Nina Pušlar, Tony Cetinski, Challe Salle, Crvena Jabuka, Papir, Prismojeni profesorji bluesa, DJ Lexy in Big foot mama. Ali: Vlado Kreslin, Željko Joksimović, Koala Voice, Fredi Miler, Niet in Ansambel Livada. Ali pa: Modrijani, Pero Lovšin, Valentino Kanzyani, Perpetuum Jazzile, Klemen Klemen in (spet) Big foot mama.
Prepoznate ta imena? Seveda jih, večinoma gre za prvokategornike slovenske (in ex-jugoslovanske) estrade z nekaj "vsiljivci", za katere verjetno še niste slišali. Glasbeno in stilsko so zelo razični, vsem pa je skupna ena stvar: decembra nastopajo na trgih in v dvoranah večjih slovenskih mest.
Glasbena in kulturna ponudba meseca, desetega po imenu in dvanajstega po vrstnem redu, je precej specifična. V prvi vrsti je obilna in raznolika, občinske blagajne pred koncem leta očitno izkašljajo še zadnje rezerve sredstev, namenjenih kulturi. Besedo kulturo moramo tu brati v najširšem možnem pomenu, druga posebnost decembrskih prireditev je namreč v tem, da so namenjene predvsem zabavi in druženju. To je seveda razumljivo in logično, v zadnjem mesecu leta si pač vzamemo čas za bližnje in malo manj bližnje, za prijateljice in znance, prireditve na prostem so idealna priložnost za skupno premlevanje iztekajočega se leta in nastopajoči smo mnogokrat bolj ali manj zvočna kulisa nazdravljanju na vse dobro v prihajajočem. S tem ni v osnovi nič narobe, tega dejstva se zavedamo in ga vzamemo v zakup. Če nam to ni všeč, se koncertiranju v veselem mesecu pač odpovemo.
Decembra se najbolj neposredno zavem dejstva, da muzika, s katero se bavim, ni samo stvar moje intimne in umetniške zaveze, pač pa da je tudi brutalen posel
