Saša Zagorc. Okrogla miza TZS z naslovom: Liberalizacija cen naftnih derivatov v Sloveniji, Ljubljana, 23. marca 2016 [okrogla miza,trgovinska zbornica Slovenije,Ljubljana,Saša Zagorc,portreti]
Saša Zagorc: "Očitki, da begunci zlorabljajo pravice, ne smejo postati opravičilo ali dati možnosti policiji, da zlorabi svoj položaj."
Zakaj toliko nasprotovanj predlaganim spremembam zakona o tujcih? So utemeljena?
"Mislim, da so. Vlada pripravlja zakonodajo in jo na ravni podzakonskih aktov tudi sprejema ter izvršuje - v tem pogledu ima ogromno manevrskega prostora glede migracijske politike. Tudi prek nadzora meja. To ni sporno. To je del suverenih pravic vsake države, da vrne v sosednjo državo nekoga, ki nezakonito prečka mejo, in ne zaprosi za mednarodno zaščito. Ta skupina tujcev je najbolj obsežna, prosilcev za mednarodno zaščito je imela Slovenija zmeraj malo. Ključni pri predlogu novele zakona o tujcih sta dve vprašanji. Prvo je navezovanje migracijske politike na izredno stanje. Drugo je povezanost migracijske politike z mednarodno zaščito, ki je urejena v mednarodnem pravu, zlasti z ženevsko konvencijo. Pri teh vprašanjih se pokaže, da vladi nekaj manjka oziroma se spreneveda. Po eni strani ne želi razglasiti izrednega stanja, po drugi pa želi omejiti dostop do mednarodne zaščite do točke, ko prosilec sploh ne more zaprositi zanjo. Postopek se sploh ne bi izvajal - predviden je le postopek identifikacije, nikakor pa ne ugotavljanje utemeljenosti razlogov, zakaj nekdo prosi za mednarodno zaščito. Država v stanju, ki mu sama ne želi reči izredne razmere, ker gre za nekaj manj, težko upraviči razveljavljanje človekovih pravic. To ne gre."
Torej je spornost novele že pri pravni podlagi za omejitve pravic, ki se načrtujejo?
"Spornost nastopi na treh ravneh: na ustavni, na ravni prava EU in na mednarodnopravni ravni. Na ravni ustave je težava, ker se širi koncept izrednih razmer na nekaj, kar to niso, učinki ukrepov pa so takšni, kot če bi šlo za izredne razmere. Če je na poti ali pride na mejo več deset tisoč ljudi in so meje sosednjih držav neprepustne, se postavi vprašanje, kaj narediti. Zame so to izredne razmere, a vlada vztraja, da niso. Hkrati so nekatere pravice - vse, ki so vezane na prepoved mučenja in krutega ter ponižujočega ravnanja - absolutne in jih ni mogoče v nobenem primeru omejiti. Prav tako ne sme prihajati do diskriminacije, ukrepi morajo biti jasno obrazloženi in imeti jasno podlago ter razloge, zakaj se izvajajo. Naslednji problem je na ravni EU. Imamo jasna pravila, kako se ravna s prosilci za azil, ki pridejo v državo. Z vlado se strinjam, da morda v danem trenutku ta pravila niso najboljša, a enostranski ukrepi pomenijo za državo predvsem veliko tveganje, da bo spoznana za krivo kršitev prava EU pa tudi evropskega prava človekovih pravic pred evropskim sodiščem za človekove pravice."
Če ni individualne obravnave prosilcev za mednarodno zaščito?
"Da, vsaj do določene mere. Vlada trdi, da je možno ali izvesti celoten postopek ali nič. Sam mislim, četudi si take ureditve ne želim, da je individualno obravnavo v nekem minimalnem obsegu mogoče zagotoviti tudi v izrednem stanju. Če vlada vztraja pri možnosti uveljavitve takšnega stanja, se da individualna obravnava zagotoviti tako, da se naredi vsaj povzetek izjav, ki jih je podal prosilec za mednarodno zaščito. In če se vrnem še na mednarodnopravno raven, je tu ženevska konvencija, ki je v določenih delih postala običajno mednarodno pravo, kar pomeni, da je v nobenem primeru ne moremo omejiti. Vse to nam pove, da je, kar dela vlada, v nasprotju z obstoječim pravnim redom na več nivojih. Vlada trdi, da obstoječa pravna ureditev ni primerna in poskuša enostransko, z novelo zakona, ki je bizarno napisana, spreminjati ustaljenimi mednarodnopravni red."
Opozorili ste, da so bile konvencije zapisane tudi za primere množičnega begunstva. Od kod ideja, da so mednarodnopravni dosežki zadnjega stoletja zastareli?
