Damijana Žišt
Zapor za tiste, ki jim za nekaj mesecev ali let postane začasen dom, ni le stavba, obdana z visoko betonsko ograjo, na kateri je bodeča žica - povsod so tudi nadzorne kamere, za varnost pa skrbijo pravosodni policisti -, temveč je tudi prostor, kjer skupaj bivajo priporniki ali obsojenci. Zanimivo je dejstvo, da je bil prvi kazenski zavod oziroma zapor v Sloveniji ustanovljen leta 1754 (v Združenih državah Amerike pa šele leta 1790). Zamisel o zaporih se je sicer porodila v 6. stoletju v Italiji, prve zapore (carceri) pa je ustanovila cerkev, ker so verjeli, da zapor poboljša ljudi, ki so v njem, ker človeku (grešniku) omogoča, da razmišlja in se zbliža z Bogom. Ta miselnost o poboljševalni vlogi zapora se je ohranila še danes.
Večina zaporov domuje v starih zgradbah
V Sloveniji imamo zavode za prestajanje kazni zapora (ZPKZ) Maribor, Ljubljana, Koper in Dob z njihovimi polodprtimi in odprtimi oddelki ter Zavod za prestajanje mladoletniškega zapora in kazni zapora Celje. Vsi spadajo pod Upravo Republike Slovenije za izvrševanje kazenskih sankcij (URSIKS), čeprav imajo svoje direktorje, ki so pri vodenju zapora samostojni. K URSIKS spada še Prevzgojni zavod Radeče za mladoletne prestopnike. Večina naših zaporov domuje v starih zgradbah, ki ne izpolnjujejo vseh sodobnih zahtev za izvrševanje kazni. Po razpoložljivih kapacitetah lahko sprejmejo 1339 oseb, v začetku tedna, 3. septembra, je bilo v njih 1336 oseb. V ljubljanskem zaporu, kjer sta zaprti del zapora in pripor, je bilo zaprtih 137 oseb (kapacitete so za 135 oseb). Najbolj prezaseden je bil koprski zapor, ki ima kapacitete za 110 ljudi, v njem je bilo 137 pripornikov in obsojencev. Največje povprečno število zaprtih dnevno v naših zaporih je bilo leta 2014, in sicer 1511 oseb, nato je število zaprtih oseb začelo padati. Letošnja povprečna številka znaša 1340 zaprtih oseb. Kljub temu se slovenski zapori srečujejo s prenatrpanostjo.
V sobi stranišče za zaveso
Da so v nekaterih slovenskih zaporih neustrezne prostorske razmere, dokazujejo sodbe in sklenjene poravnave na Evropskem sodišču za človekove pravice (ESČP) in na slovenskih sodiščih, na podlagi katerih je Slovenija izplačala že okoli 200 tisoč evrov odškodnine. Po mnenju ESČP, ki je Sloveniji prisodilo visoke kazni zaradi nevzdržnosti pogojev bivanja v zaporih, so imele zaprte osebe, še posebej priporniki, premalo osebnega prostora. Poleg tega so bivale v dotrajanih prostorih, ki so slabo opremljeni, za njihovo varnost pa skrbi premajhno število paznikov na izmeno. Najbolj kritično naj bi bilo v ljubljanskem zaporu, ki se nahaja v Povšetovi ulici 5 v Ljubljani. Arhitektura zaporniške stavbe je iz obdobja Marije Terezije, kasneje pa je bila stavba nekajkrat prenovljena, vendar nikoli v celoti. K zaporu spadata tudi oddelka na Igu in Novo mesto.
Pogosto sem v svoji dolgoletni novinarski praksi od zaprtih oseb slišala, da "ni težek zapor, temveč so težki zaporniki", saj so na manjšem prostoru zaprti ljudje iz različnih kultur, z različnimi navadami in običaji, zato lahko med njimi hitro pride do konfliktov. To se lahko še lažje zgodi, če je v eni sobi zaprtih več oseb. Vsaka od njih ima svojo življenjsko zgodbo, ki jih je pripeljala za rešetke zapora, vsem pa je skupno to, da jim je bila odvzeta svoboda, mnogim za mnogo let zaradi kaznivega dejanja, ki so ga storili. In če morajo zaporno kazen preživljati v sobi, ki je prenatrpana, je to zanje še veliko težje.
