(INTERVJU) Dr. Gregor Starc: "Otrokom smo vzeli gibanje. Tretjina otrok je nazadovala v gibalnih sposobnostih, najbolj pa v vzdržljivosti in koordinaciji"

Za rezultate analize športnovzgojnih kartonov pravite, da si v najhujših nočnih morah niste mislili, da bodo tako porazni. Kaj vas je najbolj pretreslo?

"Pretresel nas je obseg upada. Tretjina otrok je namreč med aprilom 2019 in junijem 2020 nazadovala v gibalnih sposobnostih, najbolj pa v vzdržljivosti in koordinaciji."

Kje konkretno je viden padec vzdržljivosti ?

"Aerobno vzdržljivost otrok ugotavljamo na podlagi rezultatov teka na 600 metrov. Ti rezultati so bili pri otrocih po dvomesečnem zaprtju šol bistveno slabši kot leto poprej. V povprečju so otroci razdaljo pretekli za 20 sekund počasneje kot takrat, ko so bili leto mlajši. Povprečno letno poslabšanje v obdobju 1989-2019 je bilo za 0,4 odstotka letno, med letoma 2019 in 2020 pa za več kot 18 odstotkov pri fantih in za več kot 15 odstotkih pri dekletih. Govorimo za več kot 30-kratno pospešenem trendu upada."

Se pravi, da med spoloma ni bilo velike razlike?

"Drži. Upad je bil zelo podoben med fanti in dekleti. Protikoronski ukrepi so enako hudo pokosili oboje."

Kaj pa lahko rečete o padcu koordinacije?

"Ta sposobnost je bila pri otrocih druga najbolj prizadeta in je upadla za 13,5 odstotka. Koordinacijo pri otroku razvijamo z učenjem novih gibanj in z izvajanjem že znanih gibanj v oteženih okoliščinah z višjo intenzivnostjo in hitrostjo. To je ključna gibalna sposobnost, ki potem tudi omogoča uspešno učenje in jo lahko uspešno razvijamo le z načrtovano raznovrstno vadbo, kakršno otroci izvajajo pri pouku športa v šoli. Upadle pa so tudi prav vse druge gibalne sposobnosti, kar je znak splošne krize gibalnega razvoja otrok."

Kaj ste še ugotovili iz športnih kartonov?

"Ugotovili smo tisto, kar smo predvidevali, da se lahko zgodi, a smo vseeno upali, da nam je to z učenjem na daljavo in vadbo na daljavo uspelo preprečiti. Največji upad gibalne učinkovitosti se je namreč zgodil v skupini otrok, ki je v letu 2019 spadala med 25 odstotkov najbolj gibalno učinkovitih. Samo 20 odstotkov otrok iz te skupine je namreč uspelo ohraniti ali zboljšati svojo gibalno učinkovitost, pri 80 odstotkih pa je upadla. V tej skupini je tudi najbolj narasla maščobna masa. 'Najmanj' so bili prizadeti tisti otroci, ki so lani spadali v spodnjo četrtino gibalne učinkovitosti, pa še pri njih je prišlo do poslabšanja pri več kot polovici. Slednjih odvzem gibanja ni tako močno prizadel, ker se že prej niso kaj dosti gibali in so zdaj lahko obmirovali, saj ni bilo niti pouka športa, ki bi jih vsaj dvakrat ali trikrat na teden spravil v gibanje."

Katera starost je najbolj nazadovala? In zakaj menite, da ravno ta?

"Razlike med različnimi starostnimi skupinami niso bile zelo izrazite, največji upad pa smo zabeležili med devet-, deset- in enajstletniki. To so tudi sicer najbolj telesno dejavne starostne skupine, ki najbolj množično obiskuje tudi športne krožke in vadi v športnih društvih, pa tudi največ se jih še igra na športnih igriščih. Vse te stvari so jim protikoronski ukrepi onemogočili."

