Denis Živčec
Po vseh organizacijskih zapletih, političnem škandalu in nerganju tistih, ki so si lani ob koncu stockholmskega dogajanja želeli, da bi zmagala skladba, ki bi jo še kdaj slišali na radiu, je Ukrajina dočakala svojo drugo Evrovizijo. Gorečnost zaenkrat še hranijo, a ta niti ni v njihovi navadi. Dokler srca ne odpre vodka na mizi.
Kijevska brutalnost
Kijev. Kako opisati Kijev? Sredi neskončnih prostranstev mehkih, zelenih travnikov in polj, kjer živorumene zaplate cvetoče oljne repice in pomladno zelenih morij rastoče pšenice tu in tam presekajo jezera in rokavi Dnepra, se je znašla orjaška betonska džungla, ki v svojih tisočerih brutalno sivih in svetlomodrih blokih daje dom, po nekaterih ocenah skoraj petim milijonom ljudi. Tu in tam jo preseka kakšna zlato bleščeča cerkvena streha. V Kijevu ničesar ne olepšujejo. Vse je na pladnju in na tebi je, ali ponujeno iskrenost sprejmeš. Vse kriči po nekih drugih časih. Le ljudje ne. Zlagano bi bilo trditi, da stereotip o kamnitih vzhodnoevropskih obrazih ne drži, a se hitro razlezejo v tisti mili slovanski nasmeh, ki sporoča, da za strogo fasado živi nežna, dobrohotna in vselej malo žalostna duša.
Boleče čeden Slovenec
{embed_youtube}https://youtu.be/uXCH3sb9hM8{/embed_youtube}
Srce evrovizijskega dogajanja je Mednarodno razstavišče, ki bo po najbolj optimističnem scenariju sprejelo okoli 11.000 gledalcev. A prav gladko s prodajo ne gre, saj so te dni cene nekaterih vstopnic znižali tudi do osemdeset odstotkov. Počasi se ob dvorani polni tudi tiskovno središče, v katerem je prostora za 1500 novinarjev. Iz dneva v dan jih je več, največji naval pa gre pričakovati v urah pred torkovim in četrtkovim polfinalom.
Zanimanje za Slovenijo raste
