Damijana Žišt
Slovenski zapori so sto- ali večodstotno zasedeni, kljub temu pa je varnostni položaj v njih za zdaj dober. To pomeni, da klasičnih pobegov iz zaporov skoraj ni več. Pa tudi sicer, če odmislimo lanska upora zaprtih v ljubljanskem zaporu in v našem največjem na Dobu, ki ju je sprožilo nezadovoljstvo z razmerami, večjih težav z zaprtimi ni.
Konec januarja letos je bilo v slovenskih zaporih in v prevzgojnem domu Radeče zaprtih 1340 ljudi, od tega 1012 obsojencev, 303 priporniki oziroma pridržani in 25 mladoletnikov. Zaprtih žensk je bilo 78, od teh 63 obsojenk in 15 pripornic. Leta 2014 smo beležili najvišje število zaprtih pri nas, 1511, nato je številka začela padati. Vendar je trenutno zaprtih še vedno skoraj dvakrat toliko kot pred 20 leti. Struktura kaznivih dejanj, zaradi katerih so obsojenci in obsojenke v naših zaporih, je zadnja leta podobna. Prevladujejo premoženjski delikti, sledijo kazniva dejanja zoper človekovo zdravje, zoper življenje in telo ter na četrtem mestu zoper spolno nedotakljivost.
Direktor zapora na Dobu Bojan Majcen o velikem skoku števila zaprtih v zadnjih 20 letih pravi, da bi, če bi obstajala, temeljita raziskava lahko dala "približek razlogov". Ocenjuje pa, da gre za širši sklop dejavnikov, od izrečenih daljših zapornih kazni, zaostrovanja politike pogojnih odpustov, odprtih meja, kar se zlorablja za kriminalno dejavnost, predvsem organizirane oblike kriminala, do tempa življenja, ki je naravnan h kopičenju materialnih dobrin za vsako ceno, kar vpliva tudi na mlajše generacije.
Število zaprtih odvisno od odnosa politike:
Marjan Čander, dolgoletni, zdaj že upokojeni penolog iz okolice Maribora, pravi, da je bilo število zapornikov praviloma vedno odvisno od odnosa politike do problematike zaprtih. “Iz zgodovine vidimo, da dekriminizacija določenih ravnanj in celo ukinitev določenih načinov kaznovanja z zaporom, kot je uklonilni zapor, nista poslabšali varnostnih razmer. Po javno dostopnih podatkih se je letos izboljšala tudi prometna varnost v Sloveniji, upadlo je število kaznivih dejanj in kazenskih ovadb. Ugodnejša varnostna problematika, čedalje več izrečenih alternativnih kazni ter ustanovitev službe za probacijo na pravosodnem ministrstvu, kjer bo zaposlenih 58 strokovnjakov, bodo doprinesli k še večjemu zmanjšanju števila zaprtih oseb.”
Obetajo si razbremenitve v zaporih
Zakaj se je dve desetletji, vse do 2014, povečevalo število zaprtih in zakaj se je potem trend obrnil navzdol? So k upadanju zadnja leta pripomogle tudi alternativne kazni, kot so vikend zaporna kazen, hišni zapor in delo v korist skupnosti? Na upravi za izvrševanje kazenskih sankcij (URSIKS), ki bdi nad delom slovenskih zaporov oziroma zavodov za prestajanje kazni zapora in Prevzgojnega zavoda Radeče, prikimavajo, da je v zadnjih treh letih število zaprtih v rahlem upadu. Kljub temu so naši zapori trenutno prezasedeni. "Od ustanovitve URSIKS leta 1995 se je število zaprtih podvojilo. Razlogi so večplastni, trende na tem področju pa je zato težko napovedati, saj gre za kompleksno vprašanje kriminalitetne politike države, v katero je vpetih več deležnikov. Z ustanovitvijo uprave za probacijo si obetamo razbremenitev zaporov z večjim izvrševanjem kratkih kazni v skupnosti namesto v zaporu," pojasnjujejo na URSIKS.
Danijel Prevolšek, predsednik Penološkega društva, zaposlen v zaporu na Dobu, pravi: "Na povečanje ali zmanjšanje števila zaprtih vpliva več dejavnikov, na primer gospodarska kriza in z njo povezano socialno stanje splošne populacije ljudi - posebno tistih, ki so na robu preživetja, delo sodišč, politični tokovi in drugo. Lahko gre za obdobna nihanja, ki so odraz stanja v državi ali pa mogoče pokazatelj uporabe ustreznih prijemov za spopadanje s problematiko obravnave storilcev kaznivih dejanj, kar bo vidno čez nekaj časa. Trenutno stanje, upadanje števila zaprtih, je po vsej verjetnosti tudi rezultat več aktualnih dejavnikov, kot so gospodarska rast v zadnjih letih, sporazumi o priznanju krivde, izrekanje alternativnih kazni." Frančišek Verk, predsednik Sindikata državnih organov Slovenije, pa pravi, da je zniževanje števila zaprtih v zadnjih letih posledica "vse bolj nekritičnega odnosa politike do kriminala, saj je aktualna zelo liberalna oblast, ki vodi resorja notranjih zadev in pravosodja, veliko bolj neobčutljiva za kriminal, kot sta bili predhodni vladi".
