(INTERVJU) Psihiater Miran Pustoslemšek: Leto 2020 je tu in depresija je zmagala

Aprila 2020 je bilo predpisanih 21 odstotkov več antidepresivov kot aprila lani, maja letos pa kar 41 odstotkov več kot maja 2019. V jesenskem valu virusa so razmere bistveno hujše, bo zato uporabe antidepresivov še več? Je predpisovanje preseglo meje razumnega ali zgolj več ljudi poišče pomoč?

"Mislim, da v predpisovanju antidepresivov nismo presegli racionalne meje. V resnici potrebuje pomoč več ljudi. Povedna se mi zdi nedavno objavljena študija v reviji JAMA iz ZDA, ki se nanaša na situacijo v pomladanskem času, v prvem valu covida. Merili so porast depresivne motnje v populaciji ZDA in je bil trikraten. To je izjemna številka, ki je seveda ne moremo neposredno prenesti v naše polje. V ZDA so vendarle imeli bistveno bolj kaotično situacijo že zaradi Trumpovega pristopa k epidemiji, pri nas so stisko blažili ekonomski in socialni ukrepi, tukaj je tudi več zaupanja v zdravstvo, ki je javno ... Trikratno zvečanje depresivne motnje pomeni izjemno situacijo v vsej zgodovini civilizacije. V Sloveniji se številka ni potrojila, a pojavnost depresivne motnje, anksioznih motenj, stresnih motenj ... se je zvečala. Kar je tudi pričakovano - ekonomske posledice epidemije so jasno razvidne, prisoten je strah za zdravje, za življenje ...

Zanimivo je bilo opazovati tudi to, kako so se države ob pojavu epidemije obnašale. Takrat smo izredno malo vedeli o virusu, razsežnosti epidemije, o stopnji smrtnosti covida. In res nismo pričakovali, kar smo videli: da so si države druga drugi kradle zaščitno opremo, zadrževale pošiljke v tranzitu skozi njihovo ozemlje, da so denimo Američani na Tajskem preplačali opremo, ki je bila namenjena nemški policiji v Berlinu ... Videli smo zelo primitivno, egocentrično ravnanje. Človek se seveda vpraša, kaj takšno ravnanje pomeni za nas na nivoju nacije, države ali pa neformalnih skupin in posameznika. Potem se je tudi pri nas planilo v trgovine, kopičili smo blago, toaletni papir je bil zvezda nakupov, saj se spomnite ... Dobesedno smo se množično podelali ob negotovosti in strahu."

V drugem valu nam je šlo krotenje sebičnosti veliko bolje.

"Ker smo začeli verjeti, da oskrba teče in da se nam ni treba bati pomanjkanja. V prvem valu tega nismo vedeli in takrat se je pokazalo, da smo zelo sposobni misliti samo nase in grabiti v trgovinah drugemu pred nosom. Po istem principu skrajnega egoizma so ravnale države: močnejši zmaga. Solidarnost je padla na izpitu. Ko je bila v Italiji kriza na vrhuncu, je bila pripravljenost EU, da ji pomaga, izredno nizka. Če smo se kdaj spraševali, koliko se lahko v hudi stiski ali nesreči zaneseš na 'prijatelje' v EU, nam je prav ta situacija pokazala, da se žal ne moremo."

No, na srečo so potem države začele sodelovati.

"Je, ampak če razmišljamo malo bolj črnogledo, se lahko vprašamo, kako bi bilo, če bi bil virus še nevarnejši, smrtnost še višja. Kaj bi pa potem nastalo? Kdo je priskočil na pomoč Italiji, ko je bilo najhuje? Kuba, Kitajska in Rusija.