Ko sem ob začetku svoje novinarske kariere obiskovala ljubljanski zapor, sem bila presenečena nad bivalnimi razmerami. Običajno je bilo v eni sobi več postelj, v kotu sobe je bilo za zaveso stranišče. Zapor je bil od leta 1996 do 2000 prenovljen, bivalni pogoji so se zboljšali, niso pa bili zgrajeni dodatni prostori za obsojence. Stavba je nepraktična in ni bila grajena za zapor. V ljubljanskem zaporu pravijo, da se držijo normativov CPT - Evropskega odbora za preprečevanje mučenja in nehumanega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja in da zaprtim osebam pravice niso več kršene. Vsaka soba ima svoje stranišče z umivalnikom, kopalnice s prhami so skupne.
Gradnja novega ljubljanskega zapora
Med tistimi, ki so zaradi neustreznih bivalnih razmer v ljubljanskem priporu prejeli odškodnino, so nekateri še ne pravnomočno obsojeni v zadevi Balkanski bojevnik. Obsojeni Jakob Remškar je upravičen do odškodnine v višini 5000 evrov. Remškar se je skupaj z nekaterimi obtoženimi v primeru Balkanski bojevnik, v katerem tožilstvo obtožene bremeni trgovanja z velikimi količinami droge v tujini, prvič znašel v priporu 27. maja 2010 zaradi suma, da je član slovenskega dela mednarodne združbe, ki jo je vodil Srb Darko Šarić, medtem ko naj bi bil vodja slovenskega dela združbe Dragan Tošić. Remškar je bil prvič priprt od 27. maja 2010 do 6. novembra 2012 in je zaradi neustreznih bivalnih razmer upravičen do odškodnine, ker je v času bivanja za rešetkami delil zaporniško celico s še enim pripornikom in imel na voljo okoli 3,5 kvadratnega metra osebnega prostora. Remškar je bil po izpustitvi iz pripora konec novembra 2012 skupaj z večino obtoženih, tudi prvoobtoženim Draganom Tošićem, oproščen. Višje sodišče je sodbo razveljavilo in na vnovičnem sojenju je bil marca letos obsojen na enajst let in pol zapora, na daljše zaporne kazni so obsojeni tudi drugi, ki so bili na prvem sojenju oproščeni. Od izreka sodbe, ki še ni pravnomočna, je znova v ljubljanskem priporu. Po aretacijah 25. maja 2010 so se v ljubljanskem priporu poleg Remškarja in Tošića znašli še nekateri drugi obtoženi, med njimi Marko Bubljić, Boštjan Kopčič in Dragan Beljkaš. Vsi omenjeni, razen Tošića, so prav tako tožili državo zaradi slabih bivalnih razmer v ljubljanskem priporu. Prvostopenjsko sodišče je 6000 evrov odškodnine dosodilo Bubljiću, odškodnino pa sta iz istih razlogov dobila tudi Kopčič in Beljkaš. Kopčič je novembra 2014 sklenil sodno poravnavo in država mu je izplačala 8190 evrov. Beljkaš, ki je sicer zahteval 77.500 evrov odškodnine, pa je po sodbi Evropskega sodišča za človekove pravice dobil 12.000 evrov.
Novi moški zapor naj bi stal 64 milijonov evrov
Nova vlada obljublja ureditev razmer
Večjo kapaciteto bo s prenovo pridobil tudi ižanski ženski zapor, tu bo lahko namesto 103 obsojenk zaprtih 140. Z investicijo bo zapor pridobil prostore, ki jih na trenutnih lokacijah ni, so pa nujni za izvrševanje zapornih kazni, pripora in nadomestne kazni zapora po zakonu, ki ureja prekrške. Investicijo v moški zapor na ministrstvu ocenjujejo na 64 milijonov evrov z DDV. Cenejša naj bi bila prenova ižanskega zapora. Ta naj bi stala 40 milijonov evrov z DDV. Za oba projekta je predvideno, da se bo denar črpal iz državnega proračuna. Na pravosodnem ministrstvu zagotavljajo, da imajo za oba projekta v državnem proračunu že rezerviranega nekaj denarja, okoli 4,4 milijona evrov.
