(TEST) Tipični Audijev Q, le pogon je električen

Audija že od daleč ni moč zgrešiti in tudi tale je takšen: z markantnim obrazom z značilno masko, z visokima bokoma, pa tudi z zadkom, ki ne pušča dvoma, katere znamke je. Nič drugače ni z notranjostjo: lična, tradicionalno nekoliko "tehničnega" videza, z odličnima, dobro nastavljivima in bočno oprijemljivima sedežema, ko gre za mehanska stikala, tehnično dovršena, v tem primeru pa - glede na velikost pričakovano - prostorna, s poudarkom na prostoru za kolena na zadnji klopi.

Za volanom ne ugaja le ergonomija vožnje (nastavitve položaja, osnovne komande), znova je treba izpostaviti krmilno ročico za tempomat za volanskim obročem. A novi časi so prinesli nekaj sprememb, pri tem izstopa osrednji del armaturne plošče. Še nedavno sta bila tam dva ločena zaslona (eden nad drugim) in pri upravljanju se je zaslon na dotik odzval tudi mehansko ("klik"), danes je tam en sam, običajen zaslon, ki pa mu je treba priznati kakovost slike, čedno grafiko in dobre menije.

Merilniki so seveda tudi digitalni, omogočajo pa dva pogleda, ki nista zgolj lepotne narave, kot smo marsikje vajeni: eden daje prednost podatkom, drugi pa navigaciji. Ko gre za podatke potovalnega računalnika, je še vedno enako kot doslej: informacij ni malo, a manj kot v povprečnem golfu. Nekako še vedno drži, da proizvajalci pri električnih vozilih varčujejo, kjer je le mogoče. Pri avtomobilu za 70 tisočakov pa človek seveda sme biti izbirčen: tale Q4 ima ročno nastavljiva sedeža, več trde (cenene?) plastike, kot zazna oko, ploščate štiri kroge na volanskem obroču, sedežne materiale, ki naelektrijo oblačila pri izstopanju, in aplikacije z manj možnostmi, nima pa sredinske komolčne opore na zadnji klopi. V usnje je odet le volanski obroč, ki ima na prečkah gumbe, občutljive tudi za dotik in poteg. Žal se izkaže, da voznik med sukanjem obroča pogosto nehote kaj preklaplja. Je pa treba priznati, da delujejo drsna stikala bolje kot pri drugih znamkah tega koncerna.

Za volanom tudi Q4 dobro skriva svoji dobri dve toni - vodljivost je čudovita, volan natančen in lahkoten. Se pa to, jasno, malce spremeni pri hitrejši vožnji skozi ovinke: velika masa pomeni veliko vztrajnost, zato je težje spreminjati smer, kar se seveda čuti na volanu. V resnici je bolj neprijetno pri parkiranju: milimetrsko premikanje ni mogoče, prednji odbijač pa je hitro prenizek že za običajen pločnik. Q4 ni nobena izjema pri (slabem) delovanju asistenčnih sistemov, je pa treba priznati, da je tu radarski tempomat med boljšimi, pa tudi ob neodzivnosti voznika se varno zaustavi in se pripravi na klic SOS.

V vožnji je takšen Q4 (le zadnji pogon) zadosti zmogljiv za običajen tempo vožnje, razmeroma majhna motorna moč pa pomeni, da v njem ni iskrosti, kar je dobro vedeti pred prehitevanji. Na drugi strani tudi ni moč pričakovati pretirane varčnosti: veliki čelna površina in masa ne spustita porabe pod 20 kilovatnih ur na 100 kilometrov, na avtocesti (130 km/h) pa kaže merilnik celo številko 34. Pri res zmerni vožnji je tako resničnega dosega le okoli 300 kilometrov. Elektrifikacija pač še ne dosega dometa dizelskih motorjev.