Preventiva je še vedno najboljša kurativa: Ledvice se ne oglašajo pogosto. Pazimo nanje

Pred več milijoni let so večcelični organizmi zajeli vsak svoj delček morja in ga od takrat nosijo v sebi v obliki telesnih tekočin, ki so razporejene po žilah, medceličnem prostoru in v celicah.

Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Shutterstock
Andrej Drozg, višji zdravnik specialist, Oddelek za bolezni ledvic in dializo, Splošna bolnišnica Celje
Osebni Arhiv

Za preživetje je nujno potrebno, da je sestava in količina telesnih tekočin stalna, da se odstranjujejo vsi produkti in strupi, ki nenehno nastajajo pri vsakodnevni celični presnovi. V ta namen so se razvili specializirani organi in ledvice so najpomembnejše izmed njih.

Izločanje seča (urina) je viden znak delovanja ledvic. Normalno izločimo od enega do dva litra seča, količina je seveda odvisna od količine zaužite tekočine, pa tudi od tega, kaj pojemo in koliko izgubimo prek drugih organov (koža, prebavila). Na izločanje lahko vplivajo tudi drugi dejavniki, kot so različne bolezni (neurejena sladkorna bolezen, bolezni ledvic ali žlez z notranjim izločanjem) ali zdravila, ki jih jemljemo (diuretiki, določena zdravila za nižanje krvnega tlaka), ali druge snovi (kofein, alkohol). Ledvice imajo pomembno vlogo pri filtraciji plazme iz krvi. Da se kri lahko učinkovito očisti, je potrebna velika količina tako imenovanega filtrata, ki pride iz ledvičnih telesc (glomerulov). Prek zapletenega sistema ledvičnih cevčic (tubulov) se filtratu na potovanju skozi te odvzemajo telesu lastne snovi in voda. Določene snovi, zlasti telesu odvečne in strupi, pa se lahko tudi dodajajo. Razlika med tako imenovanim primarnim filtratom in končnim urinom je ogromna tako količinsko kot po sestavi. Od približno 120 litrov dnevnega primarnega filtrata izločimo zgolj povprečno 1,5 litra seča. Te številke same po sebi govorijo o izjemnem delu, ki ga opravljajo ledvice.

Kaj je škodljivo za nežne strukture ledvic

Sladkorna bolezen, zlasti tipa 2, je ena izmed najpogostejših kroničnih nenalezljivih bolezni. Imenujemo jo tudi bolezen sodobnega (zahodnjaškega) načina življenja, za katerega so značilni vnos presežka kalorij v obliki nezdrave in industrijsko predelane hrane, premalo telesne dejavnosti, preveč sedenja, preveč psihičnega stresa, premalo spanja ... Postopoma prihaja do povišanja koncentracije krvnega sladkorja (glukoze), povišanja koncentracije inzulina. Razvije se odpornost tkiv proti inzulinu, tako da glukoza ne more v celice in te pravzaprav začnejo stradati. Zaradi kopičenja odvečnega maščevja kot posledice presežka kalorij prihaja do izločanja škodljivih maščobnih kislin. Omenjene snovi delujejo škodljivo na nežne strukture v ledvicah (glomerule in tubule). Govorimo o metabolnem in celičnem stresu. Sprva prihaja do sprememb na molekularni in celični ravni, nato se znaki metabolnega in celičnega stresa začnejo kazati na tkivni ravni, pozneje postanejo ledvice vidno spremenjene (denimo ultrazvočno).

Bolezenske spremembe

Vse te bolezenske spremembe lahko najprej zaznamo kot uhajanje prevelike količine določenih vrst beljakovin v seču (albumini). Najprej je količina zelo majhna (mikroalbuminurija). Če procesa ne ustavimo, se količina še povečuje (makroalbuminurija, proteinurija). Zaradi aktivacije sočasnih vnetnih procesov, ki poskušajo že nastalo škodo popraviti, se lahko pojavijo sledovi krvi v urinu (eritrociturija). Končno bolezenske spremembe okvarijo zgradbo in ustroj ledvic, kar vodi v pešanje ledvične funkcije, ki se kaže kot naraščanje koncentracije sečnine in kreatinina v krvi. Ker imajo ledvice pomembno vlogo tudi pri drugih procesih v organizmu, se lahko pojavijo bolezenski znaki, ki kažejo na prizadetost celega telesa: povišan krvni tlak, zastajanje tekočine v telesu, težka sapa, otekanje nog, slabokrvnost, izguba energije, izguba apetita, težave s prekrvitvijo okončin, zakisanost krvi ... Pri teh bolnikih obstaja zelo veliko tveganje, da zbolijo za drugimi boleznimi, zlasti boleznimi srca in ožilja (srčni infarkt, srčno popuščanje, možganska kap, bolezni arterij nog).

