"Ahhhh ... Čas je za sprostitev. Saj veste, kaj to pomeni, ne? Kozarec vina, vaš najljubši kavč in, jasno, ta cede, ki igra na vašem ozvočenju. Zato, dajte, prepustite se. Tako je. Sezujte čevlje, dvignite noge, naslonite se in samo uživajte v melodijah. Ne nazadnje, glasba pomiri tudi divjo zver."
Time to Relax, Smash, 1994
Ne vem, pismo, ampak ali imamo v slovenščini izraz za pranksterja? Zaboga se ga ne spomnim. Šaljivec pač ne zaobjame praktičnosti pranksterja. Namreč, prankster je, dragi čitatelji, ki tega nemara ne veste, ameriški izraz za tistega, ki v šoli nastavi t'varšici/prfoksi risalni žebljiček, da se ta nanj naguzi. Falot, fakin, pobalin, nebodigatreba, nepridiprav, zabušant, dripec. Hudomušna potegavščina? Ni najboljše, ne?
Kakorkoli že. Prankster. Ovi sošolec, ki nekaj uštima, pa ima potem tisti dovolj nedolžni nasmešek, da se izliže. In obstaja ultimativni prankster. O, ja. Ultimativni dripec. Ki ti vedno nekaj uturi, nekaj, kar ti da vedeti, da so praktične šale ali šale v praksi (kar ni eno-te-isto) pač lahko najboljše. Če seveda premoreš tak smisel za humor. In če greš na The Offspring, potem moraš imeti smisel za humor. Na svoj račun, kakopak. Hica, dragi pir, pozna ura, romunski desant na tankštele. In nepozabni špil.
Vsaj dva pubeca sta offspringovski smisel za samo(hu)mor prejšnji petek na avtobusu na poti nazaj za Ljubljano že imela. "Veš kaj? Bom pa odplačal ta glupi telefon! Ko jih jebe!" se je pubec, ki se je na poti na koncert hvalisal, kaj vse je in česa ni doživel že na gilijavžnt koncertih, postresignirano po novi izkušnji upiral mobilnemu operaterju, najbrž pa bolj temu, da bi bi bil pomiril punco. Morda je bil celo edini, ki je tatvino tako špasno prenesel, ni pa bil edini, ki so mu pljunili telefon. Baje je bila oropana cela prva vrsta, enemu modelu pa so izšnofali še denarnico. To so te praktične šale, ne? Vic v praksi. Na tvoj račun, itak. In če ta račun plačaš z napitnino vred, potem si član. Pranksterjev. In če vam niso izpraskali denarnice "il tatovi", so vas pa opetnajstili oni za šankom. Šest evrov za pivo. Štiri deci. Mamma mia! Po zraku so zato leteli samo lačni komarji in prazna plastika. Edini, ki nas je polival, zalival, falično nacejal iz gasilske cevi, šprical tja do osemnajste vrste, pa je bil On. Ultimativni prankster. Človek, ki ga ljubiš, ker šora po tebi.
Doktor
Ker ne, res ga ni takega ultimativnega pranksterja, kot je Dexter Holland, pevec in kitarist The Offspring. Peroksidni dripec. Za tiste, ki nis(m)o diplomirali, ker s(m)o verjeli v rock'n'roll, svobodo, frilensterstvo in kar je svobodnega duha dandanes, je Holland kasneje, ko smo mislili, da je že izprašil vse fore in bo zdaj zdaj trzalico zamenjal za kredo, naredil finto, tako ali pa še večjo kot ostali naštudirani rockerji Brian May (Queen, astrofizika) in Tom Morello (Rage Against the Machine, sociologija na Harvardu).