Panika skoraj na nivoju groze je razkrila, da solidarnosti, iskrene in učinkovite, v tistem trenutku ni bilo. Morda nam je to dalo misliti, da bomo malo pretehtali naše medsebojne odnose, da bomo razmislili o razlogih, ki so pripeljali do takšnega odziva, o tej neiskrenosti, kar se tiče solidarnosti - ali smo v EU pravzaprav samo zaradi koristi, pripravljenost nekaj dati, nekaj vložiti je pa očitno neprimerljivo manjša. Navsezadnje - tudi pri nas se vedno govori zgolj o črpanju evropskih sredstev, redkokdaj slišim, da bi kdo govoril, kaj dajemo denimo Norvežanom ali Ircem, kaj pozitivnega jim pa nudimo. Ne, zelo odkrito govorimo samo o črpanju. Ampak to ni solidarnost, to ni enakopravnost. Kot da smo fiksirani v oralni fazi, razmišljamo, kako bi dobili slaščice in igrače, kot otroci.

Zdaj je pri nas aktualna polemika o investicijah v nakup orožja. Nakup orožja je naša vstopnica za v klub, ki se mu reče varnost v okviru Nata. Mi bi radi imeli varnost, zaščito Nata, investiramo pa pravzaprav nič. Podobni smo šibkemu otroku, ki se zanaša, da ga bodo tisti, ki so močnejši, branili. Pač zato, ker je z njimi. Prispeva pa nič za skupno varnost. Če je ta prispevek nakup tega orožja - je to pač to. Treba je biti pošten in odkrit tudi v tem pogledu. Po drugi strani pa velja, da če se družiš s pretepači, moraš biti pripravljen, da jih boš tudi 'fasal' takrat, ko se bodo stepli. In se je treba vprašati, ali smo se pripravljeni pretepati skupaj s tistimi, ki iščejo težave v Južnokitajskem morju na primer."

O tem smo se odločili že pred sedemnajstimi leti na referendumu.

"Smo se. In zato bomo tudi morali plačati."

Za koliko se je v tem težkem letu povečalo število duševnih bolezni, ne vemo. Poznamo samo podatke iskanja pomoči, ne pa tudi razširjenosti depresivne motnje.

"Ja, kar zadeva številke, je edini objektivni podatek prav izdaja receptov. A je dovolj ilustrativen, da lahko o tem razpravljamo. V času epidemije je v službah na področju duševnega zdravja nastalo kaotično stanje, tako kot v celem zdravstvu. Vse neurgentne storitve smo ustavili, kar seveda prinaša posledice. Dosti intervencij je sicer opravljenih po telefonu, povečalo pa se je število urgentnih stanj."

V vaši stroki je slišati tudi mnenje, da bi morali psihiatri predpisovati več antidepresivov in stabilizatorjev razpoloženja, pa veliko manj pomirjeval, uspaval in protibolečinskih sredstev.

"S tem se popolnoma strinjam. Problem pretiranega predpisovanja klasičnih pomirjeval, pretežno benzodiazepinov in podobnih substanc, ki imajo potencial za zasvojenost, je bil pred leti bistveno večji. V zadnjih petnajstih, dvajsetih letih je izobraženost predvsem družinskih zdravnikov bistveno boljša in razmerje med predpisovanjem antidepresivov in pomirjeval se je pomaknilo v ugodno smer.

A niso zgolj zdravila sredstvo pomoči, ampak tudi psihoterapija. Tukaj pa ima Slovenija velikanski problem - čakalne dobe. To, da mladostnik, pa tudi starostnik, seveda, vsak, ki nujno potrebuje psihoterapijo, čaka pol leta ali celo leto na psihoterapevtski tretma, je popolnoma zunaj polja razumnega."

​Že zato, ker smo na lestvici samomorilnega vedenja v žalostnem svetovnem vrhu.

"Seveda. Človek z depresivno motnjo denimo je lahko samomorilno ogrožen, zaradi depresije ni sposoben za delo, ima težave pri študiju, učenju ... Vemo, da če se psihična motnja vleče predolgo, postane kronična, in je človek dolgoročno izgubljen in bo toliko prej pristal na pomirjevalih. Ali brez potrebe na antidepresivih, ker vemo, da se šibke in srednje močne depresivne motnje včasih dajo rešiti že z dostopnostjo psihoterapije. V Sloveniji nimamo zakona o psihoterapiji, kar omogoča najrazličnejšim šarlatanom, samooklicanim terapevtom, da zasedejo ta prazen prostor na trgu. Razpoložljivost koncesij na področju psihoterapije je absolutno prenizka."

