(TEST) Mercedes EQC: Cena povprečneža zmrazi, a če pogledamo s pravega kota, v relativnem smislu vendarle ni tako drag

Pri mercedes-benzih pač ne gre mimo videza. Lahko rečemo, da imajo eleganco, ki pritiče znamki in ceni, kar velja tudi za EQC. Lahko rečemo tudi, da je morda EQC - predvsem zadaj - bolj čeden od njihovih klasično gnanih cestnih terencev. In lahko rečemo tudi, da se zajetna svetleča črnina na prednjem delu, ki v splošnem vendarle pušča nekaj dvomov, EQC lepo poda.

Notranjost je drugačne sorte: okusna in prijetna, tudi tu z veliko svetleče črnine (kar lahko koga tudi zmoti), v splošnem jasno prepoznavna za to znamko, veliko različnih detajlov, vstavki bakrene barve; celota sploh ne deluje kičasto, a v celem tu ne gre več za preprosto eleganco. Nekdo je rekel, da se zdijo merilniki in infozabavni sistem kot tablica, postavljena na okensko polico. Mi tega nismo videli tako.

Grafika merilnikov je prav tako slogovno prenesena iz benzov zadnjega časa, podobe so živahno privlačne, je pa manj nastavitev, kot smo vajeni. Nič hudega. Morda je zaslon infozabavnega sistema nekako manjši od pričakovanj, a tudi ne zmoti. Bolj pomembno je, da je odziv infozabavnega sistema hipen in da mu ukazuje še klasični krmilnik, čeravno bi kak dodaten gumb za neposredno izbiro precej izboljšal splošni vtis.

Bivanje je tudi v tem MB čudovito - zaradi okolja samega, a tudi zaradi udobja in kakovostnega glasbenega sistema. Jasno, osvetlitev je odlična in tudi potniki na zadnji klopi imajo priložnost izkusiti imidž te znamke, vštevši opremo, ki jim je na voljo. Še prtljažnik je prestižen, ko gre za materiale, uporaben pa na račun kvadraste oblike in opreme, kjer velja izpostaviti kar tri lučke, ki so (kar ni pravilo) tudi na dobro izbranih mestih. Dno ni dvojno, je pa spodaj prostor za polnilne kable, kar je tudi izjema pri e-mobilih.

Izza volana? Znova hipen odziv: tako zagona kot pogona, tudi pri preklopih med položajema D in R. Vožnja je nestresna, lagodna, a 300 kilovatov (še bolj pa 760 njutonmetrov) zna pošteno pokazati zobe. Najraje ima ravno cesto, 4matic pa poskrbi za odlično sledenje voznikovim ukazom tudi na makadamu. Edina slabost je, da je (denimo pri tesnem parkiranju) praktično nemogoče vozilo pomikati milimetrsko.

Pogonska baterija omogoča kakih 400 kilometrov običajne in okoli 300 živahne vožnje, 110-kilovatni priključek pa napolni baterijo od nič do 80 odstotkov v 40 minutah, kar je že lepo preko meje sprejemljive uporabnosti tudi na daljših poteh. Elektrifikacija platforme MRA (tudi GLC!) je prinesla preko 600 kilogramov dodatne mase, ki pa jo navor brez težav obvladuje, je pa zato prtljažnik, denimo, brez dvojnega dna.

Še nič ni bilo idealno in tudi EQC je takšen: pri tej ceni bi lahko denimo imel pametni ključ, projicirni zaslon, gretje volanskega obroča, hlajenje sedežev in neprekinjen tek zadnjega brisalnika, a tako se že lep čas gradijo avtomobili. Morda je treba pogledati z drugega zornega kota: od odlične kone, ki je za več kot pol metra krajši električno gnan športni terenec za zdaj še manj prestižnega paketa, je EQC​ za le dobro polovico dražji, pa ima poleg tega še dvakrat večjo moč, štirikolesni pogon in - imidž te znamke.