Doktoriral je. Iz molekularne biologije. S tem, da je moral doktorat - po diplomi in magisteriju - najprej čisto malo počakati. Samo malo, trenutek, prosim. Trenutek, trajajoč skoraj dve desetletji, v katerih so The Offspring v Kaliforniji zajahali huronsko uspešni val punk rocka, na katerem se da fijakati še danes, prodali 40 milijonov plošč in se postavili ob bok Green Day, Rancid, NOFX, Bad Religion, Pennywise in Rancid. Vmes, ko so se malo izgubili, pa še prcnili Axla Rosa in mu, ko je ta pacal najdalj čakajočo in vsekakor najdražjo ploščo vseh časov Chinese Democracy, skoraj maznili naslov plošče, le da s pripisom: you snoze, you lose. Če zaspiš, izgubiš. Čao, Pero. Axl jih je sprva celo tožil, ker finte ni dojel. Ah. No, ta Dexter Holland, frontman z najbolj prodornim, skoraj nadležno dobrim, nesramno molovskim, previsokim falsetom, doktor molekularne biologije, ki se je specializiral za (ne)odpornost imunskega sistema pri virusu HIV, ta pesjan, pezde in rock zvezda, ki je leta 1995 gladko pihnil, nostradamovsko napovedal, da bo pri štiridesetih letih raje profesor kot rocker, ta Dexter Holland, je zdaj, pri enainpetdesetih letih, ko ima ob sebi bolj ali manj stalno zasedbo, ta doktor znanosti, molekularni vunderkind, največji Denis Pokora med piflarji, človek, ki ima licenco za pilota in je Julesa Verna scat peljal, ker je solo obletel našo kuglo v desetih dneh, aja, pa ker je imel zelo rad pekočo omako, hot sauce, se je odločil in začel delati svojo Gringo Bandito, ki je povrhu mega uspešna, ta Dexter Holland (pravo ime Bryan Keith Holland) je prejšnji petek, ko je bil najbolj vroči dan v letu, šoral po nas z gasilko cevjo. In narod je, kakopak, prosil za še. Daj, Dexi, daj nas zalij, ooo, oooo, oooo.
"Komesdiče"
Ja, saj res ... Narod. Italijani so res čudna, svojevrstna gruča ljudi za špile. Če so Avstrijci praviloma zadržani vsepovsod (razen v denarnici), so Italijani instantno napaljeni, je pa res, da imajo res radi hite. Povsem bi razumeli, ko je bilo ob enajstih zvečer še vedno blizu 30 stopinj, če bi Offspring tole vzeli "vremenu primerno". Bolj na izi. Z ventilatorji in to. Ne. Odpade. Ne pred Italijani. Ne moreš. Samo da je filmski intro šel skozi, se je Dexter z ekipo, kjer ravno zdaj v Evropi ni kitarista Noodlesa, saj ima nujno družinsko zadevo (dobro ga zamenjuje njihov kitarist na turnejah Tood Morse), vrgel na glavo, mimo bazena, direkt v folk. Metaforično, se ve.
(Ne)nostalgija
Offspring ni band, ki bi sam po sebi prodajal nostalgijo, čeravno so igrali bolj ali manj stare hite (z izjemo uvodne You're Gonna Go Far, Kid iz 2008 so vsi starejši od petnajst let) in čeprav so za mojo generacijo - ne pa vobče, da ne bo pomote - prav to: nostalgiš. Tisti alter, ki ga je skužil tudi cajtng Bravo. Pa radijske postaje. In najbolj od vseh: MTV. Na neki točki je bila Americana, ko je prišla leta 1998 na cedeju, ki je takrat stal 2990 tolarjev, tisti album, ki je penetriral v tvoja ušesa, pa magari če si hkrati imel še plato Spice Girls, East 17, Plavega orkestra in kar je še mešanice, ki se je takrat pač p(r)odajala. Da, bili so tudi sošolci, ki so ti posodili walkman, noter pa kasete Nofx in prvih plat Offspring. Da, tisto je ružilo, da je bilo joj. Druga plata Ignition (1992), ki so jo sprva prodali v nakladi bornih 15 jurjev, še danes dobro spüca ušesa. Probajte.
