Dr. Aleš Maver: Med Donbasom in Kosovom je več razlik kot podobnosti

Dr. Aleš Maver je profesor na oddelku za zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Mariboru. Poleg tega je še slovenist in latinist, deluje tudi kot politični analitik, kolumnist in publicist. Dolga leta podrobno spremlja politično dogajanje v vzhodni Evropi, še posebej v Ukrajini. Trenutno ima zaradi aktualnosti veliko predavanj o gradnikih ukrajinske zgodovine in sedanjosti.

Teza o potrebi po denacifikaciji ima korenine v drugi svetovni vojni

Putinovo tezo, da je Ukrajina potrebna denacifikacije, Maver komentira z besedami, da je absurdno, da denacifikacijo obljublja nekdo, ki se dokaj natančno drži zgledov, ki jih je s svojim ravnanjem leta 1939 ponudila Hitlerjeva Nemčija. "Težko bi tudi rekli, da Ukrajina posebej izstopa po vlogi neonacističnih ali skrajno nacionalističnih skupin v javnosti. Prve v političnem življenju doslej niso odigrale vidnejše vloge, druge pa tudi zelo zmerno. Kongres ukrajinskih nacionalistov kot naslednik nekdanje Organizacije ukrajinskih nacionalistov je leta 1994 na volitvah osvojil le pet od 450 sedežev. Edina pomembnejša izrazito nacionalistična stranka je bila Svoboda, ki je uživala precejšnjo priljubljenost v Galiciji, na zahodu Ukrajine, kjer je narodna zavest najmočnejša," razlaga Maver. Pravi še, da je mogoče domnevati, da je bila Svoboda deležna določene podpore nekdaj vladajoče Stranke regij nekdanjega ukrajinskega predsednika Viktorja Janukoviča. Njegova vlada je s tem po Mavrovem mnenju speljevala glasove resnejšim opozicijskim strankam, predvsem Domovini Julije Timošenko in gibanju Vitalija Klička. "Po drugi strani je s tem takratna vlada po potrebi opozarjala na grožnjo skrajne desnice in se na omenjeni način legitimirala. Trenutno ima Svoboda enega poslanca v radi, enega ima tudi Desni sektor, ki je med evromajdanskim gibanjem odigral določeno vlogo in ima v ruski propagandi glede neonacizma v Ukrajini ključno vlogo. Neka ruska televizijska hiša je ob predsedniških volitvah leta 2014 denimo poročala, da voditelj Desnega sektorja Dmitro Jaroš na volitvah vodi, čeprav je v resnici dobil le 0,7 odstotka glasov," dejstva o ukrajinski parlamentarni politiki navrže profesor.

Zaradi pokolov obremenjen poljsko-ukrajinski odnos

O trditvi, da je v Ukrajini potrebna denacifikacija, Maver še pove, da se ta opira predvsem na dogajanje v Ukrajini med drugo svetovno vojno, ko so današnjo zahodno Ukrajino, ki je bila pred vojno del druge poljske republike, leta 1939 okupirali Sovjeti. "Začetnemu olajšanju Ukrajincev zaradi uvedbe ukrajinščine v javno življenje je kmalu sledila streznitev zaradi stalinističnega terorja in zatiranja grškokatoliške cerkve, ki je imela v Galiciji ključno vlogo. Zato so številni tamkajšnji Ukrajinci sprejeli nemško okupacijo ob napadu na Sovjetsko zvezo leta 1941 kot osvoboditev. V pričakovanju, da jim bodo nacisti po vzoru Hrvaške in Slovaške omogočili neko obliko ukrajinske državnosti, so ukrajinski nacionalisti celo že razglasili samostojnost. Seveda Nemci v svojih načrtih, ki jih je vodila protislovanska rasistična miselnost, niso predvideli take vzhodnoslovanske tvorbe," pravi o napačnih pričakovanjih ukrajinskih nacionalistov glede nacizma. Maver omeni še sodelovanje Ukrajincev pri nacističnem preganjanju, zlasti Judov in Poljakov, s katerimi so imeli neporavnane račune še iz časov po prvi svetovni vojni. "Posebno problematični so pokoli Poljakov v zahodnoukrajinski pokrajini Volinija, ki so jih izvajali ukrajinski nacionalisti, zaradi česar je še danes deloma obremenjen ukrajinsko-poljski odnos. Na podlagi vsega navedenega se je oblikoval mit o kolektivni, nekako prirojeni 'fašistoidnosti' Ukrajincev. Ta ima veliko vlogo v ruski propagandi, predvsem od oranžne revolucije leta 2004 naprej, veliko vlogo pa je vsaj do nedavnega imel tudi v diskurzu znotraj ukrajinske politike same, saj so prebivalci vzhodne Ukrajine na tiste z zahoda, zlasti iz Galicije, pogosto gledali kot na fašiste."

Maver meni, da z uporabo pojma denacifikacije Putin cilja tudi na sebi naklonjene kroge v zahodni Evropi, ki cenijo prispevek Sovjetske zveze k zmagi nad nacizmom in so bili v preteklosti zaradi tega pripravljeni spregledati sovjetsko lomastenje po srednji in vzhodni Evropi pred letom 1941 in po drugi svetovni vojni. "Danes te zasluge prenašajo na Putinovo Rusijo, ki je ves čas uspešno tržila svojo podobo glavne trdnjave antifašizma v Evropi in po svetu," komentira Aleš Maver.

