Rozmari Petek
Nedavno sta se s štiridnevnega izleta vrnila dva avtobusa Večerovih popotnikov – z agencijo Sonček smo spoznavali tako skrite kot zelo znane kotičke severne Italije in juga Švice. Pot do začetka potovanja je bila sicer za mnoge trnova, saj v zgodnjih jutranjih urah ni veliko mariborskih taksistov, ki bi bili v nizkem startu. A dobrovoljnim Večerovim bralcem ni bilo težko tudi po uro prej čakati na odhod avtobusa. Trud se jim je že po nekaj urah poplačal, ko se je še isto dopoldne pred njimi razkrilo mesto Brescia s številnimi slikovitimi stavbami in pravim italijanskim vrvežem. To je bil sicer tudi edini kraj, kjer smo morali večkrat odpreti dežnike, povsod drugod smo v vseh štirih dneh dežju ušli. Ker, kot je večkrat poudarila naša vodnica Martina, smo pač bili zelo pridni. Nikoli se ni nikogar čakalo, ko smo bili dogovorjeni za odhod, nikogar ni na nedogovorjenih mestih pritisnila naravna sila – vse smo uredili takrat, ko je bil čas za to.
Adrenalin, kjer ga nismo pričakovali
A pustimo tovrstne podrobnosti, ki sicer pri potovanjih v večjih skupinah niso nezanemarljive. Prvi dan smo bili vsi najbolj navdušeni nad jezerom Iseo, natančneje nad njegovim otokom Montisola, ki velja za največji in s 600 metri nadmorske višine tudi najvišji evropski jezerski otok. Na njem smo imeli pisan čas, da bodisi pokusimo kakšne njihove domače specialitete (salame so bile odlične; celo tako odlične, da jih je bilo treba v hotelu kot največjo dragocenost dati kar v trezor), si ogledamo grad ali pa zgolj uživamo na eni bolj prikupnih in pisanih obal. Mnogi smo tam prvič videli, da drevesa rastejo v vodi – dobesedno. Še bolj pa smo se začudili, ko smo naprej ob poti do smučarske vasice Aprica skozi avtobusna okna opazovali zrele češnje na drevesih. Ne glede na to, da smo pred sabo že gledali Alpe, imajo tam sredozemsko podnebje. Tudi zato, ker je sever Italije prepreden s številnimi jezeri.
Po programu sodeč smo predvidevali, da bo najbolj adrenalinski del potovanja vožnja po vijugasti trasi slavne železniške proge Bernina Express, ki vodi do mondenega smučarskega središča St. Moritz. Da progo zavarujejo pred plazovi, morajo pogostokrat snežne zaplate dobesedno zminirati. Proga je speljana preko številnih viaduktov in raznih zavojev, ki pa so iz zraka videti bolj divje kot iz samega vlaka. Vseeno potnikov celi dobri dve uri, kolikor je trajala vožnja, pogled ni pustil ravnodušnih. Belo jezero, gore, sneg ... Vsakih nekaj metrov smo se "nalimali" na okna in shranjevali spomine na pametne telefone. "Zvečer sva z ženo gledala dokumentarec o tem, zjutraj ob petih pa sem videl ponudbo za ta izlet v Večeru. Jasno, da sva se takoj odločila," je ob tem komentiral Pavle in nanizal še nekaj zanimivosti o progi. Adrenalina tu ni bilo prav nič, zgolj navdušenje ob dih jemajoči pomladno-zimski pokrajini. Je pa za adrenalin poskrbel spreten avtobusni šofer, ki je moral zaradi preozkih cest ob srečanju s tovornjaki (ne vem, zakaj na takšne odseke ne postavijo semaforjev?), ob robu prepada večkrat voziti nekaj sto metrov vzvratno. Pot iz St. Moritza nazaj v dolino je bila tako že zaradi serpentinaste ceste dovolj vznemirljiva. Seveda ne za tiste z bolj rahlim želodcem.
Prelomna stava
Proga Bernina Expres je edina švicarska železnica, ki prečka Alpe. Dokončana je bila že leta 1910. Vodi čez 196 mostov, skozi 55 predorov, čez gorski prelaz Bernina, mimo številnih jezer, gora, najvišjo točko pa doseže ob ledeniku na višini 2253 metrov. Nato se spušča proti St. Moritzu, enemu najbolj elitnih smučarskih središč. Zimski turizem se je pri njih začel z zanimivo stavo: hotelir v St. Moritzu Caspar Badrutt je štiri britanske goste, ki so kraj obiskovali poleti, prepričal, naj se vrnejo tudi pozimi. Če jim zimsko mestece ne bo všeč, jim povrne potne stroške, se je glasila stava. Stroškov mu ni bilo treba vračati, gostov je tudi pozimi bilo odtlej vedno več.
Zaprte trgovine, odprta slaščičarna
Vrnimo se še malo v smučarsko središče za bogate. Rahlo smo bili razočarani, ker je kar nekaj trgovin s prestižnimi blagovnimi znamkami in še bolj prestižnimi cenami imelo zaprta vrata. Zakaj bi le bile odprte, če ni več smučarske sezone in s tem bogatih gostov. Precej uličic se je spremenilo v eno samo gradbišče - prihodnje leto zaznamujejo 160-letnico turizma, zato želijo mestece še posebej olepšati. Za nas je bilo najpomembnejše, da je bila odprta slavna slaščičarna, ki je, presenetljivo, imela precej dostopne cene. Primerljive z našo prestolnico, nič hujšega. Spomine iz St. Moritza smo tako odnesli v želodcu.
Tudi drugod nismo naleteli na navite cene. Kava, prigrizki, tudi spominki so bili cenovno povsem primerljivi s slovenskimi cenami. Morda je rahlo izstopala le cena sladoleda na naši zadnji postojanki, mestecu Sirmione ob obali Gardskega jezera. Za kepico oziroma lopatico je bilo treba odšteti 6 evrov. Ampak, mmmm, njami, kako se je to splačalo! Kot se je praktično splačala celotna naša pot, saj bi sicer zgolj za bencin in cestnine na 1600 kilometrov dolgi poti dali toliko, kot smo za štiri dni zelo pestrega programa, v katerega sta bila vključena hrana in spanje v treh hotelih.
Ni mi čisto jasno, kako je agenciji Sonček uspelo v program vključiti toliko mest, pa smo vseeno v vsakem mestu imeli dovolj časa, da smo ležerno spili kavo in opazovali mimoidoče ali pa pohajkovali po trgovinah. Kot kakšni individualni turisti. Še prijetneje pa sem bila presenečena nad Večerovimi naročniki – kar nekaj jih je bilo že v častitljivih letih, a so povsod hodili kot srnice. "No, saj me bolijo kolki in noge. Ko pridem domov, bo pač treba na servis, da mi te kolke menjajo," je skomignila potnica Zinka in se že spomnila novega vica. Celo kakšno neprijetnost v obliki nadvse ohole hotelirke v Aprici so naši večerovci porabili za zbijanje šal. Malo se nam je obraz zresnil šele, ko je Bojan pozabil prej omenjeno odlično salamo v hotelskem trezorju … Nato pa je tudi ta dogodek postal izvir novih šal.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