S šolskega ministrstva so sporočili, da jih ne presenečajo podatki, da so bili rezultati v vzdržljivosti slabši ... Je pa po njihovem skrb vzbujajoče, da se je povečala debelost, kar je lahko povezano tudi z nezdravimi ali spremenjenimi prehranjevalnimi navadami, predvsem v okviru družine. Kakšen je vaš komentar na to?

"Kaj reči? Slabo formuliran zapis. Jasno je, da smo otrokom vzeli gibanje in posledično se je zgodilo neravnovesje med vnosom hrane in porabo energije. Kot sem že rekel, pri najbolj gibalnih je najbolj narasla maščobna masa, kar je povsem logično, saj lahko imajo najbolj gibalno dejavni otroci tudi dvakrat večji kalorični vnos od nedejavnih otrok. Če jim odvzameš gibanje, jim odvzameš možnost, da te kalorije porabijo. Starši teh otrok se bolj zavedajo, kaj je ustrezna prehrana, in te zagotovo med epidemijo niso spreminjali."

Kakšne izide pa ste vi pričakovali?

"Pričakovali smo upad, a ne tolikšnega. Zdaj gledamo na vse skupaj veliko bolj trezno in se tudi zavedamo, kaj smo kot družba naredili narobe. Dejansko smo otrokom masovno umetno omejili telesno dejavnost za dva meseca. To se v zgodovini človeštva na ravni populacije še ni zgodilo. To je bil najbolj brutalen poseg v gibalni razvoj populacije kadarkoli v znani zgodovini. Tudi vojne niso povzročile takšnih totalnih učinkov."

Kakšne so posledice zmanjšane gibalne sposobnosti in zmanjšane koordinacije?

Otroci novo šolsko leto začenjajo z izjemno velikim hendikepom. Pridobivanje gibalnih znanj bo seveda trpelo in se bodo težje učili novih snovi. Resnična tragedija pa se bo pokazala na drugih področjih, kjer je v ospredju kognitivna komponenta otrok. Glede na to, da so v tako slabem fiziološkem stanju, tudi psihološko ne morejo delovati optimalno. Pričakujemo lahko resne učne težave, motnje zbranosti in porast psihičnih motenj. To se bo še potenciralo, če bodo učitelji otroke obremenjevali z dodatnim sedenjem zaradi domačih nalog in poskusom nadoknaditi zamujeno doma. V tem trenutku lahko učiteljem svetujemo le ukinitev domačih nalog, selekcioniranje balasta v učbenikih in utrjevanje snovi v šoli, ne pa doma."

Ali razpolagate tudi s podatki, ali je več poškodb po epidemiji pri otrocih, ki trenirajo tekmovalne športe?

"Teh podatkov nimamo, saj jih imajo lahko le klubi in bolnišnice. Je pa povečano število poškodb pričakovano, če klubi niso upoštevali vmesnega mirovanja in tega, da ni mogoče nadaljevali treningov tam, kjer so pred epidemijo končali."

Med epidemijo se je marsikatera družina pogosteje odpravila na sprehod v gozd kot sicer, a kljub temu je ta rekreacija verjetno premalo za kondicijo in vzdržljivost otrok. Koliko na dan bi se moral otrok gibati?

"Sprehodi so lahko učinkoviti za ohranjanje vitalnosti pri starostnikih, otroci pa za svoj razvoj potrebujejo nekajkrat močnejše impulze. Otroci morajo teči, skakati, plezati, da bo prišlo do napredka. Nenehno se morajo poganjati do svojih zgornjih mej, ki se spreminjajo, ker otroci za razliko od odraslih še rastejo. Sprehod je koristil predvsem staršem, za otroke pa je bilo to tako, kot bi sestradanega poskusil nasititi z enim bonbonom."

Kakšnih ukrepov bi se bilo treba lotiti takoj?

