Pijemo ob rojstnih dnevih, za praznike, celo zvečer pred televizorjem. Prigovarjamo si celo, da je "prava mera" alkohola zdrava, čeprav medicina vztrajno potrjuje, da je najbolj zdravo, če ne pijemo nič. Kakšen odnos do alkohola torej gojimo kot družba? Zakaj je naš stalni spremljevalec?
"Mislim, da pri nas skoraj ni družine, ki ne bi imela neke izkušnje z alkoholizmom - vsak pozna nekoga, ki pretirano pije, to je zelo prisotno vse okoli nas, v času epidemije še celo bolj. Na Petrolu, kamor si hodim kupovat kavo, je zadnjič prodajalec rekel: 'Madona, ljudje hodijo samo še po cigarete in pijačo.' Ni mislil čisto resno, a trenutna stiska posameznike v pitje žene še nekoliko bolj. In naš odnos do alkohola? Čisto preveč toleranten. Jaz pravim, da so nam 'seme zla' zasejali že Rimljani, ko so na tem območju zasadili prvo vinsko trto. Od takrat je pri nas vinorodna dežela, znana po dobrih vinih, a pitje je prešlo mejo dobrega okusa. Ne gre samo za to, da bi se pilo na način, kot pijejo Francozi ali Italijani, zmerno ob hrani, užitkarsko - naša družba je mokra, močno alkoholizirana. Alkoholni vzorci se širijo na zelo prikrit način, tako da jih pogosto niti ne prepoznamo. Na nepravi način sprejemamo, da nekdo redno pije, saj v ozadju tega tičijo nezdravi in zelo bolni odnosi, ki pogosto segajo že generacije nazaj. Gre za travme in vedenjske vzorce, ki se prenašajo naprej - če nekdo tega ne ozavesti, ga alkohol potegne vase. V programu Al-Anon poteka okrevanje na način, da se presegajo bolni vedenjski in mišljenjski vzorci in se počasi spreminjajo v zdrave vzorce."
Če je program AA namenjen anonimnim alkoholikom, je Al-Anon namenjen njihovim svojcem in prijateljem, na katerih bolečine kot družba pogosto pozabimo. Kako deluje program Al-Anon in kaj so njegova temeljna načela?
"To je program za samopomoč, ki je osnovan na dvanajstih korakih in dvanajstih izročilih anonimnih alkoholikov. Al-Anon je neprofesionalna skupnost, v kateri člani delijo svoje izkušnje, moč in upanje. V osnovi program izhaja iz Amerike, k nam pa je prišel v sredini prejšnjega stoletja; skupine obstajajo po vsem svetu, vključenih je na milijone ljudi, to torej ni samo slovenska posebnost. Bistvo programa pa je v tem, da se svojci nehajo ukvarjati z alkoholikom - obrniti se morajo vase. Dojeti moraš, da ne moreš spreminjati nikogar razen sebe. Napaka, ki jo praviloma delajo svojci - večinoma partnerji -, je to, da skušajo tistega, ki pije, spreminjati. In potem se zaletavajo in izgubljajo energijo, trošijo svojo moč in se izčrpavajo. Program Al-Anon pa uči, da drugih ne moreš spreminjati, spremeniš lahko le sebe, oziroma svoje odzivanje na stvari in dogodke. Svojce vzgaja, kako naj se na zasvojenega odzovejo - izključno tako, da poskrbijo zase. To je neke vrste skupinska terapija. Društvo ima velike uspehe pri okrevanju, številni ljudje so, od kar obstajajo skupine v Sloveniji, okrevali od slabih posledic alkoholizma. V skupinah slišiš tudi druge primere, druge ljudi, marsikaj te nagovori in v tebi odpre razsežnosti, za katere sploh nisi vedel in o katerih nisi razmišljal. Trenutno se skupine srečujejo na skypu, zmeraj pa obravnavajo neko temo - včeraj na primer je bila tema, kako biti ponižen; a ne ponižen v smislu, da me 'udari še po drugem licu', ampak v filozofskem oziroma duhovnem smislu, da si priznaš, da sam več ne zmoreš reševati svojega problema, in poiščeš pomoč. Ker če bi zmogel sam, bi situacijo že rešil. Ker ti to ne uspe, greš v program, h kateremu se je zateklo že na milijone ljudi pred teboj, to ni nobena novost. In prav je tako."
