Najprej, na začetku ni bilo nič. No, nič. Bil je poln, nabit, sploh-ni-kisika Kino Šiška. Ko ti še piarovec reče, hm, napiši raje "razprodano". Ja, tako nabito. Ja, tako polno pričakovanj. Saj se je vedelo, da bo to eden tistih špilov, kjer se ne samo "obtačlaš", temveč, ki se ga res naj ne bi zamudilo. Abonma sladokuscev. To so koncerti leta, obkroženi, skoraj določeni vnaprej.
Ampak na začetku ni bilo nič. No, nič. Bilo je vesoljsko pričakovanje, ki je mejilo na hrepenenje. Je res tako dober? 30-evrov-po-glavi dober? Vreden takih hvalospevov? Človek-pridevnik? Kajti tudi mi smo zapisali "priložnost, od katere se veliko pričakuje". In ... Na koncu? Pričakovalo se je še premalo. Res. Častna. Torkov nastop Benjamina Clementina, 28-letnega britanskega nadžanrskega genija, je bil priložnost predvsem za občinstvo, za človeštvo, za nas. Da lahko vsak muziko zgrabi, potipa, razgrize, prežveči, razgrize. In zapoje. In se zasmeje. In zakriči. Benjamin Clementine je preteklost in prihodnost v enem. Zato je v torek v sedanjost trčil kot komet. Ker ne. On ni s tega planeta.
Najprej ni bilo nič. Nato je prišel boben. Gromek, a ponosen. In na oder se je začelo zlagati vesolje. Pred velikim pokom. Zadaj se je namestilo pet pevk, galaksija zase. Mini zbor. Oblečene v ohlapno belino. V srednjo vrsto se je dokončno sestavil sončni sistem. Trojica za klaviaturami, bobnom in na basu. Oblečeni v delavsko modro. In nato je, čisto pred nas, na barski stol, za črni klavir, oblečen v psihadeliko Jimija Hendrixa in klasičnost Nine Simone, s karizmo sfinge, polbog, ki ni religija, sedel on. Sonce. Mene je še najbolj spomnil na nekaj med kipom Nefretete in Grace Jones. Androgina seksapilnost. In res. Za klavirjem ni ravno sedel. Nekako sklonjen je bil, na barskem stolu, ravno dovolj nesramno previsokem.
Težko je oceniti, po enem albumu, z drugim na poti naslednji petek, ali je zaigrano plašen. Momljal je, kot je bojda momljal Hendrix. Plašno. Kaj naj pove? Saj najbrž ve, da ga njegova zgodba, kako se je kot najmlajši od petih otrok preselil, vandral, capal, trubaduril po Camdnu in zlasti Parizu, fehtaril in čakal ter dočakal svoj preboj, presega, ve, mora vedeti, da ga lastna filmska biografija presega. Vendar na koncertu, tu in zdaj, to ni štelo. Benjamin Clementine ima silovitost, talent, voljo najboljših big band leaderjev tipa Duke Ellington ali Counta Basieja. Je pridigar, ki pravi, da ne mara boga.
Ta glasba, ki ni samo glasba, ker presega tone, melodijo, napev, je skoreografirana. Belkast peterec nam je tu in tam obrnil hrbte. In pel. Mimo, s hrbti. On je pa začel naravnost v nas. Naskakovati klavir v By the Ports of Europe, s štiklom, ki prihaja z drugo ploščo I Tell A Fly in bo z njo, tudi zato, ker jo je zaigral dvakrat, tudi ostal najbolj zapisan v Kinu Šiška. Ker je povedal, ko jo je zaigral drugič, tako okrutno antipolitično o ribi, ki ne zna plavati, pa se izkaže, da gre za begunca. Popoldansko slovo poletju? Ne. Ne poje o sončnem zahodu. Poje o zatonu človečnosti. Opazuje, ne sodi.
Zgodilo se je toliko na tem koncertu. Skoraj preveč. Nemesis in London. Štikla, ki sta tako uspela, pa jima komaj slediš. Ni bilo podcenjujoče, ko je spraševal, večkrat, kako se reče "thank you" po slovensko. Dovtipi so bili, ko je tremo zamenjal očitni ponos, ker "ni prišlo le deset ljudi, kot smo pričakovali", pristno ulični. Piar in marketing ga, naj bo šov še tako dodelano bohemski, ne moreta polikati. Ne, ko je med Phantom of Aleppoville iztrgal list s programom. Zakaj? Ker je želel, da bi pela cela dvorana naslov štikla. Ni šlo na uho, nismo najbolje razumeli. Delno tudi zato, ker je bil zvok malo pomešan, čeprav smo ob basu res uživali, a bi še njegovega klavirja, pa saj smo ga dobili. A želel je, da preberemo magari z lista in da smo kričali, da bi se osvobodili. Phantom. Of. Aleppoville. Kričite. Zdaj vi, zdaj oni, zdaj mi.
Pridigar, ki pravi, da ne mara boga
