(INTERVJU) Marijan Lačen: Ovire in razkoli so marsikdaj le umetno ustvarjeni, ker so nekomu v interesu

Ujeli smo vas v Bovcu med kampiranjem v avtodomu, ki je nekako vaša oblika dopustovanja.

"V pokoju sem si omislil avtodom. Je res krasna oblika dopustovanja, počutiš se popolnoma svoboden. Vse voziš s seboj in se ustaviš, kjer in kadar hočeš, skuhaš kavo, zaležeš; skratka, je nekaj posebnega. Ne zato, ker je zdaj že modna muha, ampak zato, ker je res krasno."

Od nekdaj vas vleče v gore, v naravo, če sva v izhodišču pri vaši alpinistični plati bivanja. Kaj vam predstavljajo gore in kako se odnos, njihovo doživljanje z leti spreminja - se tudi poglablja, dobiva nove dimenzije?

"Da, položeno mi je bilo v zibelko. Oče je bil hribovec, kot družina smo hodili v hribe. To preide v kri, postane del tebe, sestavni del življenja. Tako sem usmerjal tudi svojo družino. Dejansko pa se način spreminja - včasih je bil bolj adrenalinski, bolj na hitro, z leti pa bolj počasi in umirjeno. Veliko več premišljujem, to je dejstvo, in lahko bi rekel, da bolj globoko, bolj poudarjeno doživljam svojo pot kot včasih, ko je bilo vse bolj s ciljem, da nekaj narediš, zdaj pa bolj šteje način."

Že na začetku pogovora ste omenili pomen svobode. Kaj je za vas svoboda - tudi misli, delovanja, tako na individualni kot kolektivni, tudi družbenopolitični ravni?

"Svoboda je, da dobesedno misliš s svojo glavo, doživljaš življenje po svoji predstavi, ne kot ga nekdo drug, kdorkoli, kakorkoli želi utiriti ali načrtovati. Da živiš neodvisno, kolikor se seveda da v tem svetu, da iščeš poti in načine, da je to res po tvoji predstavi. Stik z naravnim na edinstven in poseben način jo omogoča. V širšem smislu v družbi pa mislim, da je koncept vseeno povezan tudi z dejstvom, da smo izgubili vrednote. To je zame osnovno izhodišče, o tem sem veliko razmišljal, tudi pisal. Včasih so bile vrednote, ki so nas navdajale, zdaj pa imam občutek, da nimamo več skupnih vrednot, da je temeljna vrednota le še denar in da je vse usmerjeno v pridobivanje materialnih dobrin, kar po mojem ni zdrava niti svobodna pot posameznika in družbe."

Nazadnje sem vas srečala na ferati Mučevo, novi zavarovani plezalni steni v Žerjavu, ko ste pripravljali, urejali težjo smer. Kakšna je, tudi v primerjavi z drugimi?

"Želeli smo narediti vsem dostopno ferato - torej otrokom, družinam, začetnikom na eni strani in na drugi težko ferato za bolj izkušene in bolj adrenalinsko, kar se je v zadnjem obdobju neverjetno razvilo, o čemer priča tudi obisk. Da bo dober, sem pričakoval, a da bo vsak dan pod ferato od jutra do večera toliko avtomobilov, je nad vsemi pričakovanji. Ferata je lepa, zanimiva, atraktivna. Mislim, da smo ob ziplinu naredili turistični preboj. Že več kot 50 let sem Črnjan in moram reči, da smo vsa leta, ko sem bil vpet v družbenopolitično življenje v kraju, govorili o turizmu, a smo bolj sanjali, kako smo turistična destinacija, pa nam preboj ni uspel. Prepričan sem, da smo zdaj na pravi poti in je smer razvoja točno ta - hribovstvo, pohodništvo, gorsko kolesarjenje, kar je ob naravnih danostih, ki jih je treba izkoristiti, res perspektiva, in bi bil greh, če jih ne bi."

Tudi pri K 24, največjem koroškem hribovskem izzivu, še sodelujete, kako spremljate interes za to koroško avanturo, ki je zdaj še ultra trail - ti dolgi maratoni, traili, na katerih ljudje preizkušajo lastne meje in moči, so se tako doma kot v tujini precej razvili.

