Že nekaj mesecev v Sloveniji teče burna razprava o tem, ali bi morali uvesti kavcijski sistem za embalažo pijač. Pomenil bi, da bi potrošniki v trgovinah ob nakupih pijač plačali kavcijo, ki bi jo dobili nazaj, če bi vrnili prazne plastenke in pločevinke.
Gre za rešitev, ki jo najbolj podpirata pijačarska industrija in nevladna organizacija Ekokrog, ki jo je dolga leta vodil Uroš Macerl, zdaj sopredsednik politične stranke Vesna. Medtem ko so na ministrstvu za okolje, ki ga vodi Bojan Kumer, uvedbi kavcijskega sistema naklonjeni, pa so v zadnjih tednih očitno preslišali številna opozorila nasprotnikov, da bi bil slab tako za okolje kot za ljudi.
Zbornica komunalnega gospodarstva, trgovinska zbornica, mali trgovci in drugi namreč opozarjajo, da že obstoječi sistem ločenega zbiranja odpadne embalaže deluje zelo dobro. Slovenija je danes med najuspešnejšimi državami v EU pri recikliranju plastične odpadne embalaže. Na tej lestvici je tudi pred desetimi državami, ki imajo kavcijski sistem. Pri tem poudarjajo, da je slednji drag in neučinkovit.
Tudi zato smo skušali najti odgovore na vprašanja, koliko bi sploh stala uvedba kavcijskega sistema, kdo ga bo plačal in komu bi prinesel največ koristi. Ugotovili smo:
- da bi bili zmagovalci kavcijskega sistema pijačarji. Ti bi namreč imeli glavno besedo pri tem, kako se bodo porabili milijoni, zbrani od potrošnikov. Po oceni zbornice bi uvedba tega sistema povprečnemu gospodinjstvu letno prinesla 230 evrov dodatnih stroškov.
- obenem bi šlo za sanjski posel prodajalcev avtomatov za identifikacijo plastenk in pločevink. Nekateri od teh pa so tesno povezani tudi s pijačarji.
Sistem, ki bi pijačarjem prinašal milijone
Kot že omenjeno, si za uvedbo kavcijskega sistema najbolj prizadevajo v industriji pijač. V njihovem združenju, ki ga vodi Marian Šefčovič, prvi mož Radenske v lasti češke Kofole, poudarjajo, da se za kavcijski sistem zavzemajo zato, ker želijo odpadno embalažo plastenk dobiti nazaj in jo reciklirati v nove plastenke. Zdaj naj bi bilo to težje.
A to po naših podatkih ne drži. V zadnjih letih namreč na trgu embalaže pijač ni bilo nobene krize. Plastenke in pločevinke so bile ves čas na voljo tako za nakup kot recikliranje. Motive pijačarjev tako precej bolje pojasni ekonomika kavcijskega sistema, ki bi jim letno prinašala milijone.
V praksi bi kavcijski sistem izgledal približno takole. Ko bo potrošnik želel kupiti pločevinko ali plastenko pijače, bo moral plačati kavcijo. Nazaj jo bo lahko dobil, če bo ob naslednjem obisku trgovine s seboj prinesel rabljeno pločevinko ali plastenko, ki jo bo moral identificirati v posebnem avtomatu.
Toda že na tej točki pridemo do prve težave: kaj se zgodi, če potrošnik ob nakupu pijače s seboj ne bo prinesel rabljene pločevinke ali plastenke? V tem primeru bo kavcijo obdržal trgovec. Eno od temeljnih pravil tega sistema namreč je, da ga dejansko financirajo kavcije, ki jih ljudje ne dobijo nazaj. Podatki iz Latvije kažejo, da tam brez vračila ostaja 15 odstotkov vseh kavcij. Četudi gre za zelo nizek odstotek, ki je drugod višji, to v denarju letno pomeni približno 5,5 milijona evrov.
Dejstvo: Kavcijski sistem bi plačali potrošniki
Ta denar gre v kavcijskem sistemu tistemu, ki od trgovcev prevzame vrnjene plastenke in pločevnike. V Sloveniji z njim - kot je maja letos pojasnil Šefčovič - ne bi upravljala država, ampak zasebno podjetje v lasti proizvajalcev pijač in trgovcev. To podjetje bi se financiralo iz treh virov: ob neunovčenih kavcijah še z embalažnino, ki bi jo plačevali proizvajalci za vsak kos embalaže, dane na trg, in prihodkov, ki bi jih zaslužilo s prodajo zbranih plastenk in pločevink podjetjem za recikliranje.
Pri nas sicer takšno podjetje že obstaja. Gre za Slopak, ki ga lastniško obvladujejo pijačarji in trgovci v tuji lasti: Pivovarna Laško Union, Fructal, Radenska in Mercator. Ti imajo tudi pet od sedmih predstavnikov v nadzornem svetu, ki ga vodi nekdanji prvi mož Pivovarne Laško Dušan Zorko.
S podjetjem Slopak je imela velike načrte prejšnja vlada. Leta 2021 je ministrstvo za okolje, ki ga je takrat vodil Kumrov predhodnik Andrej Vizjak, podjetju želelo podeliti monopol na področju ravnanja z odpadki. Na čelu Slopaka je bil tedaj Boštjan Aver, danes ga vodi Franci Turk. Prav Vizjakova ekipa je spomladi 2022, tik pred odhodom z oblasti, v zakon o varstvu okolju vnesla prve nastavke za uvedbo kavcijskega sistema.
