Zlasti dobro sem se razumel z večino medicinskih sester, hkrati pa še zdaj nosim v najlepšem spominu številne že pokojne doktorje. Vse okej, dokler se nisem pred tremi leti znašel v eni od tistih sob, kamor odložijo starostnike, ki niso več ne za zdravljenje ne že za domov, in pod absolutno oblast dveh odurnih coprnic, ki sta kot medicinski sestri nekoč najbrž uporabljali kije, zdaj pa sta se modernizirali in delita tablete: nekaj dni sta me tako drogirali, da nisem vedel, ne kdo sem in ne kje sem. Nato me je žena na lastno odgovornost vzela domov. Založili so jo s tabletami in ji zabičali, da me mora nujno šopati z njimi, a tega seveda niti slučajno ni storila. Ovedel sem se šele naslednji dan in skoraj povsem prišel k sebi čez kakšen mesec. To je bil podn UKC Maribor. Nekaj sva se pritožila, ampak nič od tega. Le strah je ostal.
Ko me je pred dvema tednoma rešilec moral spet odpeljati v naš UKC, sta bila negotovost in strah toliko večja – grožnja okužbe s covidom-19. Domačo karanteno sem zapustil zaradi cepljenja proti gripi, na koncu pa čez dan, dva dobil – pljučnico. Stopnja kisika v krvi se je kritično znižala in ni preostalo drugega kot rešilec.
Znašel sem se na liniji med pozi- in negativen. V sprejemnem centru sem bil deležen vsestranske in temeljite obravnave in se počasi umikal na varno stran, dokler ni bil test končan. Negativno. Za krajši čas so me dali na stran in nato odpeljali na interni oddelek, na gastro, ker pač vsi pomagajo vsem. Tam sem našel krasno, delovno vzdušje in odličen tim na čelu z dr. Davorinom Ćeranićem, sicer internistom. Strah je izginil. Odnos je bil naravnost vzoren. Najhuje, kar sem moral vsako jutro prestati, so bile muke žensk v polivinilu, ki so sople in stokale pri postiljanju. Grozno jim je. Z izjemnim dr. Ćeranićem sva hitro vzpostavila odličen kontakt. V "eht" mariborščini bi rekel "težki frajer". Sam je pojasnil: "Kadar naletim na probleme, ki jih manj poznam, ker niso z mojega področja, pač potrebujem več preverjanja in kakšen nasvet." Za slednje je bil zmeraj na voljo pulmolog dr. Iztok Fošnarič, ki je tudi "ded'c na mestu". Še poln teden ni minil, pa sta me na podlagi slikanja družno lahko odpustila v domačo karanteno.
Med domačo terapijo sem kdaj ponoči zavit v toploto posedel na balkonu in razmišljal, kako mogočna ustanova je pravzaprav UKC Maribor in koliko zaposlenih, od doktorjev do čistilk, bije zdaj ta še posebno hud boj. Vse priznanje, vsem in vsakemu posebej! Po oddaji tega teksta imam še dve tableti, nato pa se bo življenje začelo vračati v stare tirnice, najprej v okviru karantene in počasi nasploh. V to čvrsto verjamem. In bog ne daj kadarkoli pozabiti zaslug zdravstva, javnega zdravstvenega sistema in obljubljenih – posebnih nagrad.
Naj vam za praznike iz vsega srca zaželim tudi novo, "božično" vlado
V teh nočeh sem videl še eno čudo: dvakrat več zvezd na nebu - štiri. To je sicer še neskončno daleč od morja zvezd, ki smo jih člani odreda Severnih šotorov pred 60 leti ob večerih in ležeč v travi gledali v našem taboru na bohinjskem Ribčevem Lazu, a dovolj za odločitev, da se bom še bolj zavzemal za zeleno razvojno politiko naše čudovite domovine. Je poziv, da se še bolj upremo pogubnemu neoliberalizmu, kjer je edini bog dobiček, edini cilj pa imeti več, da se rešimo teh naših domačih pijavk, ki nam pijejo kri in hkrati trdijo, da nas s tem zdravijo. In ker je to moja zadnja kolumna v tem letu in pred norim decembrom, ki se konča z božičem in novim letom, naj vam za praznike iz vsega srca zaželim tudi novo, "božično" vlado. Nato pa hura v 2021!