Sledimo skandinavskim državam
Slovenija se uvršča med države z nizko stopnjo števila zaprtih na 100.000 prebivalcev. Na ravni Evropske unije se po tem kazalniku uvrščamo takoj za skandinavskimi državami. Tudi izrek pogojnih obsodb zmanjšuje število zaprtih v naših zaporih. Po podatkih URSIKS je bilo na pogojne obsodbe med letoma 2010 in 2017 obsojenih 52.080 slovenskih državljanov, skupaj s tujci jih je bilo 57.516.
Število zapornic še kar navzgor
Čeprav upada število vseh zaprtih v Sloveniji - govorimo o pripornikih in obsojencih obeh spolov ter tistih v prevzgojnem zavodu - pa se zadnja leta povečuje število zaprtih v našem edinem ženskem zaporu na Igu pri Ljubljani. Na URSIKS pojasnjujejo, da je bilo lani v zaporu mesečno 98 obsojenk. Pred dvajsetimi leti, 1997, je bilo mesečno povprečno zaprtih 29 žensk. Zakaj število žensk za rešetkami še kar raste? Na URSIKS pojasnjujejo, da gre razloge za povečanje števila zapornic iskati v različnih dejavnikih: “Inštitut za kriminologijo pri ljubljanski pravni fakulteti in Slovenska akademija znanosti in umetnosti sta konec preteklega leta organizirala posvet o ženskah in kriminaliteti, na katerem so raziskovalci razpravljali o možnih vzrokih za porast števila zaprtih žensk. Predstavljene ugotovitve so temeljile na izhodišču, da je ženska kriminaliteta zabeležila le rahel, ne posebno značilen dvig. Bistveno pa se je spremenila kaznovalna politika, saj se je delež kazni zapora, ki jih sodišča izrekajo ženskam, zelo povečal." Danijel Prevolšek doda, da je v Sloveniji zaprtih čedalje več obsojenk zaradi manjše tabuiziranosti ženskega kriminala, stališča in odnosa družbe do tega kriminala (emancipacija žensk tudi glede na obravnavo kriminalnih dejanj). Prav tako na povečanje števila obsojenk vpliva zmeraj večja odvisnost od prepovedanih drog in alkohola, kar vodi do večjega števila premoženjskih kaznivih dejanj."
Frančišek Verk pa pravi, da so ženske bolj ranljiva populacija kot moški in veliko slabše organizirane, ko gre za kazniva dejanja: "Ženske so tudi težje zaposljive, med njimi je veliko mater samohranilk, ki pač tudi s kaznivimi dejanji skušajo poskrbeti zase in za svoje otroke. Ženske ne sestavljajo niti deset odstotkov zaporniške populacije, pri kaznivih dejanjih niso toliko vpete v kriminalne združbe kot moški, zato je tudi manj možnosti, da jih te rekrutirajo za daljši čas ali ponovno angažirajo, ko se iz zapora vrnejo na prostost."
Alternativne oblike kaznovanja in povratništvo
Slovenska zakonodaja omogoča tudi alternativne oblike prestajanja zaporne kazni: vikend zapor, hišni zapor in delo v splošno korist, kar tudi zmanjšuje število zaprtih v naših zaporih. Po podatkih URSIKS vikend zapor trenutno prestaja 59 obsojencev, in sicer na odprtem oddelku Puščava zapora na Dobu in na odprtem oddelku Rogoza mariborskega zapora. Danijel Prevolšek na vprašanje, ali po njegovem mnenju sodišča dovolj pogosto izrekajo alternativne kazni, odgovori: "Odločitev sodišč ne morem ocenjevati in tudi ne želim ustvarjati dvomov o pravilnosti sodnih odločitev. Menim, da so alternativne kazni ustrezne, saj so obsojeni nanje še vedno dejavni in koristni v družbi, v klasičnem zaporu pa so bolj kot ne breme države. Smiselno bi bilo izrekati več alternativnih kazni, vendar izključno ob predpostavki, da se dosojajo 'pravim osebam' in ob učinkovitem nadzoru. Sodišča bi lahko izrekala več vikend kazni obsojencem, ki izpolnjujejo zakonske kriterije zanje. Dodatna previdnost pri izrekanju teh kazni pa bi bila potrebna pri povratnikih in v primeru drugih kazalnikov ponovitvene nevarnosti. Nujno pa bi bilo vzpostaviti učinkovit nadzor nad izvajanjem vikend zapora."
