Z Darkom Krajncem - vodjo Hiše Sadeži družbe Murska Sobota, predsednikom Rejniškega društva Slovenije, prvim predsednikom Študentske organizacije Slovenije in nekdanjim predsednikom Stranke mladih - Zeleni Evrope - smo se sestali v prostorih medgeneracijskega centra Hiša Sadeži družbe Murska Sobota. Sam politike deli na "interesarje", ki gredo v politiko zaradi lastnih interesov, in idealiste, ki se v politiko podajo zaradi želje po spremembah. Zase pravi, da je idealist. Za vključevanje vseh.
Zaposleni in prostovoljci pri vas izvajajo brezplačne delavnice, predavanja, organizirajo materialno pomoč, omogočajo učno pomoč, delijo presežke hrane. Zakaj medgeneracijski center?
"Trudimo se vključiti vse. Od osamljenih, Romov, priseljencev, ljudi s čustvenimi in vedenjskimi težavami pa tudi ljudi brez težav. Pomembno je, da nismo, kot pravi Zmelkoow, 'klub za ljudi z resnimi težavami'. S tem se ustvarja geto in neko čudno okolje brez optimizma. K nam pridejo tudi tisti, ki so se preselili v Prekmurje in ne poznajo nikogar. Tukaj potem spoznajo nove prijatelje in se vključijo v lokalno okolje. Letno se k nam vključi od tisoč do dva tisoč različnih oseb. Slovenska filantropija je ta projekt pripeljala v Mursko Soboto že leta 2009 in v tem času je v Hišo prišlo okoli 80 tisoč obiskovalcev, prostovoljci pa so opravili preko 50 tisoč ur prostovoljskega dela."
"Za resne kršitve ne odgovarja nihče, milijarde letijo, mi se pa prepiramo, če ima človek 400 evrov socialne pomoči"
Vam financiranje povzroča kakšne preglavice?
"Letos smo na tesnem, borimo se. Evropski projekt Večgeneracijski center Pomurja se je iztekel, čakamo na nov razpis, ki pa bo šele konec leta. Hvaležen sem za podporo občin, najbolj nas podpira Mestna občina Murska Sobota, a glede na obseg dela je po mojem še vedno premalo. Lani so naši prostovoljci opravili 8200 prostovoljskih ur, že samo to je prispevek v korist lokalne skupnosti v vrednosti 82 tisoč evrov. Ob občine letno dobimo 14 tisoč evrov, od tega imamo preko 12 tisoč evrov najemnine za prostore, ki jih uporabljamo. Mi je pa žal, ko moramo zavirati aktivnosti. Lani smo imeli projekt Pomoč v času covida, pomagali smo ljudem, ki so se počutili osamljene, pomagali smo starejšim, otrokom z učnimi težavami, organizirali druženja. Projekt je bil v polnem teku, potem pa se je zaključil in ostali smo brez financiranja. Prostovoljcem plačamo potne stroške, zdaj pa smo morali nekatere pregovoriti, da se morajo manj pogosto srečevati s tistimi, ki potrebujejo pomoč. To je skrajno nehvaležno. Nismo podjetje, naša dejavnost se ne more tržiti. Sploh glede na to, da gre za socialno ogrožene ljudi. Če bi začeli tržiti, pa ne bi imeli vključitve, ljudje pa bi ostali brez pomoči."
Opaženi v zadnjem paketu
Kot predsednik Rejniškega društva Slovenije ste med epidemijo opozarjali na težave rejniških družin.
"Imele so težave zaradi izključenosti iz pedagoškega procesa. Rejniške družine nimajo istih pravic kot biološke. Nimajo statusa velike družine, mnoge pa zaradi številčnosti potrebujejo kombi, večje stanovanje. Rejniški otroci imajo naslov še vedno pri biološki družini, potem so tukaj še dopusti in bolniške, ki jih je težje urejati. Nagibamo se k temu, da bi se rejništvo profesionaliziralo, nosilec rejniške dejavnosti pa bi postal zaposlen z minimalno plačo ali pa bi dobil podoben status kot osebni asistenti. Rejnik dobi zgolj 135 evrov nagrade za delo in 290 evrov za materialne stroške. Pogosto ti otroci potrebujejo še pomoč terapevtov, ki so pri nas že tako ali tako težko dostopni, čakalne dobe pa dolge. Veliko smo se borili in opozarjali, da so rejniške družine izvzete iz ukrepov. Vesel sem, da so bile opažene vsaj v zadnjem paketu in bodo dobile epidemični dodatek, a to je zasluga prizadevanj društva. Pričakovanje, da bomo vse naredili brezplačno, po možnosti še na lastne stroške, ima svoje meje."