Včasih smo predvsem ženske premalo dostojanstvene in preveč toleriramo
Program je združljiv s strokovnimi obravnavami, obenem pa tudi brezplačen. Česa se svojec ali prijatelj alkoholika v programu - poleg ponižnosti - še nauči?
"Ogromno zdravih odzivov. Med drugim postavljati meje, nehati kontrolirati in nadzirati druge, reševati stvari na blag način, ne na agresiven - 'milom, ne silom' - pravi program. Problem ljudi, prizadetih od alkoholizma, je tudi v tem, da ne znajo postaviti mej, da imajo nizko samopodobo, slabo samovrednotenje, da vso moč 'dajejo' drugim in da na druge zlahka prenesejo oblast nad seboj. S tem imajo problem zlasti ženske, ki jih je v programu tudi sicer več. Na splošno bi rekla, da slovenske ženske - tudi če same nimajo privzgojenih alkoholnih vzorcev - vse preveč skrbijo za druge in premalo zase, kontrolirajo in nadzirajo. To pa jih izčrpava. Škoda - toliko bremen in dolžnosti smo si obesile nase čisto brez potrebe. S tem, da vse potegnemo na svoja pleča, pa razvadimo tudi otroke, ker jim s svojim početjem odvzamemo njihov del odgovornosti. Konec koncev je dejstvo, da če hoče slovenska mati vse narediti sama, drugi okoli nje nimajo kaj početi - in spet ne zrastejo v samostojne in odgovorne ljudi. Kontrolo je treba spustiti in bolj zaupati, da se bodo stvari odvile v skladu z lastnim tempom in zmožnostmi."
Kako točno naj se svojec alkoholika torej obnaša v "svoji vlogi"?
"V programu Al-Anon se alkoholizem smatra kot bolezen, bolnika oziroma zasvojeno osebo pa moraš pustiti, da se sooči sama s seboj. Posledično on ob sebi ne bo imel več osebe, ki ga je prej ves čas preganjala, kontrolirala in opozarjala. Isto se dogaja pri vzgoji - ko človek opazi, da nima več nekoga, ki bo nad njim žugal, ampak se mora sam soočiti s svojo odgovornostjo, se mora odločiti: ali bom prevzel odgovornost zase ali dopustil, da drugi upravljajo z mano? Ko odločitev dozori, se lahko zgodi premik. V programu velja pravilo: najbolj pomagaš tako, da nič ne pomagaš. Ni treba opozarjati in biti rešitelj. Postaviš mejo in rečeš: pri naši hiši se preveč pije in to kvari naše odnose - odločila sem se, da bom poiskala pomoč, kjer se bom naučila, kako poskrbeti zase in narediti svoje življenje bolj kvalitetno. To je vse."
Ne smemo pozabiti na psihično nasilje, ki je lahko še veliko hujše od fizične zlorabe. Gre za ignoranco, "tihi tedni" so pogosti, to je ena najhujših oblik psihičnega nasilja
Vseeno se človeku najbrž zdi nemogoče, da bi (ne da poskuša ukrepati) ljubljenega mirno gledal, kako propada.
"Kaj pa boš? Spet smo pri tem, da nič ne moreš namesto drugega. Če se posameznik ne odloči za življenje - ker tu dejansko gre za odločitev med smrtjo in življenjem -, se ti ne moreš odločiti namesto njega. Nekdo, ki se redno zadeva ali pije, izvaja počasen samomor, to je drsenje v smrt. Po Frommu recimo ločujemo med nekrofilnimi in biofilnimi osebami. Prva je obrnjena v smrt - tudi vsi zasvojenci pa so na neki način obrnjeni v smrt, ker se neprestano uničujejo -, druga, biofilna oseba pa je obrnjena v življenje, je učljiva, ustvarjalna in radovedna."