Ne spomnim se, kdo in zakaj je dal idejo, da bi imeli na naši osnovni šoli petkov popoldanski žur, da bi se osnovnošolci, ko smo bili seveda počasi vse bolj veliki in bojda dovolj zreli, malo poveselili ob kokakoli in čipsu in, jasno, glasbi. Šlo je lepo, fajn, nič hudega sluteč, dokler ni nekdo gor ploznil Offspring. Poganje, stoli, nemir, pizdarija, skratka rock'n'roll, ki ga vzgojno-izobraževalni proces ni ne nudil ne pričakoval. Morda me spomin vara, ampak od takrat so Offspring prišli nekako na slab glas. Češ, zaradi te glasbe stoli letijo po luftu. Fuj to. Pa saj, poglejte samo naslovnico Americane (1998), plošče, ki je edina nepovratno spremenila Offspringe. Na sprednji strani varljivo pridni fantek s kovinsko opornico na levi nogi, peroksidno navdušen, ki se guga z ogromnim ščurkom. Na hrbtni strani se guga samo še ščurek, ki ga guncajo neznane lovke, od fantka pa ostane samo okrvavljen desni šuh s kovinsko opornico. Za to je šlo pri Offspring. Pohrustali so te kot smokije.
Trebuh
Zato me je zanimalo, koga in še bolj, kao Offspring pritegnejo dandanes, če ne gre ravno za žanrski festival tipa Punk Rock Holiday v Tolminu, kjer je zasedba nastopila minuli ponedeljek. Vem, kaj je mene tja v Lignano, premirno prevelik kraj ob italijanskem Jadranu. Teksti, kitare in Hollandov nesramno nalezljivi glas.
Okej. Ne bom lagal. Bilo bi dvolično in trebušasto nepošteno. Dexter Holland ima kar lepo zaobljen trebuh. Pa mu, kaj pa vem, kar pristoji. Pa kaj. Pač ima lamp. Ne glumi. O, ne. Offspring so namreč, ko žagajo v taki hici, očitno ohranili naboj banda, ki se postavi za tiste, ki se ne morejo postaviti sami zase. Ne nucajo kdo ve kakih zaslonov ali pirotehnike. Tole je bil koncert, kakršni so bili nekoč. Dobri štikli, dobra štima, dober vajb. In pa sporočilnost - v nulo seciranje družbe.
Taki je njihov največji hit Self Esteem, ki da zagon vsem empatičnim dripcem, katerih pomanjkanje samopodobe izkoriščajo bejbe, šefi in vsak-ki-pride-mimo, in celo "sposojena" Why Don't You Get A Job, za katero je še moja mama enkrat mimogrede pogruntala, da je pač preblizu Ob-la-di, Ob-la-da od The Beatles, vendar Lennon in McCartney kljub vsemu pod, milo rečeno, "poklon" nista (so)podpisana, čeprav bi lahko bila tudi Simon & Garfunkel, ker se v štiklu prepozna tudi njuna Cecilia.
Še kar ostaja nesojena himna vseh zavodov za zaposlovanje (sploh pa našega), ker, kot pravi tekst, moj kolega ima punco, sovraži jo, vsak dan mi to pove, pravi mi, kako se je mora znebiti na najgrši možen način. Zakaj? Evo, zakaj: "Sedi na svoji riti cel dan/on je zgaran do kosti/da ji da denar na plačilni dan/ampak one hoče še keša, da bi ostala doma/no, moj prijatelj, moraš rečt: ne bom plačal, ne bom, ni šans, zakaj si ne poiščeš šihta?" Pri čemer, da ne bo pomote, na koncu pride na vrsto tudi punca, ki zjamra čez enako lenoritastega fanta.
V Ameriki to pač prolazi, tudi mladim, še zlasti pa 20 let tega, ko je Bill Clinton štancal proračunske presežke in Monico. Oja. Drugi časi. In tudi drugi videospoti, kajti Offspring so bili vizualno svoj razred. MTV so, kar se mene tiče, razumeli drugače. In se prime-time delali norca iz lastne rase, vmes pa še iz Def Leppard (s tistim uvodnim "gunter, gliben, glauten, globen"), v svojem antikomadu vseh antikomadov. Latino punk rock.
