Matej Simič
Že tretje leto zapored ga organizira življenjska sopotnica nekdanjega mariborskega župana Andreja Fištravca Elisangela Sandes, Brazilka, ki že več kot polovico življenja živi v Sloveniji: "Najlepši del druženj je v živo spoznati Brazilce in njihove življenjske sopotnike ter prijatelje, ki so v večini Slovenci. Gre za medkulturni dialog dveh precej različnih kultur. Obvezne ‘sestavine’ takšnih dogodkov so brazilska kulinarika, folklora, glasba in ples."
Ideja o zdaj že tradicionalnem druženju se je rodila iz potrebe po spoznavanju sonarodnjakov, pravi Sandesova. V ta namen je na facebooku vzpostavila skupino Comunidade Brasileiros Unidos na Eslovenia.
Sandesova, ki se ukvarja z oblikovanjem tekstila - zadnje tri sezone je bila tudi glavna kostumografinja televizijskega šova Zvezde plešejo -, pravi, da so tako Brazilci kot Slovenci zelo delavni. "Smo pa morda bolj dobrovoljni tudi brez velikih količin alkohola. Veselje ob srečanju z drugimi je zapisano v naši kulturi."
Bivanje v Sloveniji ima trenutno prijavljenih 176 Brazilcev, so pojasnili na brazilskem veleposlaništvu. Večino je sem pripeljala ljubezen, so dodali. O Braziliji in življenju v Sloveniji smo govorili s tukaj živečimi Brazilci in ljudmi, tesno povezanimi z njihovo kulturo.
V Braziliji boš točen, četudi prideš eno uro prepozno
"Zame je to povsem nova kultura," pravi Andrej Fištravec. Brazilske navade je začel spoznavati z življenjsko sopotnico pred petimi leti. Največ se nauči na srečanjih, kot je bilo to: "Brazilci so zelo družabni. Zanje je normalno, da človeka ob pozdravu objameš in ga poljubiš. Kar je pri nas skoraj že del erotike, je pri njih del kulture. Hitro sem opazil, da se zelo veselijo življenja."
Vedno znova ga prevzame samba, tipičen brazilski ples, ki se po njegovem mnenju povsem razlikuje od tukajšnjih plesov. "Pri nas lahko plešeš na številke, Brazilci pa imajo več notranjega ritma. Pri njih je gibanje rok, glave, bokov samoumevno," je dejal Fištravec.
"Brazilci so zelo družabni. Zanje je normalno, da človeka ob pozdravu objameš in ga poljubiš"
Tesnejši stik z brazilsko kulturo je razblinil tudi njegove predstave o tamkajšnji kulinariki. "Mislil sem, da pojejo ogromno sadja in zelenjave. Ugotovil sem, da v bistvu pojejo ogromno mesa, predvsem govedine. Tam je kralj živali krava. Pojejo tudi dosti fižola in riža." Presenetile so ga zelo sladke sladice. "Že arabske slaščice se mi zdijo strašno sladke, brazilske so še bolj. Nivo sladkorja je vsaj dvakrat previsok."
Med mnogimi kulturnimi razlikami je Fištravec izpostavil še občutek za čas. "V Švici, recimo, so vsi študenti v predavalnici pet minut pred začetkom predavanja. Pri nas se zdi akademskih četrt še normalnih. V Latinski Ameriki pa si točen, tudi če prideš eno uro kasneje. Veliko bolj so spontani in več improvizirajo, v smislu, da jih nič ne vrže iz tira, če nekaj ni, kot so si zamislili," je dodal Fištravec.
Iz Porta Alegre na jugu Brazilije naravnost v Maribor
V Sloveniji si je življenje ustvaril eden vodilnih mariborskih nogometašev Marcos Tavares, ki je v Maribor prišel pred 13 leti. V majhno državo na sončni strani Alp se je zaljubil zaradi prelepe narave, denimo Pohorja in reke Drave, le streljaj stran od mestnega vrveža.
Poleg svojih staršev in prijateljev, ki jih poskuša vsako leto obiskati, v Sloveniji najbolj pogreša tipičen brazilski barbikju. "Rad imam meso. Tukaj imate sicer čevapčiče, ampak to ni isto," je dejal v smehu. O selitvi nazaj v Brazilijo ne razmišlja, saj so ga Mariborčani sprejeli za svojega. "Slovenija je moj dom," je dejal.
"Pogrešam spontane nasmehe mimoidočih na ulici"
Pedro Martins Ferreira, 27-letni doktorski študent na ljubljanski Fakulteti za strojništvo, se je v Slovenijo iz Sao Paula preselil pred devetimi meseci. "Našel sem odličen doktorski program, ki se ukvarja z okoljskim vidikom strojništva. Študij je bil razpisan v Sloveniji in mislil sem si … zakaj pa ne. Zdaj že skoraj eno leto raziskujem olja in maziva, ki bi omogočala zelenejši pogon motorjev."
Na evropski celini je, preden se je sem vnovič preselil, živel že pet let, saj je del diplomskega in cel magistrski študij opravil v Franciji. V tem času je spoznal, da bi v Evropi želel živeti iz dveh razlogov. "Večina podjetij, ki delajo raziskave s področja strojništva, prihaja iz Evrope ali Združenih držav Amerike, v Braziliji je zgolj proizvodnja. Ker sem želel raziskovati strojništvo, sem moral Brazilijo torej zapustiti. Drug razlog je višja kvaliteta življenja in manj kriminala."ž
"Ko sem prišel, sem ljudi spraševal, če se je kakšni soseski pametno izogibati, in vsi so mi dejali, da nevarnosti za to v Sloveniji ni"
Všeč mu je dejstvo, da se lahko zvečer ali ponoči brez skrbi sprehodi skozi center mesta in mu ob tem ni treba biti posebej pozoren na svoje osebne stvari. "Ko sem prišel, sem ljudi spraševal, če se je kakšni soseski pametno izogibati, in vsi so mi dejali, da nevarnosti za to v Sloveniji ni," se spominja Martins Ferreira. Po brazilskih ulicah se zaradi kriminala namreč ne moreš mirno sprehajati, je dejal. Nevarnost, da te bo kdo okradel ali da boš žrtev fizičnega nasilja, je veliko večja.