"V ženevski konvenciji so določila in imamo sklepe izvršnega odbora UNHCR za situacije, ko pride do množičnih migracij, o tem, v kolikšni meri naj se tedaj spoštuje ženevska konvencija. Zavedanje o težavah, s katerimi se lahko sooči država, obstaja. A ženevska konvencija z minimalnim varstvom velja. Tudi na ravni EU so predvideni ukrepi: imamo direktivo o množičnem prihodu razseljenih oseb, v Sloveniji imamo zakon o začasni zaščiti razseljenih oseb. Vsi ti akti predvidevajo, da se omogoči začasna zaščita večjega števila oseb brez individualne obravnave na podlagi ugotovitve, da oseba prihaja z nevarnega območja. Težava direktive EU je, da predvideva sistem, v katero državo EU se te osebe napotijo - o tem pa v EU ni mogoče doseči dogovora. Tu se lahko strinjam z vlado: njihova diagnoza ima nekaj dobrih argumentov, a rešitve, ki jih trenutno ponujajo, so napačne. Drugo pomembno vprašanje, ki se s tem odpre, je, v kolikšni meri je Slovenija pripravljena in sposobna sodelovati pri mednarodni solidarnosti in pomagati kot suverena država, če pride do množičnih migracij. Odgovora nimamo, ker vlada še vedno ni pojasnila, koliko ljudi bi Slovenija v ekstremnih situacijah lahko sprejela in zanje ustrezno, začasno poskrbela, če pride do tega, pa morebiti tudi integrirala. Ker takega načrta ni, me skrbi, da bi utegnili uveljaviti ukrepe iz noveliranega zakona o tujcih že pri zelo nizkih številkah beguncev in na podlagi nerealnih, hipotetičnih scenarijev."
So ukrepi v noveli primerni in izvedljivi?
"Če predvidevamo. Omenjata se italijanska in balkanska pot. Zadnja, mislim, je bolj verjetna in vlada bo zagotovo vnaprej vedela, koliko ljudi je na poti in ali prehajajo iz ene države v drugo. Zdi se, da vlada predvideva, da bi sistem odpovedal tudi v članici EU, na Hrvaškem. To bi posledično pomenilo, da Hrvaška ne bi bila več varna država, in Slovenija bi bila v situaciji, ko bi morala zagotoviti zaščito, saj je Hrvaška ne bi. Če bi Hrvaška naenkrat prepustila 30 tisoč ljudi Sloveniji, jih prepeljala na mejo, bi to kazalo na namerno prelaganje odgovornosti. A tudi ob uveljavitvi predlagane novele v taki situaciji ne vidim možnosti, da bi Slovenija vračala te ljudi nazaj na Hrvaško. Neučinkovit bi bil tudi zdaj veljaven bilateralni sporazum med Hrvaško in Slovenijo o hitrem vračanju oseb brez odločb in postopka. Zato lahko ugotovimo, da gre pri noveli za ukrepe, ki so realno verjetno zgolj črke na papirju."
Ali odpira možnosti za hujše ukrepe, da se zaščiti meja?
"Meja se lahko zaščiti. Gre za ustavni prerogativ, ki res postavi pod vprašaj schengenski okvir, a je mogoč. Treba je ločiti dve situaciji - ko osebe želijo vstopiti v Slovenijo iz Hrvaške in ko so osebe že v Sloveniji in zaprosijo za azil - v teh primerih mora Slovenija prošnjo te osebe obravnavati. Nadzor državne meje je suverena pravica države: kako se je bo lotila, je stvar političnega pogleda. Država ima verjetno načrt, kaj bi naredila, če bi večje število ljudi prišlo v bližino slovenske meje, in verjetno bi poskusila blokirati prehod. A po sodbi evropskega sodišča za človekove pravice v primeru Hirsi Jamaa in drugi državam niso dovoljeni tako imenovani 'push-backi' oseb, ki bi bile na ozemlju Slovenije ali na poti nanj, torej v medmejnem pasu, in bi prosile za azil. Vedeti moramo, da sta koncepta nevarnosti in masovnih migracij zelo splošna. Komisija EU je Avstriji in Nemčiji na tej osnovi dovolila začasno vzpostavitev nadzora na meji. A zaradi masovnih migracij ni komisija nikomur dovolila odstopa od zagotavljanja mednarodne zaščite. Koncepta nevarnosti in masovnih migracij ne smeta vplivata na mednarodno obveznost države, da omogoči dostop do mednarodne zaščite. Slovenija pa želi narediti prav to in poseči še dlje, kot so do zdaj Madžarska, Avstrija in Nemčija. Madžarska je razglasila izredne razmere, a dnevno vseeno sprejme določeno število prosilcev za azil. Ob zdaj predlagani noveli ni jasno, ali bo Slovenija sprejela nič prosilcev, enega ali bo delala dodatno selekcijo. Zakon je nejasen, omogoča ogromno razlag in ne zadosti ustavnemu standardu jasnosti predpisa. Ta pa bi moral biti izpolnjen glede na to, da se novela pripravlja že toliko časa in da ni izrednih razmer."
