(TEST) Seat ateca je dimenzijsko med manjšo arono in večjim tarracom

Ateca je po poreklu špansko-katalonski športni terenec s številno konkurenco. Že znotraj koncerna – Seat je sestavni del nemškega konglomerata Volkswagen (VW) – ni skromna. Pisati, da ima nekakšen španski avtomobilski značaj, karkoli že to je, bi bil tudi zaradi tega precejšen nesmisel.

Ateca je produkt koncernske tehnične in poslovne filozofije: z nekaterimi drugimi suvi si deli osnovo/platformo, pogonske sisteme in še marsikaj. Ko tako jemlješ oziroma dobiš iz skupnega arzenala, se moraš sprijazniti tudi s kakšno "malenkostjo", ki ti ni prav po godu. Ni velika skrivnost, da so Španci po tej plati kar pogostokrat v nemški senci, da ni prav velike ljubezni med Škodo in Volkswagnom in tako naprej. Koncernski kanibalizem je dejstvo.

Pomembna, prijazna in takoj zaznavna značilnost tega seata je lahkotna vožnja, kar najprej občutiš na volanu. Čeprav je športni terenec in zato malce višji, ni zaznavnega pokimavanja, še manj zibanja. Sedi se nekaj višje, pa ne previsoko, da bi bilo morda že previsoko za starejšo avtomobilsko publiko. Praktičnost ni zapostavljena, preglednost nazaj takšna kot pri večini, torej skromna. Zelo uporabna in smiselna sta predala pod prednjima sedežema, vanju ne gre prav veliko, a dovolj. Žal ju je treba doplačati (46 evrov). Precej navdušujoče je zadaj: dva sta na svojem, tretji že bistveno na slabšem, a za kolena in tudi glave je prostora obilo. Prtljažnik nima nakladalnega roba, kar zmoreš ceniti šele po tistem, ko zamenjaš veliko avtomobilov. Ob podrtih zadnjih sedežih oziroma naslonjalih je v prtljažniku moteča stopnica. Halo, Seat?!

Dizelski agregat je tipičen predstavnik tovrstnega pogona: po pričakovanju nekaj hrupnejši ob zagonu in izrazitem pospeševanju, pa z obilico navora, ki ga s pridom izkoristiš zlasti med prehitevanjem, fino usklajen s samodejnim menjalnikom, kar bi bilo še toliko bolj očitno in uporabno, ko bi imela ateca 4x4 in ko bi ji bili odrejeni resnejši preskusi na »terenu«. Ampak tja zapeljejo le redki športni terenci, verjetno najpogosteje službeni, kajti drugače jih je škoda … Poraba je zmerna, ni pa tako skromna, da bi bili zaradi tega čisto iz sebe.

Ateca ni izjemna – ne v dobrem ne v slabem. Kljub vsemu precej nemška.