"Neverjetno se razvijajo traili. Morda pa - ko sem prej govoril o izgubljenih vrednotah - ljudje tudi v tej smeri kdaj iščejo svoje vrednote, potrditve in osmislitev življenja. K 24 gre že v 22. sezono, priteguje vedno več ljudi - zadnja leta jih je čez 50 na leto, to se pravi, da živi in raste. Smo pa letos uvedli dodatne oblike - štafetni in etapni K 24, da ne bi bil dostopen le tistim najbolj adrenalinskim in sposobnim, temveč tudi najširšim množicam - zopet v smeri razvoja turizma in ponudbe naših hribov in dolin. Ultra Trail K 24 je samostojna, neodvisna organizacija, potem ko se je angažiral Klemen Pušnik in smo se dogovorili za ime K 24, ki je že poznana blagovna znamka in pritegne. Zdaj ima tudi mednarodna obzorja, kar je velika promocija našega kraja."

V Črni je bil ravno občinski praznik, ste tudi častni občan. Posthumno je naziv častnega občana dobil župnik, ki je z vami popotoval - Tone Vrisk. Vi - če vključim še tudi žal pokojnega Milana Savellija - ste bili nedvomno zanimiva druščina različnih prepričanj in pogledov, hkrati pa zgled, kako se lahko razlike v pogledih presežejo in so mogoča prijateljstva.

"Res smo bili zanimiva druščina. Če jo še malo karikiram: na eni strani župnik, na drugi partijski sekretar, kar je Milan bil, in jaz kot neka srednja liberalna varianta. Ampak ko smo bili na poti, ker nas je združila želja po dogodivščinah in potovanjih, se tega ni čutilo, resnično nikoli in nikdar med nami ni bilo napetosti in težav in tem, ki bi razdirale. Hočem povedati, da za ljudi, če pošteno razmišljajo, te razlike niso ovire. V naši družbi so ovire marsikdaj nastavljene umetno, da nas razdvajajo in razkoljejo brez vsake potrebe, ker je to nekomu v interesu. Zanimivo, da smo vsi trije častni občani, kar kaže, da smo mogoče res pošteno in pravilno razmišljali tako o kraju kot v širšem smislu. Različna spoznanja so nas bogatila in nam dajala širino. Ko spoznaš drugi način življenja, tudi ekstreme, kdaj tudi trpiš, se tudi bogatiš, nisi ozek in zaplankan in na probleme gledaš širše in bolj sproščeno. Tudi družbena dogajanja lahko ocenjuješ v širšem kontekstu. Mogoče, da ne bi zvenelo preveč domišljavo, si malo 'dvignjen' in znaš drugače razmišljati. Širši svet mi je morda dal širše poglede, zato še danes marsikaj kritičnega izrečem in napišem o naši družbi. Vse z namenom, da z mikro stvarjo prispevam, da bi morda začeli širše, drugače, bolj poglobljeno, pošteno, pa tudi bolj objektivno razmišljati."

Z drugačnostjo in sprejemanjem drugega in drugačnega ste se seveda soočali kot dolgoletni direktor CUDV Črna. Zakaj se še vedno bojimo drugačnosti, je ne sprejmemo samoumevno, vsaj v povprečju gledano?

"Res je, celo življenje sem delal z drugačnimi in drugačnostjo, zato jo znam tudi drugače videti, jo spoštovati. Začne te bogatiti, ko jo spoznaš, jo sprejmeš in imaš vrednoto več. Ljudje se na splošno res bojimo drugačnosti, še posebno Slovenci. Vedno pravim, da Slovenci kot narod vase nimamo vgrajenega pozitivnega odnosa do drugačnosti kot veliki narodi, morda prav zato, ker smo se kot majhni morali boriti za svoj obstoj in smo posledično to drugačnost, kakršnokoli že - do invalidnih, tujcev, istospolnih -, s strahom sprejemali. To potrjuje veliko stvari, ki so se pri nas dogajale. Za spremembe moramo v tej smeri še veliko razmišljati in delati."

Pomikava se torej od alpinizma k drugim vašim razmislekom o današnji družbi in časih, še vedno v epidemiji koronavirusa. Ta je precej močno zarezala v CUDV Črna, institucijo, ki ste jo vodili v svoji karieri in v katero imate še zdaj dober vpogled. Gotovo ste spremljali, kako so se spoprijeli z izzivi, ki so večplastni in pri osebah z motnjo v razvoju še posebno občutljivi, zlasti pri prehodu iz povezovanja, družabnega v izolacije, ločevanje, medtem ko je bil prej pri njih pomemben zlasti fizičen stik.

