Denis Živčec
Ni evforičen. Zadnjih nekaj tednov, po zmagi na Emi, je bilo zanj kot vožnja z vlakom smrti. Toliko vsega je slišal na svoj račun. Dobrega in slabega. Dobro in zlonamernega. In na trenutek se zdi, da bi nas – zdaj, ko mu po izjemnih odrskih vajah vse glasneje ploskajo v Kijevu zbrani novinarji z vsega sveta – vse skupaj nekam poslal in se osredotočil le na svoj nastop. Seveda je za to prevelik profesionalec. O rečeh na katere nima vpliva je že zdavnaj nehal razmišljati. O očitkih, da zmaga na Emi ni bila njegova, o žaljivkah, ki jih je moral prebirati, starih črnokronaških novicah, ki so čudežno spet padle iz omare. In vsem ostalem, kar je prinesel vihar, ki je zavel po Emi. „Ne sekiram se več prav veliko v življenju,“ pravi Omar, ko ga sprašujejo po skrivnosti njegovega brezčasno mladega videza. Od dvanajstih let, ki so minila od njegovega prvega Kijev, se mu ne pozna niti dan, četudi se je med tem zgodilo življenje in je iz fanta, ljubljenca nacije, postal mož, ki ve, da vehementnim pohvalam in sladkim besedam ne gre vedno verjeti, ter da evforija prihaja in odhaja z vetrom. Zato se ne predaja samovšečnosti, ko mu oboževalci v Kijevu pravijo, kako čeden je. Zdaj si že upa reči, da ljudi na njem, bolj kot sam videz, najbrž privlačita karizma in strast. Ker stvari počne le s strastjo ali pa sploh ne.
Z Omarjem Naberjem smo se pogovarjali v evrovizijskem tiskovnem središču v Kijevu...
{embed_youtube}https://youtu.be/raCnfEoWcE4{/embed_youtube}
