Na seznamu najmočnejših mafijskih združb v svetovnem merilu so Rusi prevzeli vodilno vlogo, o tem ni več nobenega dvoma. Sledi jim italijanska mafija, na tretjem mestu je kolumbijska. A tudi nam bližnji Balkan ima svoje predstavnike med najmočnejšimi kriminalnimi organizacijami. Srbska mafija je s svojim početjem zelo prisotna v več kot desetih državah po vsem svetu, vključno z Nemčijo, Italijo, Francijo in Veliko Britanijo, njene lovke sežejo tudi v Skandinavijo pa seveda v ZDA. Tesne poslovne vezi, predvsem zaradi trgovanja s kokainom, pa ima srbska mafija tudi z nekaterimi južnoameriškimi državami. Zgolj poslovne vezi seveda zato, ker tam zaradi razvejanosti domače mafijske mreže ni možnosti, da bi se tujci mešali v posel.
Pripadniki srbske mafije se ukvarjajo predvsem s tihotapljenjem cigaret in prepovedanih drog, izsiljevanjem, pobiranjem varščine, z nadzorom igralnic in vlomi. Na Interpolovih seznamih iskanih kriminalcev je okoli 350 srbskih državljanov. Veljajo za zanesljive sodelavce na svetovnih poteh za tihotapljenje drog, slovijo kot inteligentni lopovi, saj so njihovi ropi včasih izpeljani kot v filmu (o skupini Pink Panterji smo že pisali), zloglasni so zaradi likvidacij, po katerih se za storilci izgubi vsaka sled. Celotna ponudba za potrebe organiziranega kriminala torej.

Pet močnih

Prejšnjo nedeljo smo navedli nekaj najmočnejših hrvaških kriminalnih organizacij, o katerih ima policija tudi posebno modro knjigo z mnogimi podatki, ki lahko koristijo pri pregonu. Nedavno je tudi posebna delovna skupina srbske policije končala študijo, katere cilj je bil predvideti in oceniti vpliv organiziranega kriminala in njegovih najhujših oblik. Analiza je pokazala, da v Srbiji ta čas deluje pet izjemno dobro organiziranih kriminalnih skupin, ki so dejavne tudi v mednarodnem merilu. V državi sicer deluje skupno okoli 60 kriminalnih skupin s približno tri tisoč člani, a vse niso tako dobro organizirane kot najmočnejših pet, so tudi nekoliko manj vplivne.
Prvih pet se ukvarja predvsem s tihotapljenjem in preprodajo drog, pri tem sodelujejo z močnimi mednarodnimi združbami. Povprečna starost pripadnikov teh združb je 40 let, med njimi je petina tujih državljanov, ocenjuje srbska policija. Razen po trgovanju z drogo je teh pet skupin znanih tudi zaradi kaznivih dejanj z elementi nasilja - izterjave in celo umori, z dobro organizirano krajo osebnih vozil, pranjem denarja in davčnimi utajami. Da policiji otežijo iskanje, uporabljajo ponarejene dokumente ali večkrat spremenijo identiteto. Razpolagajo tudi s precejšnjim premičnim in nepremičnim premoženjem in veliko gotovine, kar pomeni tudi veliko možnosti za koruptivna dejanja, še opozarja srbska policija.
Skupine, ki jih je policija uvrstila v srednji nivo organiziranosti (zaznali so delovanje 25 takih skupin), se prav tako ukvarjajo s preprodajo mamil, a drugače kot najmočnejših pet. Pripadniki srednje rangiranih združb se povezujejo z narko dilerji iz regije, razen z drogo pa se ukvarjajo še z ugrabitvami, izsiljevanjem, trgovanjem z ljudmi, goljufijami pri trošarinah, ponarejanjem dokumentov. Preprodaja drog, ugrabitve in celo umori pa so dejavnosti, s katerimi se ukvarja tudi okoli 30 manjših, slabše organiziranih kriminalnih skupin v Srbiji. A te delujejo predvsem na lokalni ravni, v domačem okolju, nimajo povezav s pomembnejšimi regionalnimi ali celo mednarodnimi kriminalnimi združbami. To še zdaleč ne pomeni, da pripadniki teh skupin niso nevarni družbi.