"Takoj bi bilo treba povečati količino gibanja pri otrocih, vpeljati uro športa na dan, vpeljati skupno poučevanje učiteljev športne vzgoje in razrednih učiteljev v prvem in drugem triletju, učitelje vseh predmetov dodatno izobraziti za poučevanje v naravi in telesno dejavno poučevanje, ne pa za oddaljeno poučevanje. V nobenem primeru pa ne sme več priti do zaprtja šol, društev in igrišč. Otrokom iz socialno šibkejših okolij bi država morala subvencionirati športno vadbo v društvih. Če jim lahko subvencioniramo šolske obroke, jim lahko tudi vadbo. Dovolj bogata družba smo."

Ali obstaja realna možnost, da bi v kratkem uvedli vsak dan uro športa v osnovne šole? In kako kaže z učilnicami na prostem?

"Vse je mogoče, če je za to volja. Potreba je zagotovo večja kot kadarkoli prej. Obljubo po uvedbi ure športa na dan za vse otroke v šoli sta do zdaj uresničili le Danska in Madžarska. Pri nas je največja ovira v glavah tistih, ki odločajo o spremembah. Ne razumejo namreč, da bi povečanje obsega športa v šoli pomenilo višjo uspešnost pri drugih predmetih. Dokazov za to je ogromno po vsem svetu. Zelo dobra študija iz Švedske je na vzorcu 40.000 otrok pokazala, da so v matematiki, tujem jeziku in maternem jeziku otroci, ki so jim omogočili pet ur pouka športa na teden na račun nekoliko manjšega obsega drugih predmetov, izjemno napredovali. Medtem ko tisti, ki so imeli več ur teh predmetov in samo tri ure športa na teden, pa so zelo nazadovali. Veliko učiteljev žal ne razume, da otroški možgani niso sposobni premlevati snov šest ur v šoli in potem še toliko časa doma. Količina v tem primeru ubija kakovost. Slovenija je ena redkih držav, ki lahko uro športa na dan uvede hitro in uspešno. Imamo učitelje in imamo pogoje za to. Vprašanje je samo denar in moralno stališče, ali se nam zdi vredno vlagati v razvoj otrok. Šole so se ob zaprtju odzvale na edini možni način - s poučevanjem na daljavo. Drugega jim restriktivni ukrepi niso niti dopuščali. Verjetno bi lahko bili ti ukrepi tudi zelo drugačni in ne bi povzročili nastanka novih ranljivih skupin v družbi. Seveda pa je skrb vzbujajoče, da so vse pristojne državne institucije zatajile v nadaljevanju. Namesto da bi šole in učitelje pripravile, da bodo delali v pogojih povečane možnosti širjenja okužbe, zaradi česar bo treba otroke čim več poučevati na prostem, je v zraku obvisela možnost ponovnega zapiranja in usmeritev v usposabljanje učiteljev za poučevanje na daljavo. To pomanjkanje imaginacije pri tistih, ki bi morali skrbeti za napredek šolstva, je slab obet za prihodnost."

Kako pa otroka, ki je pred epidemijo z veseljem denimo treniral nogomet in se je septembra izpisal iz kluba, ker je izgubil voljo do tega športa, spraviti nazaj v gibanje?

"To, da otrok po obdobju, ko je bil prikovan na dom, izgubil interes za športni trening, je precej verjetno pokazatelj anhedonije - nezmožnosti uživanja v vseh stvareh, ki niso povezane z virtualnim svetom, v katerega so ga pospešeno porinili ukrepi za omejevanje širjenja okužb. Žal otroci nimajo gumba za resetiranje, imajo pa gumb za izklop vse elektronske naprave. Ta gumb bi bilo treba pritisniti, otroku ponovno omejiti dostop do naprav, mu dati možnost, da se s prijatelji dobijo v živo in jih tako počasi spet spraviti v realni svet. To pa pomeni, da bo treba otroka spraviti iz območja udobja, v katerem je trenutno. Starši bodo naleteli na odpor, na solze in na trmarjenje, a čez nekaj časa bodo deležni tudi nasmehov, zahvale in normalnega vedenja otrok. Bistveno je, da ne popustijo ob prvem znaku odpora."