"Pubeci, kol'kokrat lahko rečete pupi poleg sebe 'Samo tebe te imam', ne da bi izpadli sisiji?" In to je to. To je bilo zadosti. To je bilo vse. Če bi iskali nekaj, kar bi povzelo petkov koncert Mi2 z Mambo Kings v Juršincih na zdaj že legendarni Oktoberfešti, bi ta izjava, ena mnogih iz neusahljive zaloge Jerneja Dirnbeka - Dimeka, več kot zadoščala. In sedla tako, kot je tam, v šotoru, v "malem kraju v mali ulici". Fantje so poprijeli dekline. Eni so si jih oprtali gor na rame. Drugi so se objemali, rajali, poljubljali in peli. V kraju, kjer skladba Oda gudeki izpade kot štajerski Stairway to Heaven. Ne, Juršinci nimajo zaman, vsaj ko gre za nastop skupine Mi2, takega slovesa. Rock'n'roll slovesa. Mešanica rock žura in prave vaške veselice.
"Smo prišli pred štalco, en šnops smo vsi spili, jebiga, gudek, z'aj te bomo ubili."
Nikomur z odra ni treba kričati: "Kje so roke, kje so srca."
Sprega vaške veselice in rock'n'roll špila
Take šotore v Avstriji, kot smo razpredali z bandom, poznajo že desetletja, zdaj so stalnica tudi v naših bolj odročnih krajih, ki organizirajo vse več tovrstnih koncertov, čeprav so se Juršinci zdeli kot žurerski center v petek zvečer in skoraj gotovo tudi v soboto, ko so nastopili še Dražen Zečić, Dejan Vunjak z Brendijevimi barabami in Nika Zorjan. Da se bodo Mi2 vrnili v to kombinacijo vaške veselice in rock'n'roll špila, so vedeli že lani. Takoj po špilu so podpisali in rekli, da gotovo še pridejo. In so prišli. Ni bilo težko uganiti, zakaj. Ljudje so jim jedli z rok. Ko je ob polnoči uvodoma zadonelo Štajersko nebo, so bili Mi2, dasiravno iz Rogatca, doma. To so kraji, kjer dvorana zna celotno besedilo Ode gudeki: "Smo prišli pred štalco, en šnops smo vsi spili, jebiga, gudek, z'aj te bomo ubili." Šotor se je tresel od petja in plesa.
Kjer je na taki petek življenje res lahko praznik
Juršinci so kraj, kjer tehniku Alanu Vraniču - Mikru ni treba skočiti na oder, da bi pokazal, kako se maha z rokami v neprekosljivo nalezljivem komadu Čista jeba. Tam to ljudje dovolj poznajo. Nikomur z odra ni treba kričati, "kje so roke, kje so srca". In, ja, čeprav na radijskih postajah šele počasi prijemata, sta se zelo suvereno v ponujenem izkazala tudi nova komada Lanski sneg in Proklete vijolice. Pri čemer res ni nezanemarljivo, da je band na oder stopil komaj ob polnoči, saj je skupina Mambo Kings nastopila tako pred kot za njimi. "Se res nagarajo!" so jih kolegialno pohvalili člani. Tone Kregar - Tonč in Egon Herman - Srajca sta pred nastopom skušala odspati kakšno kitico, vendar sta oba priznala, da je to bolj vnemar, saj pač pričakovanje in šiht naredita svoje. Humor pa tudi. V zaodrju, ki je bil postavljen kar v klet bližnje lovske koče, kjer je zavladalo pristno jagersko vzdušje, sem fante vprašal, kako je zdaj, ko se bolje slišijo, saj imajo in-ear tehnologijo, ko kar v slušalke dobijo lasten zvok in ne več iz monitorjev. "Veš, kaka je?" je načel Dimek. "Prej sem si vedno mislo, pismo, da bi jaz lahko tak dobro pel ko Tonč. Zdaj, ko ga boljše čujem, pa si mislim ... Kaj bi dal, da bi Tonč pel tak' ko jaz."
Mi2 v uri in tri četrt uspeva še naprej, da ostajajo ljudski, pri čemer gladko preklapljajo med urbanimi in manj urbanimi okolji. V Juršincih so pokazali, kje so njihove korenine in od kod so prišli. V malem kraju, v mali ulici, kjer je na taki petek življenje res lahko praznik.
