Pri svojih 83 letih lahko Saša Tomažič brez kančka pretiravanja reče, da se je ponovno rodil. Lani je namreč po 262 dneh hospitalizacije zaradi menjave srčne zaklopke in pljučnice, ob tem pa je dobil še sepso, z neomajno podporo fizioterapevtke Marjetke, žene Jožice ter hčerk Tatjane in Janje popolnoma okreval. Moral se je znova učiti hoditi in govoriti. Kljub letom ima torej nekdanji učitelj in nato pred upokojitvijo ravnatelj v sebi še močan vrelec življenjske energije. In kako drugače praznovati novo rojstvo kot s torto? A pri njem se ni ustavilo pri eni ali dveh. "Po prihodu iz bolnišnice sem jih spekel triindvajset, osemnajst sadnih in pet kostanjevih," pove letošnji nagrajenec občine Lenart. Za svoje nekdanje pedagoško delo in aktivnost v družbenem življenju je namreč ob zadnjem prazniku občine prejel zlati grb.
Notranji duh ga je gnal
Bil je tudi predsednik Društva upokojencev Lenart in kar tri mandate občinski svetnik ter en mandat predsednik nadzornega odbora občine. "Vedno sem imel pred očmi malega človeka, preverjene informacije in vse plati zgodbe," pove o svojem življenjskem načelu. Tudi v poklicnem življenju je bilo tako. Pred upokojitvijo je bil skoraj dvajset let (od 1983 do leta 2000) ravnatelj na Osnovni šoli Franca Rozmana - Staneta v Mariboru. Na tem položaju je uvedel več novosti – zgodnje poučevanje angleščine, takrat že v tretji razred, drugi tuji jezik, nemščino (fakultativno) pa v peti razred. Po letu 1986 je pričel uvajati računalnike in navdušil tudi šolsko ministrstvo, da je tedaj skupaj šest izbranih šol opremilo z računalniki. Zaradi vsega angažmaja je leta 2001 prejel najvišjo nagrado Republike Slovenije za življenjsko delo v vzgoji in izobraževanju na področju osnovnega šolstva. "Pri delu me je nenehno gnal notranji duh, čutil sem, da lahko storim več. Že v otroštvu sem bil živahen in poln energije, to se ni nikoli spremenilo," razlaga.
In prav zgodnjega otroštva v Ljubljani se še danes spominja. Rojenega januarja 1937 ga namreč še preganjajo nekateri utrinki vojnih grozot. "Še danes včasih v sanjah slišim petje in strašne krike zaprtih žensk v nekdanjih zaporih v Ljubljani, živeli smo v neposredni bližini," ganjen pove. Težke vojne razmere, življenje v ilegali in srh pod nebom, prekritim z vojaškimi letali, pa skrivanje v zaklonišču pod Rožnikom je preživel s svojo družino. A kljub neugodnim nato že povojnim razmeram in več selitvam se je redno šolal ter se nato odločil za študij fizike in matematike na Fakulteti za naravoslovje in tehnologijo v Ljubljani.
"Oba moja dedka sta bila učitelja, enako tudi starša, hkrati sta bila tudi velika ljubitelja kulture. Oče je bil upravitelj šol v Žetalah, Radljah ob Dravi, Slivnici in v Pesnici pri Mariboru ter povsod zborovodja, mama pa aktivna lutkarica. Prva na Slovenskem je pripravila lutkovno predstavo Zvezdica Zaspanka, po predlogi in z dovoljenjem Frana Milčinskega. Tudi moja žena je upokojena učiteljica, obe hčeri sta učiteljici," ponosno pove. Njega je bolj kot v kulturo odneslo v šport. V gimnazijskih letih je treniral odbojko, sprva v Framu in kasneje v Mariboru: "Najprej iz Slivnice do Frama, kasneje pa iz Pesnice v Maribor sem se vsak dan peljal s kolesom na trening. S Partizanom Fram sem igral na državnem prvenstvu v Skopju." Z mladinsko ekipo mariborskega Branika pa so dosegli naslov podprvaka Jugoslavije in dvakrat prvaka Slovenije.
"Ata je bil zelo opažen, so mi o njem povedali v Pesnici. Nosil je kavbojke in belo bundo ter žvečil žvečilne gumije. V tistih časih te dobrine pri nas niso bile dostopne, njemu pa jih je pošiljala teta iz Kanade. Poleg tega je bil znan po zamujanju, saj je pot od doma do vlaka zmeraj pretekel," v smehu pove hči Tatjana. Poti z vlakom v gimnazijskih letih ima v posebnem spominu, saj je prav na vlaku srečal svojo sedanjo ženo Jožico, sestro Toneta Partljiča, s katero imata sedaj že skupnih 60 let.
Nikamor brez fotoaparata
Danes veliko bere, predvsem kriminalke ga pritegnejo, pove. Ob tem da bližnje velikokrat preseneti s torto, pripravlja tudi vloženo ozimnico, zna natančno šivati, kuha ... Vsak ponedeljek se udeleži telovadbe v okviru Koronarnega društva Radenci. Svoj športni duh pa najraje umiri ob spremljanju športnih dogodkov po televiziji. Nikamor pa ne gre brez fotoaparata. "Najraje fotografiram krajino, naravo in nebo. Posebno oblake. Fotografiram že od osnovne šole, takrat sem fotografije tudi sam razvijal," pove in pokaže odlične fotografije. "Žal mi je, da mi po bolezni oslabljeno telo ne omogoča polno izživeti mojega drugega hobija – vrtnarjenja," malenkost obžaluje. Predvsem pa zanj še danes velja, da je človek, ki želi zadevam zmeraj priti do dna in se nikoli ne nagne v nobeno smer, dokler ni o tem popolnoma prepričan.