"Ni ga lepšega kraja kakor ta podoba raja. Če se vse predela v krasen park, v katerem in okoli katerega organizirano stoje vile, si ne moremo lepšega misliti," tako je o Ljubljani pisal Jože Plečnik v pismu iz Prage bratu Andreju 1914. V mislih je imel seveda Ljubljano, ki jo je leta 1921, ko se je vrnil iz Prage, začel spreminjati v narodno prestolnico in jo je preoblikoval vse do svoje smrti 1957. In ta Plečnikova Ljubljana - poetična, oplemenitena v starem razvrednotenem mestnem jedru, umetniško polnokrvno izoblikovana - je od včeraj svetovna kulturna dediščina na prestižnem Unescovem seznamu. Kot izjemen primer oblikovanja urbanega prostora po meri človeka, v skladu z globoko humano vizijo arhitekta, ki je provincialno mesto cesarstva spremenil v simbolno nacionalno metropolo.
Včeraj so na Kitajskem z vpisom na seznam Unescove svetovne kulturne dediščine potrdili "izjemno univerzalno vrednost" Plečnikove Ljubljane, ki se odslej uvršča med spomenike in območja, pomembna za vse človeštvo. Izbor del, vpisanih na seznam, obsega nabrežja Ljubljanice z mostovi od Trnovskega pristana do Zapornic in Trnovski most, kopensko os - Vegova ulica z Narodno in univerzitetno knjižnico, Kongresni trg s parkom Zvezda, ureditev arheološkega parka - Rimski zid, kompleks Plečnikove Žale ter cerkvi sv. Mihaela in sv. Frančiška Asiškega.
Pred sedmimi leti se projekt serijske čezmejne nominacije Plečnikove dediščine skupaj s Čehi ni posrečil zaradi razhajanj v interesih, na srečo pa smo izbrana dela Jožeta Plečnika v Ljubljani kandidirali sami in uspeli. Pri vpisih del najpomembnejših primerov arhitekturne dediščine 20. stoletja običajno trajajo samo nominacijski procesi več kot deset let. Vpis Le Corbusierovih del, francoske arhitekturne ikone, je trajal več kot dvanajst let, vpisali so ga šele v tretjem prijavnem poskusu. Nam je uspelo prvič, kar je svojstven podvig. Danes je pozabljeno, da je bilo treba o nominaciji prepričevati pet kulturnih ministrov, ki so se zamenjali zadnja leta. Zavest o Plečnikovi Ljubljani kot svetovnem kulturnem fenomenu bo zagotovo združila precej razklano slovensko plečnikologijo in vsem drugim Plečnikovim spomenikom tudi zunaj prestolnice omogočilo častno preživetje. Tudi mariborski magdalenski kapeli?
Kako vizionarski je bil Boris Podrecca, ki je že sredi osemdesetih let preteklega stoletja v pariškem centru Pompidou soorganiziral veliko predstavitev Plečnikove Ljubljane. Ko smo hodili z mednarodno druščino obiskovalcev po maketi Tromostovja in med gigantskimi panoji Plečnikovih mojstrovin, se nam ni niti sanjalo, da bodo čez dobra tri desetletja uvrščene med prvovrstno svetovno dediščino. Nekateri so vseeno vseskozi verjeli, vztrajali in - zmagali.
Tudi ljubljanskemu županu Jankoviću se nihče več ne bo posmihal ob "najlepšem mestu na svetu".
Obiščite spletno stran brez oglasov.
