Janez Kovačič
Nenadoma, tako rekoč čez noč, je teža dogajanja v zadnjih dveh letih - covid-19 - vsaj na evropskih prostorih precej zbledela in se umaknila apokaliptičnosti, ki jo z neznansko lahkotnostjo ob vseh drugih igralcih inavgurira voščeni mož iz Moskve. In v teh okoliščinah je ruski avtomobilski prostor nekaj, kar nič ne šteje, kot še marsikaj drugega ne. Pa vendar.
Resnica je takšna, da Rusija nikoli ni izpolnila niti previdnih pričakovanj avtomobilskih tovarn. Čeprav največja na obli in s prebivalstvom, ki ta hip šteje približno toliko kot Nemčija in Italija skupaj, pa z izjemnim naravnim potencialom, je tako v tržnem kot v produkcijskem pogledu vsaj drugorazredna. Po razpadu Sovjetske zveze se je zdelo, da se pojavlja trg, ki bo zaradi zastarelosti avtomobilskega voznega parka in posledično lakote po novi pločevini, skoraj zlahka prekosil največje evropske, tudi nemškega. Ni se zgodilo. Namesto urejene, v vseh pogledih progresivne države slovanskih korenin je nastala napol mafijska družba s peščico perverzno bogatih ljudi in voditeljem, ki vsaj v zadnjih letih ni skrival, kako obžaluje propad Sovjetske zveze. Tako ali drugače, lani so v Rusiji prodali 1,6 milijona osebnih avtomobilov in lahkih gospodarskih vozil. To je bilo sicer solidno 4,3-odstotno povečanje, a nič več kot to. Po obsegu prodaje se ruski trg primerja z italijanskim ali francoskim, toda občutno zaostaja za nemškim. Toda tisto, kar je še bolj očitno, je zadržanost avtomobilskih tovarn pri investicijah, ki bi Rusijo postavile na zemljevid pomembnih ali morda najpomembnejših držav ne le Evrope, pač pa tudi v globalnem pogledu.
Med avtomobilskimi imeni, ki so na tem prostoru tudi v tem pogledu pomembnejša, je zgolj peščica. Najbolj je tam doma Renault, ki je lastnik tovarne AvtoVAZ. Novonastali koncern Stellantis, ki ima v svojem naročju številne tovarne, se pojavlja kot producent gospodarskih vozil, korporacija Volkswagen v Rusiji izdeluje tako volkswagne kot škode, audije in še kaj. Tam je tudi Mercedes-Benz oziroma Daimler AG, potem pa je seznam tistih, ki so opaznejši in pomembnejši, že skoraj končan. Nekateri, ki so tam že bili, so odšli, recimo Ford, BMW ipd. Videti je, da avtomobilske tovarne Rusije v zadnjih 30 letih niso prepoznale kot okolje, ki bi bilo kljub vsemu tako spodbudno in obetavno, da bi kazalo vanj obilno vlagati. Primerjava s Kitajsko, ki je v desetletju prevzela žezlo ne le največjega trga z avtomobili, pač pa je tudi prostor, kamor je nujno investirati, je povsem nesmiselna. In kot kaže, se to še dolgo ne bo spremenilo - če sploh kdaj.