Zemunski klan

Pri omembi srbske kriminalno mafijske scene se ni mogoče izogniti nekaterim najbolj znanim skupinam. Prednjačita seveda Zemunski in Surčinski klan.
Zemunski klan (ime je dobil po sedežu klana v beograjski občini Zemun) je vrhunec svojega delovanja dosegel v letih od 2000 do 2003. Umor Zorana Đinđića marca 2003, srbskega predsednika vlade v tistem času, je pomenil začetek obračuna uradne politike z najnevarnejšimi pripadniki kriminalnih združb v Srbiji. V akciji Sablja je bilo prijetih okoli 10 tisoč pripadnikov in sodelavcev različnih kriminalnih združb, na seznamu tistih, ki jim je klan plačeval za storitve, je bil celo namestnik srbskega državnega tožilca. Sprega kriminala in organov pregona ter politike, ki sicer v tistem času ni bila nobena skrivnost, je torej segla v sam državni vrh. Moč je klan črpal tudi zaradi povezanosti svojih vidnih članov z nekdanjo jugoslovansko in potem srbsko službo državne varnosti, večinoma pripadnikov Rdečih baretk, posebne enote službe državne varnosti. Njen vodja, Milorad Ulemek Legija, naj bi bil tudi organiziral umor Đinđića in bil zaradi tega obsojen na 40 let zapora.
Delovanje klana je bilo vse od ustanovitve sredi devetdesetih let povezano s trgovanjem z drogo, tuje jim niso bile niti ugrabitve bogatih poslovnežev (ugrabili so bili na primer tudi Miroslava Miškovića, predsednika skupine Delta Holding). A je klan doživel tudi nekaj težkih udarcev zaradi zaplemb večjih količin droge, ki so jih na različne načine tihotapili iz Južne Amerike v Evropo. Leta 2009 na primer je argentinska policija aretirala pet srbskih kurirjev in zaplenila 492 kilogramov kokaina. Tako je bilo pet kilogramov kokaina, ki so ga paragvajski policisti zaplenili štirim Beograjčanom, prava malenkost. Ta operacija je bila del široko zastavljene mednarodne akcije Balkanski bojevnik, katere lovke so segle tudi v Slovenijo. Najhujši udarec je Zemunski klan doživel leta 2012, ko so v Valencii prijeli Luko Bojovića, prvega moža Zemunskega klana, in ga decembra 2014 obsodili na 18 let zapora zaradi ponarejanja dokumentov in nedovoljene posesti orožja. Bojović je bil tudi pripadnik zloglasnih Arkanovih paravojaških enot in znan po tem, da je po umoru Arkana organiziral iskanje morilcev. Za njim je vodenje klana prevzel Filip Korać.

Surčinski klan

Začetki Surčinskega klana (Surčin je občina, ki meji na Beograd) so nekoliko drugačni kot prvi koraki Zemunskega klana. Fantje iz Surčina so se kmalu po koncu vojne na ozemlju držav nekdanje Jugoslavije ukvarjali predvsem s krajo osebnih avtomobilov. Bili so strah in trepet številnih tujcev, ki so v srbsko glavno mesto prispeli z vozili višjega cenovnega razreda. Poleg dobro razvejane mreže tatov, voznikov in posrednikov pri prodaji ukradenih vozil so se ukvarjali tudi z izsiljevanjem in izterjavo dolgov, nikdar pa niso sloveli po brutalnosti. Ko so si s svojimi začetnimi posli nabrali toliko denarja, da so ga lahko investirali naprej, so se lotili trgovanja z drogo, kažejo ugotovitve srbske policije. Povezali so se z združbami sosednjih držav, predvsem s črnogorskimi preprodajalci in tihotapci, z nekaterimi zahodnoevropskimi in seveda s srbskimi. Ni dolgo trajalo in z Zemunskim klanom so se dogovorili o sodelovanju. Droge in z njo prisluženega denarja je bilo očitno dovolj, da se za teritorij in delitev posla ni bilo treba streljati, dovolj je bil dogovor šefov obeh združb. Surčinski klan je po umoru tedanjega vodje Zorana Šijana prevzel Ljubiša Buha. Po navedbah policije, je zapisal srbski Portal Express, je bil Buha član dobro uigranega kanala za tihotapljenje droge iz Turčije in Albanije v Zahodno Evropo, za povrh pa je imel v Srbiji izjemno razpredeno mrežo manjših dilerjev. Znotraj klana so bile naloge jasno opredeljene tudi na drugih področjih delovanja, za posamezne vrste kaznivih dejanj so bile zadolžene natančno določene skupine, vsaka je imela vodjo. Pomemben delež Surčinskega klana je bilo tudi tihotapljenje cigaret, še navaja policija, pri čemer so sodelovali z uradnim špediterjem, sicer Buhinim prijateljem.
Buha je bil znan po tem, da je z vodji vseh pomembnejših, močnih klanov skušal doseči dogovore o nenapadanju oziroma sesti z njimi za mizo in se pogovoriti, če so se interesi klanov kje križali. To mu je uspelo z vodjo črnogorskega podzemlja in vodjo enega najmočnejših beograjskih klanov, klana z Zvezdare. Je pa sodelovanje z Zemunskim klanom propadlo, ko sta že omenjeni Legija in njegov sodelavec skušala umoriti Buho. Ta je preživel, je pa v spopadu umrl njegov telesni čuvaj.