Tudi sami prihajate iz rejniške družine. Še imate stike?
"Imam, večkrat grem na obisk k mojim v Slovenske gorice. Mama še živi, oče pa je žal že pokojen."
Kaj pa z biološko družino?
"Spoznal sem sestre, vse se me spomnijo, ker sem bil star dve leti, ko sem šel v rejništvo. Oče je že deset let pokojen, mama pa je odšla nekam v tujino. Raziskovanja se še nisem lotil, a se ga nameravam. Hčeri sta me spraševali, ali me ni rodila 'oma', pa tudi pri zdravniku je včasih težava zaradi družinskih anamnez."
So vam takoj povedali, da ste rejenec?
"Ja, s tem sem živel. Bile so kakšne zbadljivke na ta račun, a ne pogosto in tega je danes precej manj, saj se je spremenilo sprejemanje nepopolnih družin. Da gre otrok v rejništvo, morajo biti resni razlogi, otrok pa zanje ni nikoli kriv. Ne krivimo staršev - pač niso zmogli. Z biološko družino se dolgo dela, preden pride do rejništva. Tudi strokovnim delavcem je težko, saj nimajo niti časa za delo z otroki v rejništvu, kaj šele, da bi biološkim družinam pomagali, da bi si uredile življenje in bi se otrok lahko vrnil. Če družina sama ne vloži toliko napora in nima podpore okolice, težko pride do namestitve nazaj."
So premeščanja iz ene rejniške družine v drugo pogosta?
"Strokovni delavci vedno iščejo otroku primerno družino. Ne gre za kaprico enega, namestitev mora potrditi še sodišče, ki nato ureja stike. Premeščanje je zelo redko, a seveda se zgodi, da ne zafunkcionirajo. Včasih pa pride do situacije, ko v najstniških letih postavljanja meja kakšen od otrok zapusti rejniško družino, se vrne k biološki, ta ga finančno izkoristi, ali pa zapade v nasilne družinske odnose, in ko se nima kam zateči, gre nazaj v rejniško družino, kjer ga sprejmejo odprtih rok. Da se družina začuti in se vzpostavi nek varen prostor, lahko traja mesece. Želimo pa, da ne bi bili moteč faktor biološki starši, ki iz jeze nagajajo, so nasilni in grozijo."
Se pogosto dogaja, da biološki starši nagajajo?
"Marsikdo si ne predstavlja, kaj vse dajo nekatere rejniške družine skozi. Spomnimo se samo primera koroških dečkov, kjer je javnost padla na to, da se otrok noče zaupati ubogima starima staršema. Strokovni delavci ne smejo izdajati podatkov, na podlagi katerih so sprejeli odločitve, druge sile pa se borijo z vsemi sredstvi, zato marsikaj ni tako, kot je videti. Tretjina otrok je v rejništvu pri sorodnikih, če so okoliščine za to primerne in če so sorodniki primerni za izvajanje rejništva."
V Sloveniji je okrog sedemsto rejniških družin. Zakaj se ljudje odločajo, da bodo vzeli otroka v rejništvo?
"Nekateri na podlagi tradicije, drugi zato, ker so jim otroci že odrasli in si želijo zopet imeti otroke, spet drugi, ker ne morejo imeti lastnih otrok. A pomembno je, da družine ne vzamejo otroka kot sredstvo za zdravljenje lastnih travm, ampak z namenom, da otroku omogočijo dom oziroma da si ustvarijo družino."
Rejenci se vračajo
Zakaj rejništvo in ne posvojitev?
"Posvojitev je zelo malo, ker so bile do nedavnega zakonske omejitve zelo ohlapne in tudi v najhujših primerih ni prišlo do odvzema starševske skrbi. Če so starši še živi in ni odvzema, ne more priti do posvojitve. Za otroka je seveda najbolje, če živi v urejeni biološki družini, če to ni mogoče, pa mu je treba najti stabilno družino. Če njegova družina ne obstaja več ali ne funkcionira do te mere, da nikoli več ne bo mogoča vrnitev, je posvojitev prava rešitev. A imamo posvojitve, ki so bile razveljavljene. Ljudje smo čuteča bitja in najti moramo povezavo in pomagati otroku do sprejetja. Posvojeni imajo neko varnost, enake pravice kot biološki otroci: pravico do dedovanja, nasledstvo do stanovanja, a to je tudi edina večja razlika v primerjavi z rejništvom. Sam ne vidim neke tragične razlike. Večina otrok iz rejniških družin se tudi po poteku rejništva vrača, čeprav družina zanje ne prejema več denarja. Pogosto vidimo le negativne zgodbe, a v svetu je zelo veliko uspešnih rejencev."
