O smrti Slovenci neradi govorimo, kupimo pa ogromno sveč. A kaj, ko v nekaj urah postanejo odpadek

Prvega novembra se spominjamo umrlih, njim v čast so pokopališča polna sveč in ljudi, ki se udeležujejo žalnih slovesnosti po državi ali obiskujejo grobove. A kaj, ko so v duhu podnebne krize preštevilne sveče nepotreben odpadek, v gneči na pokopališčih pa je težko dosegati tudi epidemiološke standarde.

​Od profita do materialne bede

Prazniki božič, velika noč, dan spomina na mrtve imajo dolgo in predvsem religiozno tradicijo, vendar so se pomembno preobrazili in postali predvsem poslovna priložnost, izpostavlja kulturolog Boštjan Remic. "Množična potrošnja je postala pomemben del kapitalistične akumulacije, predvsem v fordistični fazi, ko so dobrine postale dostopne za široke ljudske množice. Vsak praznik zdaj spremljajo neskončno dolge in obsežne marketinške kampanje, ki zagotavljajo prodajo, ta pa je pogoj za realizacijo profitov. To prinaša negativne družbene posledice, na primer spremembo medosebnih odnosov in poplitvenje duševnega prazničnega življenja, kar kritizirajo tradicionalisti, ali pa stiske ob tem, ko si številni delovni ljudje ne morejo privoščiti daril za svoje bližnje. Predvsem pa prinaša negativne okoljske posledice, saj množična potrošnja prispeva k okoljski katastrofi, na začetku katere živimo. Sploh, ker gre pogosto za povsem neracionalno potrošnjo, ki ne zadovolji neposrednih potreb ljudi, ampak marketinško ustvarjene želje oziroma tiho prisilo. Ob tem pa kapital s strategijo načrtne zastarelosti potrošne dobrine proizvaja tako, da hitro postanejo neuporabne in da jih je težko ali vsaj predrago popravljati. Potrošniška podoba praznikov je dobra ilustracija kaotičnosti in iracionalnosti kapitalistične družbe, ki hkrati s profitom proizvaja tudi družbeno in okoljsko krizo, ljudi pa potiska v duševno in nekatere tudi v materialno bedo," razlaga kulturolog.

​Hospic: Poslovitev je za proces žalovanja izjemnega pomena

Kljub določenemu napredku - v društvu Hospic namreč opažajo porast vedno mlajših prostovoljcev - je smrt še vedno tabu tema. "Slovenci smo znani po tem, da porabimo ogromno sveč, veliko denarja porabimo za cvetje, medtem ko se smrti in pogovora o njej zelo bojimo. Živimo, kot da smo neumrljivi," problematizira predsednica društva Renata Jakob Roban. "Na smrt gledamo z varne distance, kot da bolezen in smrt nista ves čas med nami, ampak sta tam nekje za ciljno črto. A če bomo izgubili odnos, ki nas določa v resničnosti, bomo kot družba razpadli. Ni tako velik problem, če človek umre zaradi bolezni, tudi če je to covid, kot če umre zaradi osamljenosti in odsotnosti odnosa. Hrepenenje po odnosu se danes s pridom zlorablja v prodajnem menedžmetu, vsi oglasi so naslonjeni na čustva. S tem smo bombardirani vsak dan in počasi začenjamo verjeti, da če ne bomo dosegli te sreče iz oglasov, ne bomo imeli vsega. To se še posebno opazi v božičnem času. Koliko družin hrepeni po toplini, družini, srečanju, a ravno takrat je ogromno prepirov in stisk. Ker so naša pričakovanja v skladu s tem, kar nam diktira okolica," je kritična predsednica.

V Hospicu se zato z aktivnostmi trudijo ozaveščati različne ciljne skupine celo leto. Jakob Robanova je izpostavila, da se trenutno osredotočajo na pomen poslovitve, besede, ki je ni v Slovarju slovenskega knjižnega jezika, a je za proces žalovanja izjemnega pomena. "V času epidemije se pokazalo, da je poslovitev, ki je omejena na čas od trenutka smrti pa do enega dneva, izjemnega pomena. Slovo je vezano na obrednost," pojasnjuje Jakob Robanova. Kot je dejala, sama prvi november preživi v krogu svoje družine, grobove obiskuje druge dni v letu. "Preko svojega dela sem ves čas v stiku z minevanjem, kar mi po drugi strani bogati življenje. Če gledaš na življenje s perspektive postelje umirajočega, imaš prioritete hitro na pravem mestu," opozarja.

​Sveča v nekaj urah postane odpadek

V zadnjih letih lahko na trgu že opažamo alternative plastičnim svečam, od lesenih, steklenih do biorazgradljivih. Del ljudi pa se zaradi okoljske ozaveščenosti že odloča za drugačne načine zaznamovanja tega praznika.

"Vseeno je količina plastičnih sveč še vedno gromozanska, ogromne količine plastike pa so uporabljene povsem neracionalno, saj v nekaj urah ta plastika postane odpadek. Pobuda je prepuščena trgu oziroma potrošnikom. Vendar pa prek alternativnih vzorcev potrošnje le redko pride do sprememb, ki bi prinesle pričakovane izboljšave. Dokler bo cena plastičnih sveč nizka, jih bomo ljudje kupovali. Zato bi morala na trgu posredovati država ali z neposredno prepovedjo ali pa z okoljsko davščino, ki bi neekološke sveče podražila. Vendar je druga rešitev slabša, saj ostaja znotraj tržne logike, višje cene pa bi od nakupa odvrnile predvsem tiste z nižjimi dohodki," pravi Remic. Opozarja, da država problem nesmiselnega trošenja in nastanka odpadkov rešuje v skladu s podjetniško logiko, oziroma rečeno drugače, iz tega dela biznis. "Reciklaža in predelava ne odpravita vseh negativnih okoljskih učinkov (večina tipov plastike se proizvaja iz nafte, enako tudi parafin), hkrati se reciklira le del vseh sveč, pa tudi vseh frakcij odpadkov ni možno ponovno uporabiti. Država torej uveljavlja tržne principe, namesto da bi ekološko sporno blago preprosto prepovedala. Razlog, zakaj tega ne stori - poleg pravnega okvira EU, ki pogosto omejuje države članice pri takšnih ukrepih - pa je prej kot v ljudski tradiciji, saj bi se ta prilagodila, v poslovnih interesih proizvajalcev, uvoznikov in prodajalcev sveč," razmišlja kulturolog.