Začnimo s pripovedjo o nekih drugih časih, ki jih je svet v svoji samozaverovanosti skorajda pozabil. Ko so v drugi svetovni vojni letala nacističnega režima dan za dnem napadala London in je prebivalstvo ob trpljenju vsakršnega pomanjkanja trepetalo za svoja življenja, je luč na koncu tunela prihajala iz kraljeve palače. Žena kralja Jurija VI., mati sedanje britanske kraljice Elizabete II., je obiskovala bolnišnice, tovarne, ljudi iz revnih predelov mesta, jim prisluhnila in jih po svojih močeh bodrila. Pred odločilno invazijo na Normandijo se je pogovarjala tudi s padalci, ki so se pripravljali na dan D. Že v začetku vojne so ji predlagali, da bi bilo zanjo in oba otroka bolje, če se zateče v mirnejšo Kanado, a je to zavrnila, rekoč: "Otroci ne bodo odšli brez mene. Jaz ne bom zapustila kralja. Kralj pa nikoli ne bo zapustil svoje dežele."
Podobno moralno držo je pokazala tudi njena najstarejša hči, sedanja britanska kraljica, tedaj 14-letna princesa Elizabeta. Preko BBC-ja je nagovorila zaradi vojnih grozot po vsej deželi razseljene in prestrašene otroke in jih poskušala opogumiti. Kasneje, že kot 18-letnica, se je kot voznica, vešča tudi nujnih popravil, priključila britanskim teritorialcem in se skupaj z drugimi borila proti nasilju, za boljši, svobodnejši svet.
Niso toliko pomembne vsote, ki jih obljubljajo vlade prizadetemu gospodarstvu. Slišati so fascinantno, a bo bolj kot vsota na koncu odločala racionalnost njene delitve