Kateri recimo?
"Darko Đurič je občudovanja vreden človek, ki ga ne boste slišali jamrati. Potem so še Dejan Zavec, rejenec je bil tudi Lojze Slak, pa Brendi in Vili Resnik, tudi Marjan Šarec. V svetovnem merilu pa ne pozabimo na Johna Lennona, Marilyn Monroe, Jamesa Deana, Eddieja Murphyja, Oprah Winfrey, Steva Jobsa, Romana Abramoviča. To so uspešni ljudje, ki so živeli v nepopolni družini in uspeli."
V Sloveniji je okrog 800 otrok v rejništvu. Kaj imajo skupnega?
"Rejniško izkušnjo. Na naših dogodkih, kjer pride nekaj sto teh otrok, vidijo, da niso sami in da so to čisto normalne družine. Na taboru smo imeli otroka, ki ni želel priznati, da živi v rejniški družini, po nekaj dneh na taboru in nekaj pogovorih pa je to nenadoma sprejel in bil celo navdušen."
Od ena do pet
1. Zakaj Prekmurje?
"Zaradi ljubezni."
2. Kam bi peljali turista v Prekmurju?
"Stolp Vinarium, Bukovniško jezero, Goričko, Vulkanija ali pa kaj s področja termalnega turizma."
3. Kaj najraje počnete v prostem času?
"Grem v gore ali na potovanje z družino. Rad imam 'kafanske sportove': biljard, ročni nogomet, pikado, tarok. Igram pa tudi nogomet v lokalnem klubu NK Graničar."
4. Ste se v času epidemije naučili peči kruh z drožmi?
"Ne, smo pa doma vedno pekli z drožmi, čeprav smo temu drugače rekli. Mama je naredila kruh v krušni peči in je dala eno kepo kruha na krožnik, tista kepa je stala 14 dni v shrambi na mrzlem, to je potem zalila z vodo in to je bil domač kvas."
5. Kakšno prihodnost si želite za svoji hčeri?
"Želim si, da bi se znašli, imeli želeno izobrazbo, službo in da se bosta ukvarjali s tistim, kar ju zanima. Da bosta srečni in zdravi."
Kako bi ocenili odnos politike do rejništva?
"Na ministrstvo smo že vsaj tretjič poslali skupek resnih predlogov za reformo na področju rejništva in čakamo na odgovor. Ker se brez pritiskov težko kaj premakne, načrtujemo širšo javno razpravo s fakulteto za socialno delo in strokovnjaki. Žal mi je, da za delovanje društva ne dobimo niti evra od države, če dobimo kaj, dobimo na občinskih razpisih. Razpisi so običajno zelo zbirokratizirani, da je težko zadostiti pogojem. V volilnem letu načrtujemo, da bomo predloge predstavili javnosti in političnim strankam predlagali, da naše predloge umestijo v svoje programe."
Lov za dobički ali javni interes
Tudi sami ste bili v preteklosti politično aktivni. Najprej v študentski politiki.
"Vzgojen sem bil v rejniški družini na vasi, kjer je bila politika prepoznana kot slaba stvar, ki se ji moraš izogibati. Ko sem prišel v študentski dom, sem bil zelo družaben, organiziral sem zabave in so mi rekli, ali bi bil predsednik študentskega doma Akademski kolegij - dobil sem večino glasov in široko podporo. Pozneje so me želeli za poslanca še na fakulteti za socialno delo. Bil sem tudi študentski minister za socialo in zdravstvo ter pomočnik predsednika Študentske organizacije v Ljubljani. Vse, kar sem obljubil, sem uresničil in tako sem si pridobil zaupanje. Bil sem prvi predsednik Študentske organizacije Slovenije. A imel sem tudi padce, dvakrat so me žagali lumpi, ki so rekli, da sem preveč svojeglav, in so videli, da z mano ne bodo mogli delati kot z marioneto. Tega sem veliko doživel tudi pozneje, ko sem odšel v pravo politiko. Zdaj, ko gledam nazaj, vidim, da sem bil morda kdaj preveč brezkompromisen. Pomembno je, da je politik značajsko odprt in ni nestrpen ter ne spodbuja nasilja. Tega pa res ne maram. Sam vedno poudarjam, da ni pomembno, ali je lopov levi ali desni."