Kako hitro pa svojci v programu to ozavestijo?
"Nekateri počasneje, drugi hitreje. Nekega univerzalnega pravila ni, a v principu na tej točki do izraza pride prav ponižnost, o kateri sva govorili prej. Prej ko bo človek sprejel, da je marsikaj počel narobe in da so bila njegova vedenja, čeprav so vzniknila iz najboljših namenov, nezdrava, prej bo prišlo do okrevanja. Program ima tudi močno ukoreninjen koncept 'višje sile', kar si vsak predstavlja po svoje. Če si veren, je lahko to Bog, če pa ne, pa gre v bistvu za nekaj, kar te presega. Ti nisi najvišja instanca - obstaja nekaj, kar je nad tabo, tej sili pa lahko posledično odložiš tudi lastna bremena. Rečeš si, da si stvari 'pripeljal' do sem, ker pa ne moreš več, višji sili prepuščaš, da se zgodi, kar se mora. Bistvo je, da znaš stvari izpustiti, da se ne oklepaš zadnjih in dokončnih rešitev. Iz izkušenj lahko povem, da se zelo veliko stvari obrne na bolje, ko človek spusti, ko neha nevrotično viseti na kakšni stvari. Ne zagovarjam ležernosti, a v nekem momentu, ko si že pri tleh in ko ne zmoreš več, je treba zaupati. To se mora zgoditi tudi takrat, ko gredo otroci od doma. Pravijo, da je največja dolžnost mam, da znamo spustiti, ko je čas za to, ne pa, da mladega človeka vežeš nase in mu svet prikazuješ kot nekaj nevarnega. Nasilno oklepanje ne prinese nič dobrega."
Bistvo je, da se svojci nehajo ukvarjati z alkoholikom - obrniti se morajo vase. Dojeti je treba, da ne moreš spreminjati nikogar razen sebe
Vendar pri človeku, ki je bil nekdaj dober oče in mož, menda težko sprejmeš, da se je v času, ki sta ga preživela skupaj, zaradi alkohola tako odločilno spremenil. Očitaš si, da bi morebiti to lahko celo preprečil. Ali naj svojec kontrolo "izpusti" celo do točke, ko z zasvojenim človekom prekine razmerje?
"Ni slučajno, da prideš s takim človekom skupaj, alkoholizem ne nastopi zaradi svojca, krivda ni na njem. Gre za težavo, ki jo je partner že prinesel v odnos. V jeziku psihologije se temu reče valentnost, pomeni pa, da v partnerju zmerom najdeš tisto, kar najbolj potrebuješ - če si se povezal z nekom, ki je odvisnik, si v njem videl nekaj 'znanega', se pravi vzorce, ki jih poznaš že od prej. Ženske se v simbolnem smislu poročimo z očeti, moški pa s svojimi mamami; z nekom, ki zelo spominja na starša nasprotnega spola. Če imate vi kot ženska partnerja, ki je alkoholik, bi vas terapevt takoj vprašal po vašem očetu - če ta že ni pil, pa je imel drugo prtljago. V Al-Anonu je veliko žena, ki so v društvu že leta, njihovi partnerji pa še zmerom pijejo. Kakšne se sicer ločijo, tiste ki ostanejo, pa znajo partnerjevo zasvojenost s pomočjo programa sprejeti popolnoma mirno. One se ne ukvarjajo več s tem, ne spravi jih več iz tira, živijo svoje življenje, pridobivajo moč in živijo po programskih načelih. Eno alanonskih 'pravil' je recimo tudi, da sprejmi, kar je dobro, kar je slabo pusti. V konkretni situaciji to pomeni, da od partnerja jemlje dobre lastnosti, slabe pa prepusti njemu. Z njimi naj se ukvarja sam."