​Zakaj se hotenje za zakonsko ureditev področja psihoterapije in psihosocialnega svetovanja zmeraj znajde v slepi ulici?

"Po eni strani je kriva država, konkretno ministrstvo za zdravje, po drugi pa stroka sama. Zaradi različnih paradigmatičnih pristopov oziroma nezmožnosti kvalitetne komunikacije med ključnimi psihoterapevtskimi združenji. Tukaj vladajo tako močna nasprotja oziroma je komunikacija tako pomanjkljiva, da ne pride do soglasja. Zdi se mi nepredstavljivo, da se v letu 2020 pogovarjamo o problemu, ki bi moral biti že zdavnaj rešen. To bi morali rešiti kot vojno v Bosni, ki se ni končala, dokler niso zaprli ključnih treh akterjev v Dayton. In jih niso izpustili, dokler sporazum ni bil sklenjen."

Kmalu bodo minila tri leta, kar je državni zbor sprejel Resolucijo o nacionalnem programu duševnega zdravja 2018−2028. Lani so končno začeli delati prvi centri za duševno zdravje, da bi se povečala dostopnost do strokovne pomoči. Kje se zatika?

"Centri za mentalno zdravje, nekateri so že formirani, so dobra rešitev. Trenutno imajo seveda še veliko težav, ker so to novi timi, še nekoordinirani, njihova izobraževanja so še dokaj pomanjkljiva. Konkretno: na našem oddelku smo bili povprašani, ali bi lahko nudili del izobraževanja za te centre. Z veseljem, seveda. Ampak ko smo videli program, da naj bi dobesedno v nekaj urah 'spredavali' res enormno količino znanja s področja duševnega zdravja, smo rekli ne. Ker to ni resen pristop. Ne moremo ljudi, ki bodo jutri delali ali pa že danes delajo to, kar mi delamo desetletja, naučiti denimo farmakoterapije v dveh urah. Nemogoče, neresno in neodgovorno. Programi izobraževanja so bili nedodelani, upam, da se je kaj spremenilo. Trenutno je zadeva dokaj kaotična. Ampak glede na to, da so centri šele v nastajanju, tudi ne smemo biti preveč kritični. Treba je spodbujati in pomagati."

Ni dvoma, da antidepresivna zdravila bistveno zmanjšajo trpljenje. A obenem bolnike tudi oddaljijo od reševanja problemov, ko jim zmanjšajo intenzivnost njihovega čustvenega doživljanja?

"Ja. Po eni strani antidepresivi ublažijo simptome ali jih celo odpravijo, po drugi strani naredijo človeka spet opravilnega. Če ima človek močno izraženo depresijo, je popolnoma nefunkcionalen, ne more se sam izkopati iz luknje, ne more preživeti, je v bolniškem staležu, ne more študirati itd. Je pa res, da antidepresivi do neke mere vplivajo na čustvovanje na način, da človek postane preveč indiferenten in da določene probleme, ki naj bi jih reševal, pušča ob strani. Zato pa je ustrezna terapija psihičnih motenj - konkretno depresije - taka, da je poleg antidepresivov vsaj v določeni fazi potrebna psihoterapija. Pri človeku, ki ima depresivno motnjo, moramo seveda diagnostično opredeliti, za kaj gre. Če se izkaže potreba po psihoterapevtski pomoči, jo mora človek tudi dobiti. Redkokdaj zdravimo samo z antidepresivi - se pa kdaj zgodi, da je samo antidepresiv tisto, kar bolnik potrebuje. Vzrok za depresivno stanje je namreč lahko povsem organski - to so nekatera internistična obolenja, tumorji, infekcije ... Zato je diagnostika izredno pomembna."

