(TEST) Hondin crosstar v hibridni izvedbi: Enoprostorski križanec za točno določeno avtomobilsko publiko

Po uradni nomenklaturi je športni terenec oziroma križanec zelo bližnji sorodnik bolj znanega jazza, na pogled in sicer pa veliko bliže izumirajoči vrsti enoprostorcev. Ni atraktiven, to je že treba priznati. Toda marsikaj odtehta njegova praktičnost oziroma uporabnost, tudi enostavnost in neizivalnost. Pravzaprav je to avto, narejen v nekdaj skoraj tipični japonski maniri.

Enoprostorska zasnova ali značaj je očiten pri veliki prednji šipi in pod njo veliki površini, pa tudi pri levem in desnem sprednjem trikotnem okencu. Ta je tudi krivec, da je ostrejše zavijanje, posebej v levo, pogosto opravljeno nekoliko na pamet. Ker je nekaj bolj kot jazz oddaljen od tal, se tudi sedi nekaj višje, kar pa je – saj to je že znano – verjetno ena najbolj cenjenih lastnosti športnih terencev/križancev.

Notranjost, vključno z armaturno ploščo in dvema zaslonoma, je digitalizirana, toda ne do takšne mere, da bi bila kakšna posebna zadrega za starejšo avtomobilsko publiko. Zadaj se sedi solidno, crosstar je zlahka družinski. Verjetno, odvisno od želje, potreb in pričakovanj, pa zelo razveseljuje sistem zlaganja zadnjih sedežev, sicer že dolgo znan pri Hondi. Sedalo zadnjih sedežev je mogoče potisniti navzgor in s tem dobimo višino, uporabno tudi za prevoz višjih tovorov. Lahko pa ga potisnemo tudi navzdol, čeprav dno tako ustvarjenega prtljažnega prostora z minimalnim nakladalnim robom ni povsem ravno. Avto streže tudi z obilico manjših ali večjih odlagalnih prostorov, saj sta pred sovoznikom kar dva predala, skratka pravo odlagalno kraljestvo. Znotraj torej uporaben in praktičen enoprostorec, ki jih tako nesmiselno ukinjajo, navzven morda tudi križanec. Crosstar je ob tem eden tistih avtomobilov, ki ne zahteva posebnega privajanja in dolgega seznanjanja ali skoraj izobraževanja, da ga lahko začneš uporabljati. Sedeš, poženeš motor in se odpelješ. V današnjih časih že nekoliko pozabljena prednost.

Hibridna tehnika te honde je nekoliko zapletena, po drugi strani seveda dokaz, da tovarna ne zanemarja vse bolj prevladujoče elektrifikacije avtomobilskega sveta. Voznik ima na voljo tri režime vožnje – električnega, hibridnega in bencinskega. V pogonskem smislu gre za kombinacijo bencinskega motorja z elektromotorjem in generatorja. Ta polni litij-ionsko baterijo, elektromotor pa skrbi za pogon. To tudi pomeni, da bencinski motor le v določenih okoliščinah oziroma hitrosti neposredno poganja prednji kolesni par. Pogonski sklop omogoča osnovno in močnejšo rekuperacijo, kar se pozna pri porabi goriva. Toda kljub vsemu je tovarniška napoved oziroma obljuba o povprečni porabi 4,8 litra optimistična, bolj realna je tam okoli šestih litrov. Toda tudi to je zelo spodoben dosežek. Je pa res, da je mestna vožnja brez izrazitega pospeševanja in tudi s pogostim zaviranjem crosstarju in porabi pisana na kožo, kar pomeni, da z nekaj bolj nežno vozniško nogo tovarniška obljuba le ni povsem utopična. Zraven gre že skoraj klasična zadrega ob brezstopenjskem menjalniku e-CVT - motor je ob odločnejšem pospeševanju vendarle preglasen in zato moteč, po drugi strani pa je honda okretna, lahkotna med manevriranjem, kar je tudi posledica dobre preglednosti na (skoraj) vse strani in še posebno nazaj. Crosstar je smiseln in racionalen nakup za točno določeno avtomobilsko publiko. Vsi drugi se zanj ne bodo zmenili.