Zanimiv je tudi podatek, da se v Sloveniji približno polovica moških, ki so že bili v zaporu, vrne za rešetke zaradi storjenih kaznivih dejanj. Ženske se v povprečju v 35 odstotkih po prestani kazni znova vrnejo v zapor. Na URSIKS pravijo, da je v Sloveniji metodologija merjenja stopnje povratništva strožja kot v večini evropskih držav. "Med povratnike uvrščamo posameznike, ki so kadarkoli v preteklosti prestajali kazen zapora. Tovrstno evidentiranje in razlaga pojava nista primerljiva z drugimi državami, kjer je običajna in splošna definicija največkrat taka, da za povratnika velja tisti, ki je v dveh ali treh letih po zadnji prestani kazni ponovno prišel v zapor, ali tisti, ki so v tem obdobju storili novo kaznivo dejanje," dodajajo.
Predsednik Penološkega društva Prevolšek razlaga: "Imamo posameznike, ki so prvič na prestajanju kazni zapora, enkratne splošne povratnike in večkratne splošne ali specialne povratnike. Splošni povratnik pomeni, da je oseba že prestajala kazen zapora za različna kazniva dejanja, specialni povratnik pa je že prestajal kazen za istovrstna kazniva dejanja. Menim, da je povratništvo tudi posledica nerazrešene problematike odvisnosti od prepovedanih drog, vračanja obsojenca ali obsojenke po prestani kazni v okolico, od koder sta prišla na prestajanje kazni, temu bi lahko rekli, da se vračajo na stare tire. Mnogi nimajo zadostne volje ali želje in ne potrebe, da bi se spremenil, mnogi so po prihodu iz zapora brezposelni, nimajo urejenega socialnega statusa in drugo. Žal pri nekaterih, ki so prišli iz zapora, tudi izrečena in prestana kazen ne doseže namena."
Prihajajo mladi brez delovnih navad
Danijel Prevolšek, predsednik Penološkega društva, pravi, da v praksi penološki delavci opažajo porast števila zapornikov, ki so bili pravnomočno obsojeni za gospodarski kriminal. “V zaporih je tudi več zaprtih zaradi informacijskega kriminala, kar je v skladu s trenutnimi trendi v svetu in s širokim spektrom uporabnosti svetovnega spleta. V zapore prihajajo tudi mladi brez delovnih navad, zdolgočaseni in že naveličani življenja. Zato tudi v zaporu posegajo po prepovedanih psihoaktivnih substancah, zaradi česar postanejo odvisni od prepovedanih drog, zapletajo se v dolžniško-upniška razmerja in jih je zelo težko motivirati,” doda Prevolšek.
Kaznovalna politika je dosegla vrh
Na vprašanje, kako je s kaznovalno politiko v Sloveniji, ali se je ta že do konca zaostrila, glede na to, da imamo uzakonjeno tudi dosmrtno kazen, ki sicer še ni bila izrečena, Prevolšek odgovori: "Res je, da imamo uzakonjeno dosmrtno kazen, zato menim, da je kaznovalna politika države s tem že dosegla svoj vrh. Mogoče bi morala država namesto zaostrovanja kaznovalne politike iskati rešitve za zmanjšanje kriminala in števila zapornikov v drugačni obravnavi zahtevnih primerov, kot je to urejeno v nekaterih drugih evropskih državah. Tudi pri nas bi morali razmišljati o posebni skupini strokovnjakov, ki bi pri zlasti zahtevnih zapornikih ugotavljala, kdaj oziroma ali so sploh sposobni spoštovati družbena pravila in živeti na prostosti brez novih kaznivih dejanj. Če bi ugotovili, da ti še niso sposobni življenja na prostosti, bi jim bilo treba za določeno obdobje podaljšati zaporno kazen. Nato bi se strokovnjaki znova sestali in obsojenca spet preučili. Glede na ugotovitve bi se odločali, ali posameznika izpustijo na prostost ali še mora ostati v zaporu. Poleg tega v Sloveniji potrebujemo dobro in močno probacijsko službo."