Lik Bandere deli vzhod in zahod države

O fenomenu Stepana Bandere, voditelja Organizacije ukrajinskih nacionalistov pred in med drugo svetovno vojno, pove, da gre za enega najznačilnejših primerov deljenega zgodovinskega spomina med različnimi deli Ukrajine: "Banderova organizacija je bila nekak radikalen odgovor na represivno poljsko politiko do Ukrajincev in Bandera si je od Nemcev obetal obnovo ukrajinske državnosti. Pristal pa je v nacistični internaciji in tam preživel večino vojne. Njegova organizacija je bila medtem vključena v protijudovsko in protipoljsko divjanje. Mnogi na zahodu Ukrajine ga imajo za junaka protipoljskega in protisovjetskega upora, saj so njegovi privrženci na zahodu še v petdesetih letih vzdrževali gverilski boj proti sovjetski oblasti. O njegovi priljubljenosti tam pričajo spomeniki in imena ulic. Leta 2010 in 2011 je potekala velika razprava, ko mu je takratni predsednik Viktor Juščenko podelil naslov heroja Ukrajine, Juščenkov naslednik Viktor Janukovič pa je potem odlikovanje preklical."

Razlaga še, da je v nasprotju z zahodom na vzhodu Ukrajine Bandera etiketiran kot prototip zahodnoukrajinskega fašista in kolaboranta nacistov. Ponekod na vzhodu, zlasti pa v ruski propagandi, vse, ki se zavzemajo za ukrajinsko nacionalno samobitnost in od Rusije ločeno, samostojno pot, imenujejo banderovci, čeprav Bandera v srednji Ukrajini ni nikoli deloval, pojasnjuje profesor Maver. O vzporednicah med Bandero in z neonacizmom povezovanim bataljonom Azov pove, da ima slednji drugačne korenine. "Na neonacizem spominjata ravnanje dela njegovih članov in njegova simbolika, s svojo vlogo med boji v Donbasu pa vsaj na simbolni ravni hrani podmeno o tem, da je neonacizem v Ukrajini posebno navzoč (kar, kot zgoraj rečeno, na politični ravni ne drži), zato ima tudi v ruski propagandi pomembno mesto," pojasni.

Mladi so veliko bolj naklonjeni Ukrajini

O vzporednicah med regijo Donbas s Kosovom in Republiko Srbsko meni, da je razlik več kot podobnosti. Pravi, da je splošna podobnost v tem, da gre za ozemlje, ki ima znotraj neke države svoje posebnosti. "Donbas ni sorazmerno sveža tvorba, kot je Republika Srbska, katere meje so posledica vojne v BiH in z njo povezanega etničnega čiščenja. Po drugi strani Donbas nima ne za Ukrajince ne za Ruse simbolnega in zgodovinskega pomena, kot ga ima Kosovo za Srbe. V Donbasu ni zgodovinsko pomembnih stavb ali spomenikov, kakršni so kosovski pravoslavni samostani. Če že, ima v očeh ruskih nacionalistov vlogo Kosova celotna Ukrajina kot 'zibelka Rusije' in zlasti Kijev s svojimi spomeniki. Najbližja vzporednica separatističnima 'republikama' v Donbasu pa bi bila 'avtonomna srbska območja' na Hrvaškem v devetdesetih letih, tudi kar zadeva vodstvene figure teh republik. Etnična sestava Donbasa je strukturno drugačna kot v primeru Kosova, ki ima izrazito albansko večino, ali Republike Srbske, ki ima izrazito srbsko večino. V Donbasu se je ob popisu prebivalstva leta 2001 dobra polovica prebivalstva opredelila za Ukrajince, nekaj manj kot dve petini pa za Ruse," vzporednice komentira Maver.

O zgodovinskih vidikih še pove, da je bila v okrožju Doneck pomembna tudi grška skupnost in da je regija Donbas izrazito rusko govoreča, a opozori, da uporabe ruskega jezika in naklonjenosti Rusiji ne gre zamenjevati z željo po priključitvi tej državi. "Težko bi rekli, da v Donbasu prevladuje ruska narodna zavest. Če bi imeli to možnost, bi se ljudje vsaj do nedavnega verjetno opredeljevali za Sovjete, saj s Sovjetsko zvezo povezujejo spomine na gospodarsko blagostanje, ko sta cvetela težka industrija in rudarstvo, po propadu Sovjetske zveze in izgubi trgov pa je bil prav ta del Ukrajine najbolj prizadet. Pojavljajo se tudi generacijske razlike. Mladi so veliko bolj naklonjeni ukrajinski državi kot starejši in s tem manj naklonjeni Rusiji, čeprav se zdaj zdi, da z uničevanjem, kot ga vidimo v Mariupolu, izrazito rusko govorečem mestu, ta zapravlja zadnje simpatije," komentiranje sklene Aleš Maver.