Nekatere življenjske okoliščine lahko predstavljajo veliko tveganje za razvoj težav v duševnem zdravju. Med aktualnimi v sedanjem času so gotovo brezposelnost, revščina, zatiralski odnosi, strah pred okužbo ... Lahko rečemo, da predpisovanje zdravil, ki izboljšujejo razpoloženje, koristi državi, če zdravila "ubijejo" jezo in ogorčenje ljudi nad razmerami, ki jih družba ne rešuje. Je to zloraba psihiatrije za potrebe družbe?

"Mogoče je govoriti v tem kontekstu, ampak s pojasnilom. Lahko bi rekli, da psihiatrija pomaga - če sem malo radikalen in, prosim, z zrnom soli - drogirati populacijo, ki je nesrečna in depresivna zaradi ekonomskih razlogov. Ampak razlogi za depresivno motnjo niso samo ekonomski. Ekonomija, revščina, brezposelnost, finančne stiske so samo en segment pogostih sprožilcev za depresijo. Slabi medsebojni odnosi in razvojne travme nimajo prav nič s tem, pa so mogoče bolj pogost razlog za pojavnost duševnih motenj. Ko se vprašamo, zakaj se naši medsebojni odnosi slabšajo, govorimo o širših kulturnih dimenzijah. Ko se usmerimo na kulturološke dejavnike, so pa odgovori dosti manj jasni, zakaj je človek človeku volk."

Pravijo, da gresta depresija in osamljenost z roko v roki.

"V Parizu živi 50 odstotkov populacije v enočlanskem gospodinjstvu, v Stockholmu 60 odstotkov. Nepredstavljivo, kajne? V Veliki Britaniji imajo v okviru ministrstva za socialo institut ministrstva za osamljenost, Ministry of Loneliness, ker so ugotovili, da je razsežnost problema osamljenosti tako velika, da ga je treba nasloviti institucionalno. Obstajajo študije, koliko komunikacije je imel v enem mesecu osamljen človek - to so šokantni podatki. Pomenljiv je tudi podatek iz Japonske, da imajo specializirana pogrebna podjetja za razpadajoča trupla, ker pogosto ugotovijo smrt človeka šele takrat, ko začne razpadati, ker ga prej nihče ne pogreša. To se dogaja tudi po zapuščenih vaseh na Balkanu.

Hkrati je treba omeniti staranje populacije. Življenjska doba se daljša in sorazmerno z daljšanjem narašča tudi pojavnost demence. Govorimo o dementnem osamljenem človeku, ki bo zagotovo razvil najmanj depresijo, tesnoben bo pa zagotovo. Torej govorimo o epidemiji duševnih motenj.

Spomnim se, da se je pred dvajsetimi, petindvajsetimi leti v psihiatriji govorilo, da bo depresija leta 2020 na vrhu lestvice oviranosti zaradi bolezni v razvitem svetu, da bo prehitela 'prvouvrščene' srčno-žilne bolezni. Leto 2020 je tu in depresija je 'zmagala'."

Kakšen je pravzaprav status depresije z evolucijskega pogleda? Če ogroža človeka, zakaj se je ohranila? Ena od tez pravi, da gre za preživetveno strategijo. Če se narediš majhnega, neaktivnega, nepomembnega, neopaznega, imaš več možnosti, da preživiš sovražnika.

"Da se zamrzneš, ja. Depresija ima evolucijsko vlogo, seveda. Zato najdete zanjo tudi izraz evolucijska palica."

Palica kot bergla, opora ali palica, ki te poči po glavi?

