Kakšno visokogorje zapuščamo po še eni, verjetno rekordni gorniški sezoni v slovenskih Alpah?
"Število obiskovalcev slovenskih gora se iz leto v leto povečuje. Natančnih podatkov, koliko je vsako leto obiskovalcev, ni. Ocena izhaja iz stare raziskave slovenskega javnega mnenja, v kateri so Slovence vprašali, koliko ljudi hodi v hribe, in takrat se je izkazalo, da zahaja v hribe 15,7 odstotka prebivalstva. Če ta delež preračunamo v absolutno število, ugotovimo, da približno 325 tisoč ljudi redno hodi v hribe. V zadnjih letih pa se je ob pomoči turističnih pohodniških pobud ta obisk še bistveno povečal, tudi zaradi tujih obiskovalcev. Že leta 1987 je Planinska zveza Slovenije (PZS) sama ugotovila, da stanje v gorah ni več rožnato, da gore niso več le kraljestvo svobode, ampak so v ospredju stvarni problemi množičnega gorništva. Zato je PZS že pred 30 leti sprejela dokument Slovenski gorski svet in planinska organizacija, v katerem se je zelo odločno zavezala k samoomejevanju. Takrat je bila uvedena akcija Odnesimo smeti v dolino. Slovenske gore so s tega vidika čiste. To je predvsem zasluga otrok, ker smo akcijo takoj prenesli v sistem gorniškega usposabljanja mladih. Vsi otroci, ki gredo danes v hribe, se najprej naučijo, da je treba smeti dati v nahrbtnik. Tujci, ki hodijo v slovenske hribe, danes o tem nimajo pojma. Ta del ozaveščanja tujih obiskovalcev manjka, tako z vidika varnosti, spremljanja vremenske napovedi kot z naravovarstvenega vidika. A treba je poudariti, da smeti same po sebi v slovenskem visokogorju niso velik problem."
"Da so slovenske gore precej čiste, je predvsem zasluga otrok"
Presunljivo število mrtvih v slovenskih gorah
Ohranjati gore kot izjemen naravni ekosistem, gospodarski vir in življenjski prostor rastlin, živali in ljudi ter to vzdrževati v ravnovesju je danes praktično nemogoče.
"Zeleni turizem ne pomeni naravovarstvenega turizma ali z gorsko naravo usklajene gospodarske dejavnosti. Zeleni turizem žal pomeni le prodajanje narave. In narava je v Sloveniji v nasprotju s stanjem v Alpah pri naših sosedih, kjer imajo tudi v visokogorju hotele in ceste, zaradi preteklega nerazvoja dobro ohranjena. Naše skromne planinske koče in odročnost gorskih območij so torej danes naša velika konkurenčna prednost gorniškega, ne pa pohodniškega turizma. To ljudje cenijo, ker toliko neposeljenega sveta, kot ga imamo mi, drugod v Alpah ni. Velik obisk gora pa se zrcali tudi v problemih, ki jih ob odsotnosti javnega prometa prinaša osebni avtomobilski promet v alpske doline, ki so ob lepih dnevih zatrpane s pločevino."
Tudi vse večje število nesreč je posledica množičnosti obiska slovenskih gora.
"Lani se je po podatkih Gorske reševalne zveze Slovenije (GRZS) zgodilo, da je bilo v gorah več kot 500 intervencij v celem letu. Letos jih je bilo do sredine oktobra že 488, a se zimska sezona sploh še ni začela. Zelo presunljivo pa je število mrtvih v slovenskih gorah. Leta 2016 je umrlo 46 ljudi, od tega je bilo 23 gorniških smrtnih nesreč. Letos je v gorah umrlo 28 ljudi. Vendar je te podatke treba postaviti v drug kontekst. Istega leta je na cestah umrlo 110 ljudi. To razmerje je brutalno glede na to, da smo na cestah praktično vsi, v gore pa zahaja 15 odstotkov slovenske populacije. Poleg tega za slovensko gorništvo velja izrazita sezonskost, kar pomeni, da večina ljudi hodi v gore zlasti poleti. Številka je torej grozljiva, verjetno bi se to potrdilo tudi v primerjavi z alpsko soseščino, vendar takšnih primerjav s tujino žal nimamo."
"Bojim se, da smo dobili le obnovljen Aljažev stolp, vendar odnos do njega in do nacionalnega simbola ostaja tak, kot je bil v preteklosti"
"Zeleni turizem ne pomeni naravovarstvenega turizma. Žal pomeni le prodajanje narave"
Za obnovo Aljaževega stolpa 40 tisočakov, za varnost nič
Bi se morala država odločneje vplesti v to področje? Bi potrebovali nacionalni program varnosti v gorah?
"Gorništvo je zelo lepa dejavnost, žal pa ob njem ljudje tudi umiramo. Tudi iz mojega kroga znancev in prijateljev se jih je poslovilo že kar nekaj. Smrt v gorah niti slučajno ni lepa in je še posebej tragična. Mene je presunil dogodek, ko je šel sosed s sinom na Triglav. Oba sta bila izkušena gornika, odlično opremljena, a v gneči se je pri sestopu zgodila nesreča in moj prijatelj je pred očmi sina omahnil z grebena v prepad. Na prehodu z Velikega na Mali Triglav, kjer se ni mogoče varovati, je nekdo mojega prijatelja Slavka med obračanjem z nahrbtnikom potisnil v prepad. Kljub temu da je naredil vse za svojo varnost in da ni ničesar prepuščal naključju, je ne kriv ne dolžen pustil vpričo sina svoje življenje. Ta smrt je bila neposredna posledica prevelike množičnosti in neprimerne opreme za zelo zahtevno plezalno pot. Takrat sem še intenzivneje začel pripravljati predlog nacionalnega programa varnosti v gorah, ki sem ga javnosti prvič predstavil že leta 2011. Leta 2013 sem ga predstavil na posvetu Gore in varnost. Jasno sem povedal, da za varnost v gorah nihče ne prispeva praktično nič – niti z vidika preventive niti z vidika urejanja gorniške infrastrukture. Največ prispevamo prav vodniki s svojim prostovoljnim delovanjem v gorah. Ko se je leta 2016 v parlamentu sprejemala nova resolucija o nacionalnem programu varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami, sem skušal v dokument vnesti stavek, da potrebujemo nacionalni program varnosti v gorah. S tem bi prisilili odločevalce, da bi ga nekega dne res sprejeli, a zanimivo je, da za tak dokument ne kažeta interesa niti GRZS niti PZS. Na Triglavu je letos umrlo že sedem ljudi, a se s tem vidikom gorništva tam nihče ne ukvarja. Smo pa letos za obnovo Aljaževega stolpa namenili več kot 40 tisoč evrov."