Študentske organizacije nimajo najboljšega slovesa.
"Saj ga tudi takrat niso imele. Študentska politika in nacionalna politika sta enaki zgodbi, notri so dobri ljudje, ki delajo dobro, in lumpi. Prav ti lumpi so me žagali in na podlagi tega, ker sem za trikrat povečal financiranje društva invalidov Slovenije, 'unovčili zasluge' za lastne projekte. Bil sem eden redkih zagovornikov ustanovitve Študentske založbe Beletrina. Nekateri so menili, da bi bilo bolje, če bi se šli lov za dobički s turizmom in koncerti. Bil sem s srcem tam in žal mi je, da so v politiki nekateri, ki mečejo slabo luč. A to je povsod - tudi v gospodarstvu in javnih službah - posploševanje v smislu, vsi so slabi, je škodljivo."
Kako komentirate, da je direktor Študentske organizacije Maribor, ki naj bi bila demokratična, že 30 let Drago Žura?
"Z Dragom Žuro sem sodeloval, prav tako z direktorjem ljubljanske študentske organizacije Simonom Zoretom. Ko sem bil predsednik Študentske organizacije Slovenije, na njuni funkciji nisem imel vpliva. Študentske organizacije univerz so samostojne in imajo svoj parlament, ki naj bi vedno znova izvolil novo vodstvo. Očitno menijo, da je dober, in si nekako uspe zagotoviti večino. Morda bi lahko to strokovno funkcijo omejili tako kot za predsedniške volitve - torej na dva mandata. A po drugi strani ni nujno, da se nekoga, ki dela dobro, zamenja. Recimo Janez Kocjančič v Olimpijskem komiteju Slovenije pa Ivan Markoja, ki je že sedmi mandat župan Odrancev. Tudi sam sem že trinajst let predsednik Rejniškega društva Slovenije in bi se rad razbremenil, pa člani želijo, da ostanem. Problematiko glede višine plač sem naslavljal že na ŠOU v Ljubljani. Skušali smo zaposlenim znižati bonitete, a v pogodbah imajo dokaj visoke odpravnine. Potem pač zgolj zaradi principa nobeden ne gre v to, ker bi bil prevelik finančni zalogaj. Menim, da morajo biti neke omejitve pri plačah. Kot prvi predsednik ŠOS-a sem dosegel, da generalnemu sekretarju ŠOS-a nismo dali tako visoke plače, nismo pa mogli posegati v status posameznih organizacij."
Umik zaradi razočaranja
Leta 2004 ste prevzeli tudi vodenje SMS - Stranke mladih - Zeleni Evrope.
"Osem let sem se šel donkihotstvo s SMS. Zeleni Evrope so zame še vedno ideal politike, saj delajo aktivistično, so tudi socialna stranka, veliko sem delal z njimi. Šel sem se vse možne kampanje, tudi na predsedniških volitvah sem nastopil. Še danes vsi govorijo o zaroti na županskih volitvah v Šentilju, ko so vozili glasovnice in preokrenili rezultat. Na sodišču sem dobil dve tožbi, potem pa sem nehal, saj sem ugotovil, da nima smisla, da bi občina plačevala za nekoga, ki je delal nezakonito. Na evropskih volitvah 2009 smo imeli edini na listi kandidatov temnopoltega, geja in starostno različne ljudi - kot stranka mladih smo bili zelo proaktivni, mnogi so rekli, da preveč za tiste čase."
Zakaj ste se umaknili iz politike?
"Po volitvah leta 2011 sem bil razočaran. Takrat nam je podpora zrasla na šest odstotkov, ko pa smo nekaterim elitam rekli, da ne želimo nobenemu držati 'štange', smo izpadli iz vseh javnomnenjskih anket. Ninamedii sem celo dokazal, da so nas vrgli iz raziskave. Dosegli smo nekaj velikih stvari, vložili in zagovarjali zakon o brezplačnih vrtcih, poskrbeli smo, da se je ohranila protikorupcijska komisija, pogosto smo bili jeziček na tehtnici, tudi pri referendumu o razrešitvi mejnega vprašanja s Hrvaško."
"Vzgojen sem bil v rejniški družini na vasi, kjer je bila politika prepoznana kot slaba stvar, ki se ji moraš izogibati"
Je v politiki danes dovolj vsebine?
