Vida Božičko
Študentje so se med epidemijo pokazali kot nova rizična skupina na področju duševnega zdravja, pri čemer družba njihovih stisk ni ustrezno naslovila.
Več kot polovica z anksioznostjo in depresijo
Raziskava Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ) je tako med epidemijo pokazala na skrb vzbujajoče stanje. Več študentov je poročalo o občutkih anksioznosti, brezizhodnosti, dolgočasja, osamljenosti in depresivnosti. Med vprašanimi samo 22,4 odstotka udeleženih ni poročalo o simptomih depresije, pri skoraj 55 odstotkih pa so prisotni zmerni do resni simptomi depresije. Ob tem je dobrih 16 odstotkov udeleženih poročalo o resnih simptomih depresije.
O zmernih do resnih simptomih anksioznosti je govorilo 51,3 odstotka vprašanih. V odgovorih so bile prisotne tudi visoke stopnje samomorilnih misli, pri čemer je 5,1 odstotka udeleženih poročalo, da ima take misli več kot polovico dni, 5 odstotkov pa jih je poročalo, da jih to doživlja skoraj vsak dan.
Po koncu epidemije so pri NIJZ izvedli še eno presečno raziskavo, kjer so sicer zaznali nekolikšno izboljšanje rezultatov pri študentih. A psihologinja Nuša Crnkovič, ki tudi vodi kampanjo Nisi okej? Povej naprej!, pravi, da stiske po epidemiji nikakor niso izginile. "Blažje stiske so izginile, hujše stiske pa se ne popravijo čez noč. Primer je anksioznost, ki ne izgine kar tako. Potrebno je zdravljenje ali opora/podpora bližnjih. Med epidemijo smo na študente pogosto pozabljali. Ne gre več niti za otroke niti za redno zaposlene odrasle. Zato niso zajeti nikjer, imajo pa določene dejavnike tveganja, ki so vezani na osamosvajanje, po drugi strani pa so še odvisni od študentskega dela in staršev," razlaga Crnkovičeva.
Otroke učiti obvladovanja stresa, ne le ščetkanja zob
Pomoč v zadnjem času poišče vse več ljudi, a še vedno premalo. Po besedah Crnkovičeve je namreč stigma, ko govorimo o duševnem zdravju, še vedno velika. Prav zato začenjajo kampanjo, ki ozavešča o tej stigmatizaciji. Predvsem mlade bodo na spletni strani, družbenih omrežjih in dogodkih v živo seznanjali o pomenu duševnega zdravja, razbijali mite in predstavljali zgodbe ambasadorjev. "So pa predvsem mladi v zadnjih letih na tem področju že precej bolj ozaveščeni," je pozitivna. "To so področja, ki se mladim zdijo pomembna in so za njih višje na prioritetni lestvici. A problem nastane pri njihovih bližnjih - starših in starih starših, ki pa za te teme niso tako dovzetni. Tudi v teh generacijah bi se pogled moral premakniti. Veliko se je že spremenilo, a ozaveščenost je še vedno nizka. Pozna se predvsem razlika med urbanim in ruralnim okoljem, saj je v ruralnem duševna stiska še vedno velika stigma," nadaljuje.
Kako torej duševno zdravje krepiti in kako popraviti nastalo škodo? Na individualni ravni je nujno, da ljudje v času stiske spregovorijo s svojim bližnjim in da poiščejo strokovno pomoč, kadar je to nujno. "Veliko pa bo treba storiti tudi na sistemski ravni," je prepričana psihologinja Nuša Crnkovič. Treba je urediti in posodobiti zakonodajo, povečati dostopnost do psihoterapije, ki je zdaj za večino samoplačniška in si tega zato številni ne morejo privoščiti, urediti kadrovsko stisko, zlasti pri pedopsihiatrih in kliničnih psihologih. Ključno pa bi bilo tudi delo na preventivi, česar zdaj skorajda ni. "Tako za otroke, dijake kot tudi za študente bi morali v sistematski pregledi vključevati tudi komponento duševnega zdravja. Vemo namreč, da se 48 odstotkov vseh duševnih motenj razvije do 24. leta starosti, 20 odstotkov pa do sedmega leta. Veliko lahko naredimo, če to zaznamo, ko je psihološka fleksibilnost velika in lahko stvari brez dolgoročnih posledic obrnemo na bolje. Tudi v šolah bi se morali boj usmerjati v duševno zdravje, ne pa da otroke učimo le ščetkanja zob in spolne vzgoje. Danes številni ne vedo, kaj duševno zdravje sploh je. To ne pomeni, da smo ves čas srečni. Ključno je to, da imamo cilje in ambicije, da smo motivirani, imamo zdrave medosebne odnose in urejeno prehrano. Učiti bi se morali, kako obvladovati stres," še razmišlja.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