Veliki pok v razumevanju bolezenskih procesov

Leto 2015 je bilo prelomno, kar zadeva razumevanje učinkovitega zdravljenja sladkorne bolezni in njenih zapletov. Zaradi tako impresivnih podatkov, ki jih je pokazala raziskava, imenovana EMPA-REG, se je na področju diabetologije, kardiologije in tudi nefrologije zgodil »veliki pok« v razumevanju bolezenskih procesov pri kroničnih nenalezljivih boleznih kot tudi pri njihovem zdravljenju. Izsledki omenjene in številnih drugih raziskav, ki so sledile, so pokazali in potrdili, kako pomembno vlogo imajo ledvice pri uravnavanju procesov v celem telesu ter kako bolne in opešane ledvice vplivajo na dogajanje na drugih organih. Nova skupina zdravil, tako imenovani zaviralci SGLT-2 (to je prenašalci natrija in glukoze), deluje prav v ledvicah in je prvotno predstavljala zanimivo skupino zdravil za zdravljenje sladkorne bolezni, ki ne delujejo na trebušno slinavko in so neodvisna od inzulina.

Povezava z okvaro žil in srca

Sladkorna bolezen namreč prav na poseben način spremeni delovanje in strukturo že prej omenjenih glomerulov in tubulov, kar negativno vpliva ne samo na ledvice, temveč tudi na žile in srce. Z novo skupino zdravil te bolezenske spremembe znova povrnemo v normalno stanje in to ima dolgoročne ugodne učinke na celo telo. Z nadaljnimi raziskavami so ugotovili tudi, da ugodni učinki niso odvisni od tega, ali ima bolnik sladkorno bolezen ali ne, in da so učinkovita tudi pri drugih kroničnih boleznih ledvic in srca. Natančni mehanizmi še niso povsem odkriti in razumljeni, vendar se zdi, da ledvice delujejo kot nakakšno stikalo za uravnavanje procesov na drugih organih, zlasti na srcu. Z novimi zdravili to stikalo nekako »resetiramo«. Zahvaljujoč novim dognanjem, imamo nefrologi zdaj na voljo veliko bolj agresivno metodo zdravljenja, da preperečimo slabšanje ledvične funkcije oziroma napredovanje bolezenskih procesov. To pomeni velik napredek in ni nam treba več samo čakati in gledati, ali bodo ledvice zdržale ali ne.

Preventiva je še vedno najboljša kurativa

Žal na to prepogosto pozabljamo. Poznamo seveda več stopenj preventive, od primarne do terciarne. Pri ledvicah imamo dodatno težavo, ker se ne »oglašajo« pogosto in ker se bolezni ledvic kažejo pogosto na drugih organskih sistemih, in ne kot bolečine v ledjih ali kot spremembe v seču, kar nas lahko zavede. Današnja medicina je močno napredovala na številnih področjih tako v diagnostiki kot v terapiji. Samo poglejmo različna področja kroničnih nenalezljivih in rakavih bolezni. Nove terapevtske možnosti nikakor niso brez nevarnosti za ledvice.

Številna zdravila in invazivni postopki lahko ledvice okvarijo, še zlasti, če je že prisotna predhodna ledvična okvara. Zatorej je pomembno, da preverimo delovanje ledvic pred začetkom zdravljenja, ki je lahko škodljivo zanje. Osnovne preiskave so določitev kreatinina v serumu, izračun glomerulne filtracije (oGF) in pregled urina. Pozorni moramo biti že na majhne spremembe in posledično delovanje ledvic pogosto preverjati (lahko tudi enkrat na teden). Že nekaj časa si dosti obetamo od novih biooznačevalcev zgodnje ledvične okvare, denimo cistatin C in NGAL v krvi in urinu. Raziskujejo pa seveda številne druge označevalce, ki bi jih določali več hkrati bodisi v urinu bodisi krvi. Na pravi preboj na tem področju pa še vedno čakamo.

Preberite več zanimivih vsebin
v novi digitalni prilogi 'Sladko življenje',
brezplačno.

Prenos PDF

Ste že naročnik? Prijavite se tukaj.

Želite dostop do vseh Večerovih digitalnih vsebin?

Naročite se
Naročnino lahko kadarkoli prekinete.

Več vsebin iz spleta