"To drugo. Zato, ker depresija lahko človeku 'pove', da nekaj dela narobe, da si nekatere stvari napačno zastavlja, da ima morda napačne vrednote, da je morda obkrožen z napačnimi ljudmi, da morda živi v sredini, kjer so odnosi, nefunkcionalni, strupeni. Depresija naj bi človeka prisilila k razmisleku, reprogramiranju, preorientiranju, da ugotovi, kaj počne narobe in da poskusi to popravljati. In dejansko je tako. V okviru psihoterapije mu pomagamo razkriti, kaj lahko korigira. Vseh stvari se seveda ne da. Imamo primere, ko človek vztraja v strupeni partnerski zvezi, ker je ekonomsko odvisen od partnerja. Iz tega razloga lahko razvije neke simptome - ne nujno depresijo, gre denimo za somatizacijske motnje, za katere so značilne ponavljajoče se telesne težave, ki jim zdravnik ne najde organskega vzroka. Namen antidepresivov je, da se človek simptomatsko stabilizira in da sploh začne funkcionirati, namen psihoterapije pa je, da človeku pomagamo, da se poizpraša o tem, zakaj je do te točke prišel, in da popravi, kar mora in kar se da.

A včasih je situacija nerešljiva, denimo takrat, ko se dalj časa trajajoči psihični motnji pridruži še odvisnost od psihoaktivnih substanc, s katero si lajša težave. Živimo na zemlji, ne v nebesih. In življenje je včasih za koga enostavno pretežko, da bi zmogel brez pomirjevala. Objektivno gledano je manjša škoda, če vzame tableto lexaurina na dan in nekako preživi, ker brez tablete ne bo preživel."

Kakšna je samomorilna ogroženost pri različnih duševnih motnjah? Najbolj pogosto se povezuje z depresivnostjo. Ali depresija preprosto utiša temeljni nagon po samoohranitvi?

"Pri večini duševnih motenj imamo opravka s povečano nevarnostjo za samomor, pri shizofreniji je ta odstotek zelo visok, blizu 10 odstotkov, pri nezdravljeni depresiji pa 20 odstotkov. Govorimo o različnih razlogih. Depresija lahko spremeni mišljenje - človek enostavno nima več dobre presoje, ekstrem tega so tako imenovane depresivne blodnje. Človek, ki je bil še pred tremi, štirimi tedni zdrav, začne povsem izkrivljeno ocenjevati resničnost. Blodi denimo o ekonomskem, telesnem, duševnem propadu ... To vidimo na primer pri detomorih in razširjenih samomorih pri materah; sredi oktobra denimo smo brali o materi na Dunaju, ki je zadušila svoje otroke in poskušala narediti samomor - najverjetneje so bile vzrok depresivne blodnje. Depresija in anksioznost izkrivljata mišljenje - po domače povedano. In če človek neustrezno presoja realnost, se lahko zelo hitro odloči za samomor, za katerega se ne bi odločil, če bi bil zdrav, kot je bil denimo mesec, dva pred tem. Po drugi strani pa lahko imamo pri depresiji opravka s tako imenovanim bilančnim samomorom. V teh primerih ni motena presoja, ne gre za motnjo mišljenja, ampak za odločitev pri racionalnem intaktnem mišljenju. Človek oceni, da že predolgo trpi, da se je depresija že tolikokrat ponovila, da je zaradi tega hudo oviran v življenju, v breme drugim ... Potegne črto in se odloči, da ne bo več trpel, da ne bo več drugim v breme.

Zelo značilen samomor pri hudi depresiji poznamo v fazi, ko se začne stanje izboljševati. Mogoče je evolucijski namen 'zamrznitve' pri depresiji tudi v tem, da prepreči samomor. Človek je tako upočasnjen, tako neaktiven, tako brezvoljen in ohromljen na vseh področjih bivanja, da nima energije za samomor. Nevarna faza nastopi, ko se začne razpoloženje izboljševati, ko človek dobi energijo. Prej je ni imel - pomanjkanje energije je namreč eden ključnih simptomov depresije. In ko se stanje začne začne izboljševati, lahko zbere dovolj energije, da naredi samomor. Zato je treba biti v tej fazi izjemno previden. Ko je pacient premeščen iz zaprtega oddelka, kjer ga dobesedno varujemo pred tem, da bi naredil samomor, na odprti oddelek, rehabilitacijski, in ko slednjič začne z izhodi domov, naredi samomor. S tem se srečujemo. So skratka različne faze in različni konteksti, ko se lahko v okviru depresivne motnje zgodi samomor."