"Vsebine, pomembne za življenje ljudi, ne pridejo do izraza. Sam sem bil povabljen na nekaj sestankov in vedno želim videti program. Pomembna mi je strpna in tolerantna družba. Ljudje pogosto s prstom kažejo na migrante in Rome, češ, da so oni krivi za vse. Pa so res? Povejte mi enega takega, ki je ukradel podjetje. Vedno najdemo najšibkejše krivce. Odstopi minister, ki je malenkost čez mejo napihal, ali pa nekdo, za katerega govorijo, da je imel razmerje, zaradi stvari, kot sta korupcija, odtujevanje državne lastnine, pa ne. Za resne kršitve ne odgovarja nihče, milijarde letijo, mi se pa prepiramo, če ima človek 400 evrov socialne pomoči. Potrebujemo reformo pravnega sistema."
Je po vašem pomembno, da se stranke ideološko opredelijo?
"Ideološka opredelitev ja, a ne z ideologizmi. Pri nas še vedno velja delitev na partizane in domobrance in komuniste in cerkev. Zame je leva stranka tista, ki ima močan čut za družbeno in socialno odgovornost ter odprto in strpno družbo. Do kapitala pa naj bi bila leva politika konservativna. Desnica je liberalna do kapitala, saj vse določa trg. Globalizacija je na prvi pogled morda pozitivna, a imamo vse in hkrati nič. Število milijarderjev v času kriz narašča. Zeleni smo imeli že leta 2009 slogan Nadenimo kapitalizmu zeleni povodec. Z zeleno politiko bi lahko omejili kapitalizem na bolj zdrave temelje."
Podatki kažejo, da okoljske krize ne bomo mogli rešiti znotraj kapitalističnega sistema.
"Res je. Sam sem po srcu socialist pa tudi nostalgik. Tudi Jezus je bil socialist. Včasih ni bilo toliko korupcije, voditelj je sicer živel na veliki nogi, a vse, kar je imel, je ostalo državi. Ne potrebujem partijske izkaznice, da pogledam na stvari trezno, dobre stvari bi morale ostati. Že Marx je rekel, da je socializem sistem brez prisile. Če bi vse delo razdelili med vse ljudi, bi vsak delal štiri do šest ur, imeli bi dovolj časa za življenje. Zdaj pa tisti, ki delajo, delajo po deset do dvanajst ur, brezposelni pa živijo v agoniji, ker ne dobijo službe, postanejo nesamozavestni, pojavijo se psihične in finančne težave. Z delom, čeprav za minimalno plačo, ljudje pridobijo tudi socialno vključenost."
Za politiko, ki je odmik
od sedanjega stanja
Ste razmišljali o vrnitvi v politiko?
"Nisem razmišljal konkretno, a če bi se našla kritična masa dobromislečih, ki bi res želela spremeniti stvari, bi se vrnil. V zadnjem obdobju sem zelo razočaran nad stanjem v družbi - vse preveč nestrpnosti, sovraštva in strahu seje vladajoča klika. Ljudi diskreditirajo na vulgaren način, spravljajo se na novinarje, po drugi strani pa se odločevalcem nič ne zgodi, čeprav imajo pravnomočne obsodbe. Poglejmo čez mejo - če pride do suma, politik odstopi, pri nas pa imamo enourne posnetke in trdne dokaze, pa se ti izločijo zaradi luknje v postopku. Tovornjak zaščitne opreme izgine, mi to potem preplačamo, dobimo pa bombončke v vrednosti sto evrov. Saj vse lepo in prav, ampak če to seštejemo, pridemo nekje do 600 milijonov, od kod torej do 10 milijard luknje v proračunu? Pa na primer Termoelektrarna Šoštanj - za milijardo smo preplačali škodljiv projekt. Pri nas gre preveč zlahka milijarda tu in tam, sliši se malo, a to je tisoč milijonov, mi se raje delimo na cepljene in necepljene.
Ko sem bil v politiki, so me spraševali, zakaj vztrajam v SMS in zakaj ne grem v večjo stranko, kjer bi si zagotovil poslansko mesto. Ni mi interes biti v politiki zgolj zaradi pozicije. Vsak, ki me hoče imeti v svoji sredini, mora vedeti, da sem samostojen, želim imeti svoje mnenje in mandat, da lahko glasujem po svoji vesti. Seveda je pomembno, da si zvest politični opciji, a imamo različna mnenja. Boli me, da državo, ministrstva in občine vodijo ljudje, ki niso v življenju vodili niti enega kluba, društva in nimajo nobenih izkušenj. Sram me je, kako nekateri nastopajo v javnosti in ne znajo prebrati enega stavka."
Boste koga podprli?
"Zaenkrat je še nedorečeno, je še čas, sem pa za vsako politiko, ki je odmik od tega, kar imamo zdaj."