Frančišek Verk doda: "Slovenska kaznovalna politika je učinkovita predvsem pri enostavno pregonljivih kaznivih dejanjih. Žal pa pravosodje ne ujame prave volje, znanja in moči, ko gre za pregon kriminala belih ovratnikov, torej gospodarskega in finančnega kriminala, saj zaradi prepočasne procesne aktivnosti sodišč preveč zadev zastara. Prav tako kazen ni učinkovita v primerih pravnomočne zaporne kazni, saj zaporna kazen zagotovo ne doseže namena, če se prične izvrševati, ko preteče pet in več let od storitve kaznivega dejanja. Najbolj nesmiselno pa se mi zdi prestajanje vikend zapornih kazni, ko obsojenec med tednom dela v tujini, kjer lahko počne karkoli, čez vikend pa se na odprtem oddelku zapora odpočije, naspi in biva na način, da ga pri tem ne zmoti nihče, morda le pravosodni policist, ki ga opomni, da lahko gre jest v jedilnico."
Zaradi prenatrpanosti slovenskih zaporov in pomanjkanja zaposlenih v njih se penološki delavci pri delu vsakodnevno ubadajo s težavami. Prevolšek pravi: "Kljub trenutnemu trendu upadanja števila zaprtih se v vseh zavodih za prestajanje kazni zapora še vedno srečujemo s perečo kadrovsko in prostorsko problematiko, saj imamo premalo kadra, večina zaposlenih je preobremenjenih, delamo v zastarelih prostorih ter s staro in pomanjkljivo opremo. Prav tako nas obremenjujejo birokratski postopki, ki so prevečkrat dolgotrajni in neustrezni za naš sistem, zato nam zmanjkuje časa za pomembnejše stvari, za neposredno delo z zaprtimi. To velja za pravosodne policiste, strokovne in druge delavce zavoda, kot so pedagogi, psihologi, inštruktorji, zdravstveno osebje, zaposleni za obravnavo odvisnosti, izobraževanje in delovno terapijo in drugi."
Bojan Majcen, direktor zapora na Dobu, pravi, da se je število zaprtih na vseh oddelkih zapora v zadnjih treh letih zmanjšalo na okoli 540 dnevno.
Leta 2014, ko je bilo v Sloveniji največ zapornikov, so na Dobu dnevno beležili tudi prek 600 zaprtih, prišli so tudi do številke 640, kapacitete pa imajo za 540 ljudi.
Zaradi prostorske stiske so leta 2012 na Dobu zgradili nova bivalna bloka v zaprtem delu zapora. Čeprav se število zaprtih zmanjšuje, se to pri delu zaposlenih ne pozna zaradi kadrovske stiske. Lani so morali zaradi pomanjkanja pravosodnih policistov odpovedati veliko prevozov in spremstev obsojenih na sodišča.
Pomoč pred odhodom iz zapora in po njem
Ali obstaja rešitev za zmanjšanje števila zaprtih v slovenskih zaporih? Danijel Prevolšek na to vprašanje odgovarja: "Treba bi bilo poskrbeti za boljše življenjske razmere državljanov, za zmanjšanje brezposelnosti mladih, za njeno zmanjšanje nasploh, za razvoj gospodarstva in s tem več delovnih mest, za boljši standard države in dostopnost dobrin, za nadzor in učinkovit boj proti korupciji, gospodarskemu kriminalu in drugo. Treba bi bilo uzakoniti drugačne usmeritve podeljevanja pogojnega odpusta ter izrekanja alternativnih kazni in pomilostitev. Treba bi bilo vzpostaviti učinkovito institucionalno pomoč posameznikom pred izrekom kazni zapora ter vzpostaviti učinkovit nadzor in spremljanje ljudi, ki se jim je ponudila možnost novega začetka. Torej tistih, ki sta jim bila izrečena na primer pogojni odpust ali alternativna kazen."
Frančišek Verk pa pravi, da zmanjšanja števila zaprtih v sedanji situaciji država ne more uresničiti, saj "dnevno poslušamo o razraščanju korupcije in vseh drugih oblik kriminala ter o priprtih osumljencih zelo nevarnih in družbeno zelo škodljivih kaznivih dejanj. Zato pa bi lahko sodišča naredila veliko več z razumnejšimi roki sojenj. Premalo je izrečenih denarnih kazni in odvzete protipravno pridobljene premoženjske koristi. Vračilo denarja bi moralo biti pogoj za ugodnejši režim prestajanja kazni ali pogojni odpust, vendar v praksi ni tako. Zmanjšanja števila zapornikov bi bili najbolj veseli pravosodni policisti in drugi zaporski uslužbenci, katerih že desetletja kronično primanjkuje. Zdi se, da prav njih država najbolj 'kaznuje', saj so zaradi obilice nadurnega dela izgoreli, veliko je bolniških odsotnosti, izgubljajo delazmožnost in človeka vredno socialno življenje."
