Tako ali drugače propadlih znamk je na svetu najbrž nešteto; nekatere sploh niso prišle do resne serijske proizvodnje (kar je bilo vse do konca druge vojne pravzaprav pravilo za večino znamk), druge so si že zagotovile opazno tradicijo, zgodovino in krog privržencev, veliko jih je bilo nekje vmes. Prve so za vedno utonile v pozabo in jih poznajo le najbolj načitani ljubitelji, druge so, zagotovo delno tudi zaradi propada, stopile med legende.
V Evropi je kar nekaj znamk, ki so postale legendarne, a jih ni več – so le še ime v nekem dokumentu, ki potrjuje, da je ta in ta (oseba ali podjetje) lastnik te blagovne znamke. Med pomembnejše ugasle znamke sodijo Adler, Auto Union, Benz, Bitter, Borgward, Daimler, DKW, Glas, Goggomobil, Hansa, Horch, Lloyd, Maybach, NSU, Trabant, Wanderer, Wartburg (vsi Nemčija), Darracq, De-Dion-Bouton, Delage, Delahaye, Electricar, Facel Vega, Gordini, Hispano-Suiza, Hotchkiss, Lion-Peugeot, Matra, Panhard, Panhard & Levassor, Simca, Simplex, Talbot, Voisin (vsi Francija), Allard, Alvis, Amazon, Anglo-American, Anglo-French, Ariel, Austin, Austin-Healey, Bond, Brabham, Bristol, Climax, Cooper, Daimler, DeLorean, Electromobile, Ford GB, Hillman, Invicta, Jensen, Lagonda, Lanchester, Leyland, Lloyd, Marcos, MG Cars, Morris, Napier, Reliant, Riley, Rover, Singer, Sunbeam, Swallow, Talbot, Triumph, Vanden Plas, Vanwall, Willis, Wolseley (vsi Združeno kraljestvo), Autobianchi, Bertone, Bianchi, Bizzarini, Cisitalia, Cizeta, De Tomaso, Innocenti, Intermeccanica, Isetta in Siata (vsi Italija). Če jih naštejemo le iz držav, ki so danes največje evropske proizvajalke avtomobilov.
Življenjska doba
Tudi dolgo obdobje obstoja ni nikakršno zagotovilo, da znamka ne bo ukinjena. Rover je obstajal 127 let (1878-2005), Saab pa ''le'' 67 (1945-2012). Pa še živeči? Lancia jih šteje 114 (ustanovljena 1906), Alfa Romeo pa 110 (ustanovljena kot A.L.F.A. leta 1910). Tesla, čudežna ameriška avtomobilska znamka srbskega imena, izdeluje avtomobile šele 15 let, od tega le 8 let modele lastnega razvoja. Katera bo zdržala (še) naslednjih 100 let?
Seveda tule ne moremo in ne smemo zanemariti tudi nekaterih pomembnih propadlih znamk iz drugih držav: Austro-Daimler, Austro-Tatra, Lohner-Porsche, Puch (vsi Avstrija), Zastava (Jugoslavija), DAF, Spyker (oba Nizozemska), Cimos, IMV (oba Slovenija), Saab (Švedska) in Monteverdi (Švica). Če se malce poglobite v podatke na spletu, vas bo količina vseh avtomobilskih znamk, kar jih prenese medmrežje, presunila. In vsaka je v zgodovini avtomobilizma pustila vtis, vsaka je delček mozaika, ki je pripeljal do stanja, kakršno je danes. In za marsikatero znamko bi lahko rekli: "Škoda, da ne obstaja več." Izmed takšnih je treba vsekakor omeniti vsaj dve: Rover in Saab. Nekoč priznani imeni, v veliki meri avantgardni znamki, sta danes le še lep spomin za precej veliko število privržencev. Saabov se še danes, čeprav že od leta 2021 ne izdelujejo več avtomobilov, presenetljivo veliko vozi po naših cestah. In sploh niso videti zastareli.
Rojevanje in umiranje znamk je torej nekaj vsakdanjega in se dogaja tudi danes. Pri sicer nadvse uspešnem Daimlerju, denimo, kljub velikim (vsekakor tudi finančnim) naporom ne vedo, kako bi rešili znamko Smart. Ta se je rodila kot plod zanimive švicarske ideje, a ni nikdar zares zaživela; zdaj jo poskušajo oživiti s precejšnjo spremembo – odselila se je na Kitajsko in postal električna znamka. Na drugi strani je koncern PSA, ki je na novo ustanovil blagovno znamko DS. Zdi se, da poskušajo s podobnim receptom kot pred desetletji Honda, Nissan in Toyota; ti so se zavedali, da se navkljub kakovosti svojih izdelkov ne morejo prebiti med prestižne znamke, zato so svoje znanje prelili v avtomobile takrat na novo ustanovljenih znamk (Acura, Infiniti, Lexus). Pri koncernu PSA je drugače le to, da stavijo še na lastno tradicijo, saj so si ime za novo avtomobilsko znamko sposodili pri legendarnemu avtomobilu Citroën DS, predstavljenem daljnega leta 1955.
Že dolgo se govori, da sta na odstrelu tudi dve italijanski znamki z izjemno zgodovino. Lancia ima ta hip v ponudbi le (ravnokar vnovič prenovljeno, leta 2011 rojeno) malo Y, ki je pravzaprav potomka nekega autobianchija, ki je bil v luksuzno različico preoblečeni mali avtomobil (prednik punta) nove Fiatove znamke (Fiat je leta 1955 po nakupu znamke Bianchi skupaj s Pirellijem ustanovil Autobianchi). Lancia je bila poznana po tehničnih inovacijah (med drugim tudi po motorjih V z ozkim kotom od 10 do 20 stopinj), čudovitih karoserijah in v svojih zadnjih lepih letih tudi po uspehih v motošportu. Toda kljub temu danes proda več avtomobilov kot Alfa Romeo …
Alfa Romeo je pri tem poglavje zase. Lepih 110 let ima za seboj, njeni časi so bili prav tako kot pri večini dobri in slabi, a tudi največji (pošteni) ljubitelji nemških avtomobilov jo na nek način spoštujejo. Na drugi strani ima še vedno veliko pristnih in potrpežljivih ljubiteljev, a tudi potrpljenje ima svoje meje: nekako se je ustalil vzorec, da mladi alfist v zrelejšem obdobju kupi BMW-ja ali kaj podobnega.
Kaj je pri FCA razlog za takšen mačehovski odnos do vseh znamk (ne le Lancie in Alfe Romeo), je težko reči: vsekakor drži, da modelov ni dovolj, tisti, ki so, so pa vsaj majhen korak, če že ne več, za tekmeci, tudi takšnimi, ki so jih nekoč gledali zviška. Z združitvijo FCA in PSA naj bi, vsaj za zdaj, prestižnim znamkam (Alfa Romeo, DS, Lancia) dali možnost, da se dokažejo, sicer se bo zgodilo neizbežno. Ko ima oblast v rokah denar, je vse jasno.