Število samomorov se je v letošnjih prvih šestih mesecih glede na enako obdobje lani rahlo zmanjšalo. Toda v času razglašene epidemije od srede marca do konca maja se je za četrtino povečalo število poskusov samomora.

"Razkorak med poskusi samomora in uspešno zaključenimi samomori je kar velik. Obstaja tudi velika razlika glede na spol - pri ženskah je poskusov samomora enormno več kot pri moških. Moški vodijo pri izvedbi uspešno zaključenih samomorov. Porast poskusov seveda lahko razumemo v kontekstu povečanega števila izdanih receptov za antidepresive. Gre v ta kontekst."

Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije so poleg depresije najpogostejše duševne motnje v državah EU anksiozne motnje, njihov glavni simptom je tesnobnost. Tesnoba je koristno čustvo, varuje nas pred nevarnostmi. Kdaj postane uničujoča za duševno zdravje?

"Lahko potegnemo vzporednico s povišano telesno temperaturo. Namen povišanja temperature je, da uniči mikrobe. Tesnoba ima povsem fiziološko vlogo - pripravlja te na nevarnost. Nevarnost je lahko konkretna, lahko pa je tudi na povsem metafizični ravni. Po drugi strani nas tesnoba motivira, da poskušamo vplivati na okoliščine tako, da bomo lažje preživeli.

​Tesnoba je torej fiziološki fenomen, ki pa lahko zelo hitro postane patološki. Če človeka obvladuje praktično ves čas v pretiranem obsegu, ni več varovalno čustvo, ampak pregrada, ki človeka hromi. Obvladujejo ga zaskrbljenost, napetost, nenehen strah, živčnost ... Tesnoba lahko izkrivi mišljenje podobno kot depresija. Pri tako imenovani generalizirani anksiozni motnji je človek nenehno preplavljen s strahom, z negotovostmi, prepričan, da njegovim vrednotam - zdravju, družini, zaposlitvi ... - grozi nevarnost in da tega ne more rešiti. Anksioznost pa je tudi eden od simptomov depresivne motnje. Na področju duševnih motenj so lahko stvari zelo prepletene."

Lahko človek z razvito anksiozno motnjo tudi umre, ker denimo srce ne bo preneslo stopnje vznemirjenosti ob paničnem napadu?

"Zgolj teoretično. Primarni problem pri anksiozni motnji je lahko prav strah pred smrtjo. Človek, ki se v osnovi preveč boji bolezni, ki ne sprejme tega, da je umrljiv, ima bistveno več problemov na področju anksioznih motenj. V resnici je dandanašnji civilizacijski problem prisotnost iluzije o tem, da lahko medicina vse pozdravi. Pa seveda ne more. Težko se soočamo z boleznimi in smrtjo. Še pred sto leti je imela večina ljudi izkušnjo smrti sorojenca - veliko je bilo otrok, visoka je bila umrljivost med otroki -, ki je bila pomembna zato, ker je ljudi prizemljila. Veliko manj je bilo iluzornih predstav, da človek ne bo zbolel, da ne bo hudo, da ne bo trpel. Hkrati imamo iluzijo, da si lahko vse kupimo, princip ugodja je danes bistveno bolj dosegljiv za množico ljudi kot včasih. Ta iluzija pa ima svojo ceno, ki jo plačujemo tudi s povečano stopnjo duševnih motenj."

Po podatkih policije se je v primerjavi s preteklim letom in prejšnjimi leti opazno povečalo število alkoholiziranih povzročiteljev prometnih nesreč. Od 78 umrlih v prometnih nesrečah do konca oktobra jih je kar 27 umrlo zaradi pijanih povzročiteljev nesreč. Še ena od posledic epidemije?