Tu pridemo do naslednje zagate. Če bi kavcijski sistem deloval slabše od pričakovanj, zaradi česar bi bilo neunovčenih kavcij več, bi morali trgovci vsaj v teoriji znižati višino kavcije, ki bi jo ljudje plačevali ob nakupu plastenk in pločevink.
Toda pozor: izkušnje iz tujine kažejo, da se to praktično ne dogaja. Nasprotno, v takšnih primerih se upravljavci kavcijskega sistema raje odločajo, da bodo presežni denar namenjali za plačilo različnih stroškov. Tako bi bilo zelo verjetno tudi v Sloveniji, saj podjetje v lasti pijačarjev uradno ne bi smelo ustvarjati dobička.
Zakon, ki bo nekomu prinesel 50 milijonov evrov
Pomemben del denarja od neunovčenih kavcij bi tako verjetno dobili trgovci – in sicer za pokritje dela stroškov za nakup avtomatov za ločeno zbiranje pločevink in plastenk, ki bi jih pred tem morali namestiti na vsako od prodajnih mest. Kavcijski sistem bi namreč pomenil sanjski posel za prodajalce teh avtomatov.
V številkah: šest največjih trgovcev z živili ima v Sloveniji 1220 prodajaln, ki bi ob uvedbi kavcijskega sistema potrebovale prav toliko avtomatov. K temu gre prišteti še prodajna mesta manjših trgovcev. Vzpostavitev te mreže bi tako po nekaterih ocenah trgovce v petih letih stala do 50 milijonov evrov.
Ta denar bi šel na račune podjetij, ki prodajajo avtomate. Predstavnico enega od teh je mogoče najti tudi med nadzorniki Slopaka. To je Bernarda Kropf, direktorica podjetja Kropf, ki zastopa norveškega proizvajalca avtomatov Tomra. Lani je imelo 638 tisoč evrov prihodkov, v rokah pa ima okoli pet odstotkov Slopaka.
Leta 2018 je bila Kropf izvoljena za občinsko svetnico na Vrhniki, pozneje pa je postala tudi podžupanja. Marca 2022, ob čakanju na novi zakon o varstvu okolja, je njeno podjetje s trgovsko verigo Spar začelo testni projekt ločenega zbiranja nepovratnih plastenk in pločevink. Prvi avtomat so odprli na Vrhniki, predstavitve pa se je Kropf udeležila skupaj z županom Vrhnike Danijelom Cukjatijem (SDS). Predstavili so jo kot podžupanjo in ne kot predstavnico podjetja, ki je zagotovilo avtomat.
Drag vzporedni sistem - za tri odstotke embalaže
Na koncu pridemo do ključnega vprašanja: kaj bi Sloveniji na ravni celovitega upravljanja z odpadki prinesla uvedba sistema, ki bi stal na desetine milijonov evrov, pri čemer bi velika večina tega stroška prešla na ramena potrošnikov. Odgovor: bore malo.
V zbornici komunalnega gospodarstva namreč poudarjajo, da kavcijski sistem na celovito recikliranje odpadne plastične embalaže ne bi imel pomembnejšega vpliva. Zajel bi namreč le slabih 15 odstotkov odpadne plastične embalaže. Natančneje, le osem od skupaj 57 tisoč ton.
Zakaj pa ne več v rumeni zabojnik?
"V Sloveniji uporabljamo sistem zbiranja embalaže 'od vrat do vrat', torej ima vsako gospodinjstvo pred hišnim pragom rumen zabojnik, embalaže mu ni treba voziti nikamor, ampak jo preprosto odloži v ta zabojnik. V primeru uvedbe kavcijskega sistema bi moralo to isto gospodinjstvo zbirati vso embalažo pijač nestisnjeno v velikih vrečah. Ko bi se nabralo dovolj embalaže, bi jo odpeljali v trgovsko središče in tam prek avtomata oddali v sistem ločenega zbiranja, za kar bi dobili povrnjeno kavcijo, ki bi jo pred tem plačali ob nakupu pijače," je maja letos v pogovoru za Svet24 povedal Sebastjan Zupanc, direktor Zbornice komunalnega gospodarstva.
Medtem ko v Ekokrogu poudarjajo, da bo kavcijski sistem deloval kot spodbuda ljudem, da vrnejo prazno embalažo za pijače, manj pa bi bilo stroškov, so v zbornici drugačnega mnenja. Opozarjajo, da ljudje že zdaj z ločenim zbiranjem za okolje naredijo bistveno več kot bi z dodatnim ločenim skladiščenjem in vračanjem plastenk v trgovine.
"Za dobre tri odstotke odpadne embalaže bi se vzpostavil drag vzporedni sistem, ki bi dal prebivalcem sporočilo, da ostalih 290 tisoč ton te embalaže ni pomembno, zato se ne izplača truditi za njeno recikliranje," pojasnjujejo na zbornici. V zgodbi vidijo tudi interes pijačarske industrije, da ostane pri ceneni plastiki in pločevini zato, da se ji ni treba spreminjati.