A to se zdi nemogoče, če alkoholiziran partner v odnos prinaša svojo "prtljago", za nameček pa te morebiti še fizično in psihično maltretira.
"Človek, ki se ozavesti in ozdravi s pomočjo programa, absolutno sploh ne bo več prenašal nasilja, žaljenja in poniževanja. Znal bo oditi. Pri tistih, ki ostajajo, stiska ni tako velika ali pa si tega ne priznajo, morda pa tudi ne zmorejo oditi. Treba je razumeti tudi primere, ko je odnos komplicirano zapustiti, zlasti, če si že v letih, skupaj imaš hišo, vnuke in ne vem kaj še vse. Ne trdim, da je v primerih, ko svojec zasvojenca sprejme, to krasen zakon, je pa toliko toleranten, da se da vzdržati. Neka zelo ozaveščena in tudi zelo pogumna oseba, ki ima ekonomske možnosti, bo najverjetneje - če se zasvojenec ne ureja - zapustila tako skupnost, saj v njej ne bo skupne rasti, pa tudi drugega dobrega ne. Včasih smo predvsem ženske premalo dostojanstvene in preveč toleriramo. Velikokrat bi bilo bolj modro, če bi bile pripravljene reči, da nam je pod častjo imeti moža, ki pije, in da nam je pod častjo spati z nekom, ki smrdi po alkoholu."
Kako pa pridružitev programu poteka za novega člana?
"Najprej posameznik na spletni strani najde kontakt društva, skupine se srečujejo v 17 mestih po Sloveniji, žal je zastopanost zelo slaba na Štajerskem, v Mariboru trenutno sploh ni skupine, čeprav vemo, da je problem alkoholizma hud. V Ljubljani se enkrat na teden srečanje izvaja posebej prav za novince, tam vas sprejme oseba, ki na kratko predstavi program, literaturo. Tisti, ki srečanje vodi v skupini, ob začetku navadno povpraša, ali je kdo prvič. Oseba, ki je, to pove, v takem primeru pa se vsi, ki so takrat prisotni v skupini, na kratko predstavijo. Povedo, zakaj so prišli, navadno na način: sem sin, vnuk, mož alkoholika. Poveš, kakšno relacijo imaš z alkoholikom, in nadalje, kaj glavnega si se v programu naučil, kaj je bistveno drugače, kot je bilo prej, in kako ti je program pomagal. Nova oseba, ki to posluša, pridobi upanje, da lahko program pomaga tudi njej. Morate vedeti, da se alkoholizem ne ozira na sloje - ni važno, ali si izobražen ali ne, ali si bogat ali reven, to ne igra prav nobene vloge. Tudi v skupini Al-Anon vlogo igra samo prizadetost od alkohola, to je skupni imenovalec vseh tam prisotnih ljudi, zato novincem zares ni treba biti nerodno."
Kaj pa, če se morebitni novi člani vseeno bojijo za svojo anonimnost? Osebno poznam ljudi, ki bi potrebovali pomoč, a jih je strah govoriti pred skupinami. Kakšen nasvet zanje?
"V Ljubljani je to malo drugače, ker je večje mesto in se človek lažje 'skrije'. V manjših naseljih pa je to seveda problem, ker se ljudje med sabo poznajo, sprašujejo se, kaj bodo sosedje rekli. A iz izkušenj lahko rečem, da gredo ljudje iz takih krajev po pomoč v druge kraje, kjer jih nihče ne pozna. Tudi če se ti zdi preveč tvegano obiskati skupino v Ljubljani, kjer živiš, lahko greš na primer v Domžale. Tam se lahko predstaviš tudi kot Ančka ali Maša, čeprav ti je v resnici ime drugače. Lahko si kdorkoli, poveš lahko, kar hočeš in kolikor hočeš - ne gre za to, da bi tam razkrinkaval sebe ali pa zasvojenega svojca, ampak za to, da svojo bolezen skozi skupino čistiš in na koncu tudi izčistiš. Kako ti je ime, ne briga nobenega, tam se predstavijo itak samo z imeni in brez priimkov, nihče te ne bo preverjal. Bistveno je, kaj oseba vnaša v program. Lahko pa povem, da so vsi ljudje, ki so že vključeni, izredno pozitivno naravnani, od njih se da veliko naučiti. Izmenjavajo izkušnje in si pomagajo."
