Petra in Uroš Dobnikar
Kako je danes, dve leti zatem, ko ste kot prvi zdravnik v UKC Maribor javno izpostavili nevzdržne razmere in slabe odnose? Se je kaj spremenilo?
V teoriji je zdravstveni sistem potem dobro zastavljen, le v praksi se zatakne? Predvsem pri „ljubečih odnosih in poštenosti“. Ampak zdravje, zagotovo pa zdravstvo, je bilo od nekdaj bolj ali manj posel, če sva iskrena, kjer je ljubeče odnose nemogoče pričakovati.
Imajo vaši kolegi občutek, da z izjavami, kot je bila, da se "pacient zdravi sam, zdravnik mu le pomaga", še dodatno prispevate k razvrednotenju nedavno enega najbolj spoštovanih poklicev?
Pa imamo res vsi v rokah ta ekskluzivni ključ do zdravja?
Zdravnik potem bolniku zgolj odstrani, olajša posledice bolezni, medtem ko vzrokov ne zna pozdraviti, opozarjate. Kako, konkretno, bi se tega moral lotiti?
Delitev na alternativno in uradno je torej nasilna, ker je vse, kar zdravi, medicina. A omenjena pristopa sta trenutno vendarle tako zelo narazen, da prej ali slej nasprotujoče trčita, kažejo izkušnje. Neredko celo usodno. Se vam je to že zgodilo?
Na oddelku za travmatologijo ste zmeraj blizu smrti, to je dejstvo. Kako in koliko je to oblikovalo vaše duhovno dojemanje življenja?
Nekaj starega torej mora zmeraj umreti, da se rodi novo?
A zakon Narave je od nekdaj tudi naravna selekcija. (Pre)moč močnejšega nad šibkejšim, uveljavljanje osebnih interesov pri ljudeh, povezano z grobo silo skozi vojne ali nepoštenjem, skozi inteligenco. Hkrati pa trdite, da bodo nepošteni odnosi dolgoročno propadli, ker niso zgrajeni na naravnih temeljih, saj je višja inteligenca dobra. Kako torej?
Cel intervju lahko preberete v septembrski številki revije OBRAZI.
