Slovenski zdravniki v Afriki: Mi imamo ure, oni pa čas

Koroški kirurg dr. Jurij Gorjanc, zaposlen v Avstriji, sicer tudi gorski reševalec zdravnik, se je to zimo vrnil s svoje sedme humanitarne misije, tretje v okviru Hernie International. V Liberiji, v podeželskem mestecu Ganta ob meji z Gvinejo, je vodil drugo povsem samostojno slovensko odpravo organizacije Hernia International.
"Spet smo delali kot črnci," se je v zanj značilnem humornem slogu pošalil Gorjanc, "seveda nas je čakalo veliko resnega dela. Lokalni zdravniki so nam pripravili bolnike z velikimi kilami. To je za naše kirurške pojme relativno preprosta operacija, ampak z malo truda dosežeš veliko efekta, saj bolniki spet postanejo delazmožni," je opisoval. Skupaj so pri tridesetih stopinjah Celzija ob visoki vlagi operirali šest dni, delali so cele dneve, kdaj tudi do devetih zvečer.

Ebola razredčila tudi zdravnike

V Liberiji zaradi virusa ebole štiri leta misij ni bilo, tudi zdravniki so od tam dobesedno pobegnili, tisti, ki so ostali, so reševali le najnujnejše primere, zato tudi operacij skoraj ni bilo. Slovenska misija je od dvestotih čakajočih bolnikov pomagala polovici, veliko zdravstvenega materiala so pustili lokalnim kirurgom. "Zdravnikov v Liberiji je še manj kod drugje v Afriki, v vsej štirimilijonski državi jih je le 250. Če vemo, da jih je v Sloveniji okoli 5000 aktivnih, vidimo, kako velikanska razlika je to," je primerjal Gorjanc. Seveda so bili tudi pogoji za delo zelo omejeni. "Ozko grlo je bila sterilizacija - na oglje –, imeli smo le ekonom lonec, kamor damo instrumente in brisače, ki so bili po pol ure sterilni, " je opisoval.
Specialistka anestezije iz UKC Maribor Irena Urbančič je bila na svoji prvi misiji, a pravi, da je tudi po trinajsturni delovnik ni niti najmanj utrudil: "Uživali smo v delu zdravnika. Domačini so bili zelo zainteresirani, da bi se kaj tudi naučili. Pri nas je veliko pomoči, tukaj pa je bilo več ročnega dela, več improvizacije. Sicer imajo tudi aparature, vendar ne vsega, kar sodi zraven, tako kot bi imel televizijo, ne pa elektrike."

Potrpežljivost in hvaležnost

"So pa pacienti izredno potrpežljivi, nihče se ne pritožuje, bili so zelo hvaležni, ko smo jim dali protibolečinske tablete za kasneje," nadaljuje Urbančičeva. "Vidiš kakšne bolj suhe otročke, ampak se tudi igrajo zunaj, ljudje živijo povsem drugače kot mi, ki živimo v drugem kulturnem svetu. Se mi zdi, da se mi Afričanom zdimo malo čudni, reveži v materialnem svetu, ko tako hitimo v tem tempu in nimamo časa ali normalnega družinskega življenja. Vi imate ure, mi imamo čas, je nekdo dejal. Nisem prepričana, da nas imajo za srečne. Delo v drugačnem okolju je bilo zame zelo pozitivna izkušnja, mentalno sem se zelo spočila."

Visoka smrtnost in mobiteli

V Ganti s 40.000 prebivalci sta sicer dve bolnišnici, a vladajo zelo "bazične" razmere. V "slovenski" sta sicer vsega dva domača zdravnika, pri čemer zna operirati le eden, kak slepič, carski rez. O zdravstvenem sistemu govori tudi podatek o smrtnosti - v Liberiji v enem letu zaradi česarkoli umre 340 ljudi na tisoč prebivalcev, v Sloveniji 9,2 človeka.
"Pacienti so izražali hvaležnost. Na ceremoniji smo se obleki v njihova oblačila. Na podeželju delajo ljudje iz rok v usta – so poljedeljci, živinorejci, šele v mestih imajo trgovine in storitve. Mobiteli in mopedi pa so statusni simboli. To je dežela kitajskih mopedov," je dejal Gorjanc. Liberija ima sicer veliko naravnih bogastev in rudnike bakra, železa, diamantov, zlata, cinka, ruda, vanjo pa vlagajo tudi Kitajci, ki so tudi financirali gradnjo 400 kilometrov avtoceste med glavnim mestom Monrovia in Ganto. Predsedniški sistem daje predsedniku veliko pooblastil, lokalni politiki pa so senatorji. Eden od njih je tudi zgradil bolnišnico, v kateri so delali Slovenci.