnice je mogoče kupiti pri avtomatih v podzemnih prehodih, kjer tudi mrgoli kontrolorjev, ki vse, ki se poskušajo v metro pretihotapiti, kaznujejo s plačilom 200 evrov.

Obisk nogometnega stadiona, imenovanega tudi Parc des Princes, ki se nahaja v 16. okrožju, je bil svojevrstno doživetje tudi za žensko, ki ni kdo ve kako velika nogometna navdušenka. Nekoč velodrom, kjer je bil končni cilj kolesarske dirke po Franciji, je danes mogočen stadion z 48.712 sedeži. Prav v času najinega obiska so na njem igrali eni največjih nogometnih zvezdnikov na svetu z Lionelom Messijem, Kylianom Mbappéjem in Neymarjem na čelu. Sedeti v njihovi slačilnici, se dotakniti njihovih dresov, pokukati v njihove garderobe in stopati po rdeči preprogi na zelenico nogometnega stadiona, ki je imel vse do leta 1998 status državnega stadiona, je bilo za enajstletnika dogodivščina in pol, saj ne pomnim, kdaj so mu nazadnje tako žarele oči in je ostal brez besed. Ura in pol potepanja po stadionu, kjer pozornost obiskovalca ukradejo tudi razkošno opremljeni apartmaji za bogate sponzorje, katarske šejke, je vsekakor bila vredna 15 evrov, koliko je bilo treba plačati za vstopnico, zanjo pa je priporočena tudi predhodna spletna rezervacija.

Zakaj bi delali dlje, če jim ni treba

Spletne rezervacije so tudi sicer najboljša rešitev za oglede domala vseh znamenitosti v Parizu. Nekatere, kot je muzej Louvre, je priporočljivo rezervirati že kak mesec ali dva pred načrtovanim obiskom. In prav Louvre se je pri mojem najstniku znašel na visokem drugem mestu seznama najbolj zaželenih destinacij v Parizu. Seveda zaradi skrivnostne Da Vincijeve Mone Lize. A pot do nje je dolga, za otroka, ki ga umetnost ne zanima kdo ve kako, predolga. Pa tudi splača se ne, kar je ugotovil, ko sva po dolgi uri in pol pohajkovanja in ogledovanja umetnin naposled prispela do sobane, v kateri se je drenjala množica ljudi, seveda zaradi znamenite slike. Zastražena z varnostniki in zaščitena trakovi, ki radovednim turistom preprečujejo, da bi se ji preveč približali, je obema pustila nekoliko grenak priokus. Očitno sva oba od Mone Lize pričakovala (pre)več. Slaba svetloba, ki pada nanjo, pogled od daleč in sitni varnostniki, ki ti ne pustijo, da bi vsaj od daleč nekoliko postal in užival v pogledu na najslavnejšo sliko v zgodovini likovne umetnosti, so bili občutno premalo za dober vtis.

Veliko bolj navdušena sva bila zato nad mogočnim Slavolokom zmage, ki so ga v času najinega obiska zasedli protestniki, nezadovoljni z odločitvijo vlade, da bodo morali po novem delati dlje. Zakaj tolikšno nasprotovanje dodatnim delovnim letom, ti je jasno takoj, ko se sprehodiš po mestu. Parižani oziroma Francozi nasploh so neverjetno ležerni ljudje, ki znajo uživati življenje, delo seveda opravijo, a bolj počasi. Ali, kot nama je zabrusila najina francoska znanka Cathy: "Zakaj bi delali dlje, če nam ni treba."

Najboljši pogledi na "Eiffla"

Tudi sprehod po Elizejskih poljanah je za najstnika posebno doživetje, predvsem zaradi prostranosti, ki je v slovenskih mestih ni občutiti, pa tudi zaradi trinadstropnih športnih trgovin, v katerih bi lahko, če bi obveljala njegova, preživela vsaj polovico dneva. Brez ogleda Eifflovega stolpa pa seveda v Parizu ne gre, delno se v vsej svoji veličini prikaže že ob vožnji z metrojem, a vsekakor ne dovolj, da bi potešil najstniško radovednost, kako je mogočni stolp, ki so ga z novopostavljeno anteno s prvotnih 300 metrov povišali na 324 metrov, videti od blizu. Da ga doživiš, kot je treba, moraš dobro poznati lokacije, kjer se ti odprejo najlepši pogledi nanj. Za to sva midva k sreči imela Cathy. Ta naju je peljala do verjetno najlepše točke v mestu - ploščadi ob stavbi Trocadéro, pod katero se razteza lep park z vodometi, kar pa se potem nadaljuje tudi čez reko naprej od stolpa. In tam je fotografiranje obvezno. Na sprožilec na mobilnem telefonu je pritiskal tudi moj najstnik, seveda je bilo treba posnetke še sveže odposlati prijateljem. Dostop do prvih dveh nadstropij stolpa je mogoč po stopnicah ali z dvigalom, do vrha pa le z dvigalom, ki med najinim obiskom ni delovalo. S stolpa je mogoče videti tako rekoč ves Pariz, če je vidljivost dobra, zato ga je priporočljivo obiskati ob lepem vremenu.

Za zadnji dan in slovo od Pariza se je bilo treba zapeljati še po Seni z barčico, ki pa ravno ni barčica, bolj ladja, saj sprejme več kot dvesto ljudi. Ogled francoske prestolnice z vode razkrije predvsem dvoje - mogočnost pariške arhitekture z obveznimi balkončki, na katere meščani radi postavljajo zelenje in cvetje, pa tudi bedo tega dvomilijonskega mesta. Azilanti, med katerimi mnogi, kot nama pojasni najina pariška znanka, nimajo urejenega statusa, kaj šele denarja, se preživljajo s krajami ali preprodajami, spijo pa v šotorih ali kartonskih škatlah na obrežju Sene.

Kruta realnost iz najstnika, ki na svet še vedno bolj ali manj gleda skozi rožnata očala, izzove na tisoče vprašanj - kako lahko živijo v šotorih brez elektrike in gretja, zakaj ne delajo, zakaj jim kot azilantom nihče ne pomaga. In odgovor Parižanke pod bremenom vse višjih cen in kriminala na ulicah slikovitega mesta? Da bi bilo zanje najbolje, da gredo domov. To pa je v najstniku sprožilo nov val vprašanj, ki jih je naslovil name, ko sva bila sama: zakaj nestrpnost do drugih, če pa smo vsi ljudje na svetu enaki, ali Francozi ne marajo tujcev ... A to je že druga zgodba, najina v Parizu je dobila odlično oceno, predvsem pa potrditev, da je potovanje z najstnikom lahko izjemno prijetna izkušnja.