Telefoni
"Tako, zdaj pa, prosim, pospravite, umaknite svoje telefone, dajte no," je Holland namreč zaprosil plebs. Podobno je storil tudi Billie Joe Armstrong v Ljubljani, da bi od Green Day odnesli še stvarni spomin, ne le RAM v obliki megabajtov. Ker za to gre. Če poyoutubate stare koncerte Offspringov ... Se vam zdi, da je tako daleč, da je bilo očitno vsaj napredno, ker je vse skupaj celo že v barvni sliki. Skakanje, poganje, objemanje, pljuvanje. In. Nikjer. Nobenih. Jebenih. Telefonov.
Ampak Holland je to naredil, kot pač prankster to naredi. Da naj pospravimo telefone, je zaukazal ravno pred njihovim (drugim) največjim hitom. Pretty Fly (For A White Guy). O bog. Kako ta komad še vedno dela! In kaj se je zgodilo? Narod je iskal telefone po žepih (morda so tu eni ugotovili, da so bili okradeni?). Fotka, video, snap, instagram, facebook, ajmo. Givit. Tu. Mi. Bejbi. Aha. Aha.
Karaoke
Nikoli sicer nisem povsem razumel, kako je s prepevanjem ob punku. Eno je upor, pičkarjenje, pošiljanje sistema nekam lublana je bulana, anarchy in the uk, drugo so pa karaoke. Offspring so pogosto blizu slednjemu, vendar njihova epska razsežnost je vendarle svojevrstna, da ne zapišem edinstvena. Vidiš te zgodbe, rišeš jih z rokami. Še vedno. Čeprav so stari že za prfokse in hočeš nočeš del sistema. Toda kljub temu štikl tipa The Kids Aren't Alright dvojno zasuče skoraj istoimenski legendarni dokumentarec The Kids Are Alright skupine The Who (1979), ker govori o trpeči Ameriki, o tem, kako živijo tisti, ki niso rock zvezdniki ali doktorji molekularne biologije.
Dexter Holland in Offspring vsekakor niso pozabili, v kaj so verjeli, in ne skrivajo, da so sami postali to, o čemer so peli in žagali. Upanje, delanje norca, pranksterji. Ne glumijo, ne hodijo po vodi. Seveda so Offspring preveč povohali mainstream (ta pa še raje njih, kot je bilo videti v Lignanu med tistimi, ki so res poznali le tri, štiri komade). Itak. Furajo na dobrih starih cajtih? Ja pa valda! Ampak ko imajo spolno skorajda genialno razmerje 50:50, ki se skoraj nagiba v korist dekletom, ter podmladek, ki se je rodil ravno ob Smashu ali Americani ... Harajo. Res. Ne jemljejo se, bog ne daj, preresno, ker če bi se, potem ne bi mogli oddelati tako kulske verzije Original Prankster.
In glede na pomen imena skupine - Offspring se prevede kot potomci - se za nasledstvo nimajo bati. Ja, so stari. Ampak še vedno enako ubrisani, prismuknjeni, dobri, nažigaški in napaljeni, da se jih splača videt. Vsaj enkrat. Ker res ne glumijo. In ker ti za konec ponudijo Self Esteem. Bolj molovski komad, kjer se da odkričati proti tistim, ki izkoriščajo tiste, ki se znajo postaviti zase. In ker ti, konec koncev, pripravijo šalo na tvoj račun. Z gasilsko cevjo. Ali pa res dobrim koncertom na še tako usrano prevroč dan, ki je trajal komaj dobro uro, ampak je bil ravno zadosten. Vi pa, hm, kaj pa veste, prečekirajte še enkrat tekst. Kaj veste, morda pa se nekje skriva štos na vaš račun, ha!
Vaš, prankster.