Ker Sao Paulo v večini prekrivajo zgradbe in beton, je bil ob prvem stiku s Slovenijo najbolj presenečen nad njeno bogato naravo in tem, kako močno so Slovenci z njo povezani. "Kljub temu da živim v največjem slovenskem mestu, lahko kar peš pridem do gozda ali reke. Narava je čudovita!"
Izbira sadja in zelenjave ga v teh tednih navdušuje, čez zimo, ko se mu je zdelo, da so na voljo zgolj jabolka, pa je neizmerno pogrešal tropsko sadje, ki ga je v Braziliji na pretek. Poskusil je govejo juho in kranjsko klobaso, a nič ne prekaša slovenskih sladic, je dejal: "Obožujem potico, prekmursko gibanico in štruklje! Odlični so! To je, mimogrede, moja najljubša slovenska beseda - odlično!" je dejal v smehu.
Martins Ferreira se je takoj ob prihodu začel učiti slovenščine. Meni, da bo lahko le tako stkal pristne in poglobljene odnose s Slovenci. "Na tečaju slovenščine sem odkril tudi najbolj čudne stvari o vaši državi. Ena takih je dvojina, ki je v teoriji zelo lepa, vendar gotovo ne olajša učenja jezika. Druga so mnoga narečja. Tudi v Braziliji imamo različne naglase in izraze, a prepričan sem, da bi se Brazilca, ki živita 8 tisoč kilometrov stran, bolje razumela kot dva Slovenca, ki živita manj kot 300 kilometrov narazen."
Naš sogovornik je Slovenijo hitro vzljubil, enako hitro pa je odkril tudi njene šibke točke. Kljub majhnosti države in njeni centralni pozicioniranosti v Evropi so Martins Ferreiro najbolj negativno presenetile slabe transportne povezave znotraj Slovenije in z drugimi državami. "Od tukaj ni enostavno potovati po Evropi," je dejal.
Na vprašanje, kaj iz Brazilije najbolj pogreša, je poleg družine in prijateljev izpostavil gostoljubje in medsebojno prijaznost. "Pogrešam spontane nasmehe mimoidočih na ulici. Pogrešam, da bi neznanci s teboj vzpostavili stik in ti dali občutek, da jim je mar zate. Tega je v Braziliji več kot v Sloveniji oziroma v Evropi nasploh."
"Nisem drugačna, sem unikatna"
Catia Kuder, Brazilka, rojena v Sao Paulu, je v Slovenijo pred petnajstimi leti prišla na partnerjevo pobudo. "Sem Slovenka. Sem Velenjčanka," nam v tekoči slovenščini ponosno pove. Že od nekdaj je imela občutek, da je v Sloveniji dobrodošla in da so jo ljudje sprejeli.
"Da so Slovenci brez čustev, brez srca, zadržani - to je zgolj fasada. V resnici ste dobri ljudje, ki se znate zabavati in smejati. Mislim, da ste bili naučeni te resnosti in zadržanosti," je opisala svoja opažanja. Spomni se, da je bila Slovenija pred leti veliko bolj zaprta država, kot je danes: "Brazilci so topli, nasmejani, vedno je žurka. Ampak tudi Slovenci znate in postajate vse bolj odprti."
"Sem Slovenka, sem Velenjčanka"
"Najlepše so gore. Mešanica gor in morja. Narava in stil življenja. Tukaj se počutim svobodno in varno, tega v Braziliji že več let nimamo," hvaležno pove in doda, da je zaradi velike revščine v Braziliji ogromno kriminala.
Velenjčanka, ki uživa v ritmih sambe in se kljub težki bolezni veseli življenja, je bila 30 let pripadnica skupnosti Hare Krišna. "Veliko ljudi mi reče, da sem drugačna. Ta beseda me jezi. Nisem drugačna, ker izražam svoja mnenja in čustva, ker sprejemam ljudi in sem nasmejana. Sem unikatna. Drugačni, a kljub temu unikatni so tisti, ki recimo nimajo roke, noge, ne vidijo ..."
Slovenija je mali zaklad Evrope
26-letnega Milana Gruičića sta v Celje pripeljala kariera in ljubezen. Otrok matere Brazilke in očeta Srba, rojen v Londonu, je imel prvi stik s Slovenijo, ko je kot študent v Maribor prišel na študijsko izmenjavo Erasmus+. Zdaj je kot informatik zaposlen v računalniškem podjetju. "Zame je Slovenija mali zaklad Evrope - tukaj imate vse: planine, gozdove, prijazne ljudi," je dejal.
V Sloveniji je prvič stal na smučeh, pove. "Smučal sem v prelepi Kranjski Gori in na Pohorju. Ni mi šlo (smeh). V Braziliji sneži le redko. Tam poznamo le sonce in visoke temperature. To najbolj pogrešam," je dejal.
Podobno kot ostali je tudi on kot najbolj očitno razliko med Slovenci in Brazilci izpostavil družabnost. "Slovenci ne bodo nikoli pristopili do tebe, niso tako proaktivni. Brazilcem pa je to naravno. Mi se radi spoznavamo, hitro se najdemo in povežemo. To je del naše kulture."
Obiščite spletno stran brez oglasov.