Omenili ste, da je v program vključenih več žensk kot moških.
"Ja, večinoma so tukaj ženske, a nekaj je tudi moških. Več moških je v programu AA. To so tragične zgodbe - takim ljudem je treba pomagati. A kot družba znamo biti strašno kruti, posmehujemo se, obsojamo. Ta drža je klic po pomoči in alkoholizem je treba tako tudi jemati. Ker zasvojenost izhaja že iz rane mladosti, že tam se je nekaj zalomilo - ali so bili zasvojeni posameznikovi starši ali pa je šlo za drug manko, ki ni bi zadovoljen v otroštvu in si ga danes zapolnjujejo s pitjem, z omamo. Ker omama je beg! Ti se omamiš in greš v neki svoj svet, kjer je fino, realen svet pa puščaš za seboj, ker nimaš moči, da bi se z njim soočal."
Ravno to se mi zdi zanimivo - alkoholika si zmerom predstavljamo kot človeka, ki noči preživlja v vaškem jarku in pretepa družino. Vendar postaja vse bolj jasno, da imajo lahko težavo s pitjem tudi posamezniki, ki sicer funkcionirajo "normalno" - v smislu, da hodijo v službo in družine fizično ne zlorabljajo.
"Seveda so med nami še vedno 'klasični alkoholiki', kakršne opisujete, veliko je fizičnega nasilja, ne smemo pa pozabiti niti na psihično nasilje, ki je lahko še veliko hujše od fizične zlorabe. Gre za ignoranco, 'tihi tedni' so pogosti, to je dejansko ena najhujših oblik psihičnega nasilja. Zunanji opazovalec si misli: jah, pa saj to, da molčiš, sploh ni tako hudo. Dejansko pa gre za kruto zlorabo, podobno poniževanju, omalovaževanju, posmehovanju. Vprašanje je, kako se temu zoperstaviti - ravno s tem, da si sposoben prepoznati tako obliko nasilja, da se ozavestiš. Če ima posameznik slabo samopodobo, poniževanja takoj vzame nase. Češ, ja, saj sem res neumna, res nisem razumela, saj ima prav, da mi govori, kako nekompetentna sem. Ko pa razviješ zdrav odnos do sebe, tudi s pomočjo programa, kot je Al-Anon, takoj veš, da nekaj ni v redu. Potem pa je potreben še pogum, da se na to odzoveš. Če tistemu, ki ima to agresijo v sebi, daješ več moči, on pač ne neha 'harati' in gaziti vsega in vseh, ki mu pridejo na pot. In treba je vedeti: več posameznikov ko bo zdravih, bolj bo zdrava družba. In jasno - tudi v finih gostilnah in na sprejemih je prisoten alkoholizem, povsod najdemo priliko za piti. Pa to ni omejeno na noben sloj, morda znajo bogatejši to bolje prikrivati. Radi rečemo, da so urbani ljudje drugačni - češ da so bolj izobraženi, bolj liberalni, večji individualisti, v mestih so druge vrednote. Vasi so stereotipno bolj klerikalne, tam so restrikcije hujše. Moč in znanje pa si je treba pridobiti ne glede na to, kje si."
Kako prekiniti ciklus normalizacije alkoholizma?
"Vzgaja se z zgledom. Odrasli, tisti, ki imamo otroke, se moramo zavedati, da se otroci učijo od nas - tako, kot živimo mi, bodo najverjetneje živeli oni. Če se staršu zdi normalno, da pije, da živi nezdrav življenjski slog, bo tudi otrok verjetno isti. Apelirala bi, da vsak pri sebi razvije manj toleranten odnos do pitja in da razvije čim bolj zdrav življenjski slog. Za to se je treba potruditi! Človek se more odločiti in najti vrednote v življenju, ki pomenijo več od zadetosti. Mi pa radi vse take probleme obrnemo na hec. Imamo vrednostni sistem, ki marsikdaj ni pravi, dopuščamo stvari, ki so bolne. Zato so še toliko bolj pomembni posamezniki, ki so ozaveščeni."