"Alkohol je pomirjevalo, tudi antidepresivni učinek ima. Ko nastopijo situacije, ki povečajo anksioznost, ko je prisoten strah pred smrtjo, boleznijo, revščino itd., se poveča uživanje alkohola in drugih drog prav tako. Spet lahko govorimo o povezavi s povečanim številom receptov za antidepresive. Alkohol je tu pač en del zgodbe. Poleg tega, da imajo ljudje več časa za uživanje psihoaktivnih substanc, ker morajo ležati doma na kavču, do hladilnika ali kleti pa ni daleč; dovoljeno je iti tja ... Pa še to: v tem času se zapirajo nenujne medicinske dejavnosti in imamo veliko pacientov v urgentnih ambulantah, ki imajo problem z odvisnostjo od alkohola, a jih ta trenutek ne moremo nikamor usmeriti. Ne moremo nič napraviti. Enostavno morajo piti dalje."

Koliko je vseeno danes manj neke kulture sramu in strahu, ki praviloma ovira iskanje psihiatrične pomoči?

"Koliko je stigmatiziranje duševnih motenj obvladano, je po mojem še kar vezano na določena okolja."

Govorite o tem, ali gre za mesto ali za podeželje?

"Tudi. Ali pa če gledamo države. V Sloveniji se je v zadnjih dvajsetih, tridesetih letih zgodil velik premik na boljše, se je pa mogoče vsebina stigmatiziranja malo spremenila. Eden od ključnih problemov ostaja - obstaja določen del populacije, ki je osebnostno strukturiran tako, da si ob duševnih motnjah ne bo pustil pomagati. Mogoče je to pogosteje pri moških. Depresija pri moškem teče običajno drugače kot pri ženski, bolj se kaže z razdražljivostjo, z uživanjem alkohola, manj pa z žalostjo in potrtostjo. V tem primeru se lahko zgodi, da človek prepozno poišče pomoč. Da prej zabrede v alkoholizem, da duševna motnja postane kronična ali pa da stori samomor."

V kakšni duševni kondiciji smo Slovenci ob koncu tega zelo nenavadnega leta?

"Covid je pravzaprav zelo zanimiv stresni test za človeštvo. Ene vrste laboratorijska situacija, ki jo je mogoče preučevati skozi nešteto strok in praks. Hkrati je tudi situacija, ko se lahko poizprašamo o marsičem. O stvareh, ki jih jemljemo kot samoumevne, o najbolj konstitutivnih kulturnih elementih, o najbolj osnovnih parametrih naše civilizacije ... Vse je postavljeno pod lupo, pod vprašaj.

Vidimo, da nekateri podsistemi, denimo zdravstvo, funkcionirajo dokaj trezno, učinkovito, seveda ob visokih obremenitvah.

Politični podsistem ima pluse in minuse, vsekakor je preveč nekonsistentnosti, protislovij, preveč dvoumnih navodil, prehitro menjajočih se navodil, premalo pojasnjevanja, preveč avtoritarnosti ... Zelo moteč dejavnik v tem času pa se mi zdi neprimerna komunikacija. Denimo širjenje rasističnih tvitov s pozicije dokaj visoko stoječih politikov ..."

Mislite na nedavni Mahničev tvit o "raznolikosti, ki jo potrebuje Evropa"?

"Ja, tovrstna komunikacija zbuja odpor in nezaupanje pri ljudeh. In če imamo odpor in nezaupanje 'an gro', potem težko pričakujemo zaupanje v kontekst komunikacije glede kovida. Če ni zaupanja, se greš tudi uporništvo.

Zanimivo se mi zdi razmerje, koliko se ljudje zanašamo na pomoč državnih služb, koliko pa si med seboj samoorganizirano pomagamo. Nismo zgolj pasivno vezani na pomoč državnih služb; ta segment se mi zdi izjemno pomemben. V zadnjih letih smo na samoorganiziranost malo pozabili, se malo polenili in podcenili pomen tega dela. Izpostaviti je treba pozitivne prakse, izjemno angažiranost delavcev v zdravstvenih in socialnih zavodih, v trgovini, policiji ... pa seveda neštetih prostovoljcev na najrazličnejših področjih. Dajmo manj govoriti o strahu in napakah, pa več o požrtvovalnosti in pogumu, o predanosti; ker je to tisto, kar nam daje moč in upanje, kar nam zmanjšuje tesnobnost."