Kako prestajate samoizolacijo? Je na vas močno vplivala in ali ste v tem času prišli do kakšnega novega spoznanja o sebi?
"Samoizolacijo prestajam izredno delovno. Večinoma delam od doma za računalnikom, kar je tako ali tako samotno opravilo, ali po telefonu. Sicer je vsako ustvarjalno delo dokaj samoizolacijsko in na neki način introvertno. Česa sem se naučila o sebi? Vsak dan se ogromno naučim o sebi, pa ne zaradi korone, ampak zaradi življenja samega. Vsak človek in vsaka izkušnja je zame velik učitelj."
Kaj pa dejavnosti v prazničnem času? Kaj imate v načrtu za novo leto? Je koronavirus prekrižal kakšne obetavne načrte?
"Božič sem preživela v družinskem 'mehurčku', preostale dni pa nameravam preživeti kar precej v naravi, pa tudi doma, kjer se je nabralo veliko pospravljanja in urejanja. Načrtovala sem sicer silvestrovanje z Urbanimi tekači nekje na slovenski obali tako kot že večkrat v preteklosti, a letos to odpade."
Kako pa si, predvsem v času brez omejitev, zapolnite prosti čas?
"Tečem že 25 let, za mano je kar veliko število pretečenih polmaratonov in celo dva cela maratona, prvi v Firencah, drugi na Dunaju. Enkratna izkušnja, ko človek premaga samega sebe, težko primerljiva s kakšno drugo. Sicer sem redna tekačica v skupini tekaškega trenerja Urbana Praprotnika in njegove žene Jasmine, s katerima sem pretekla in preživela številne čudovite ure na tekaških dnevih in rednih treningih. Poleg tega rada hodim v hribe, kar mi je tudi v veliko veselje, saj ni lepšega občutka, kot je tisti, ko dosežeš cilj. V prostem času tudi nadvse rada plešem, pri svoji plesni učiteljici Karmen Intihar se učim družabnih plesov že več kot deset let."
Pa umetnost, druženje z bližnjimi?
"Že od nekdaj sem knjižni molj, zanimajo me vse dobre knjige, revije in zanimivi članki, ki mi širijo obzorje in nahranijo mojo radovednost. Zanima me tudi umetnost, tu mi brusi moj umetniški okus hči Maja Gorjup, ki je ilustratorka, pa filozofija, v katere globino me velikokrat popelje mlajša hči Petja. Nadvse pa mi je v veliko veselje moj vnuk Jaroš, ki me vsakodnevno uči čudenja, neizmerne radovednosti in veselja nad življenjem."
Kako v stresnih trenutkih poskrbite zase? Bi se kot psihoterapevtka tudi vi kdaj odločili za strokovno obliko svetovanja?
"V stresnih trenutkih mi najbolj pomaga tek v naravi. Navadila sem se, da preden se odzovem na morda neustrezen način, dam gor superge, odtečem nekaj kilometrov in pridem nazaj z bolj umirjeno in primernejšo rešitvijo. Na stresne situacije se odzovem tudi s pogovorom: da skušam primer rešiti s spoštljivim pogovorom. Vselej pa se držim načela: sprejmi, česar ne moreš spremeniti, in spremeni, kar lahko, ob tem pa uporabim modrost, da dobro ločim, kaj je možno in kaj ni. Če bi presodila, da potrebujem razgovor s terapevtom, bi se vsekakor odločila za to. To nikakor ne bi smelo biti več tabu. Imam to srečo, da se nenehno srečujem s psihoterapevti in imam s tem seveda veliko možnosti za razna vprašanja in pogovore."