"To so bile nedvomno velike preizkušnje, kot jih v vseh letih obstoja CUDV še ni bilo. Zaprlo se je vse, kar smo razvijali - povezovanje, odprtost v okolje in življenje, povezano z neposrednim telesnim stikom, ki je sicer močno prisoten - eno in drugo je bilo odvzeto. Veliko sem se pogovarjal, pridobival informacije, tako varovanci kot delavci so doživljali hude čase in velike preizkušnje. Izšli pa so kot borci, veliki zmagovalci, zato jim gre vse priznanje, da so krizo uspešno prebrodili. Lahko bi bilo hudo, nihče ni umrl, kar je izredno pomembno. Sem se bal, da bi se kaj takega zgodilo ob okužbi težko prizadetih, ki so že po naravi in bistvu zelo občutljivi. A se je res dobro izšlo. Upam, da ne bo v bodoče kaj hujšega, ker trenutno situacija tudi ni rožnata."

V CUDV Črna poteka projekt deinstitucionalizacije - prehod od institucionalnega varstva v skupnostno bivanje v manjših skupinah. Kako v luči strokovnih dognanj, vedenja gledate na premike, spremembe, ki se jih vi pravzaprav že zagovarjali in vzpostavljali v preteklosti?

"Šli smo neko naravno pot skrbi za osebe z motnjo v duševnem razvoju, kot je šla tudi razvita Evropa, a bili smo vedno nekako v ozadju, bolj počasi, zapoznelo, kot na marsikaterem drugem področju. Skrb, da niso bili samo revčki na ulicah in brez skrbi družbe, se je v Skandinaviji, Nemčiji, Angliji začela že sto let pred nami. Sledila je institucionalna oblika, nato pa sta družbena skrb in strokovni in humani pogled šla na zahodu naprej v smeri skupnostnega bivanja, ne v institucijah, ampak v okolju, iz katerega izhajajo; nekako prilagojene oblike, a zelo podobne našim. Razvoj bivalnih enot se je pri nas tudi zato, ker nismo tako bogata družba, začel pozneje. To je velik projekt, ki bo omogočal razselitve na manjše enote za bolj kvalitetno življenje. Sem pa zelo ponosen, ker smo to že razvijali, in se po svoje ne dela nič novega, in sicer smo to počeli brez evra ali tolarja, ki bi ga nam dala država ob odprtju bivalnih skupnosti in vključitvah v stanovanja, vse z lastnimi in donatorskimi sredstvi. Tu smo gotovo bili pionirji, ki smo brez vsakih dragih projektov to izpeljali z vizijo, ki smo jo imeli. Morda bolj skromno, a z bistvom, ki je dalo kvaliteto življenja."

Kako vidite razvoj pravic oseb z motnjo v razvoju tudi z vidika, kot ste ga sami zagovarjali v smislu normalizacije življenja - je družba, država in s tem zakonodaja šla v pravo smer, kje so rezerve?

"Zdaj imamo le projekt, kar pa ne pomeni, da gre cela družba v to smer, imamo še druge zavode velikega tipa. Kdaj bo to šlo naprej, ne vem, a dejansko ne gre za celotno preobrazbo sistema pri nas. Bojim se, da je vprašanje, ko bo projekt končan, kaj bo pomenil za druge, glede na to, da se kvaliteta in življenjski standard v teh ustanovah in skrb za to populacijo do neke mere celo nižata. Mi smo vso pozitivno zakonodajo, ki jo imamo, pridobili v prejšnjem sistemu - to moram objektivno reči in zdaj se marsikaj znižuje. Standard v teh ustanovah, tako kadrovsko kot materialno, je nižji."

Socialnovarstveno področje je tudi zahtevno - podobno kot v drugih institucionalnih oblikah bivanja, v katerih ljudje rabijo pomoč, oskrbo, recimo v domovih za starejše - delo je naporno in zdi se, da je vse težje dobiti, zadržati kader, veliko je bolniške odsotnosti.

"Ravno zato je večji problem, ker je bila nekoč neka stimulacija. Pa ne da bi ljudje samo zaradi denarja hodili v službo, a bila je stimulacija s plačo in urejenimi delovnimi pogoji in so se ljudje raje zaposlovali v našem centru. Po drugi strani pa se tudi pri tem vračamo k vrednotam, ki jih gradimo v pozitivnem smislu in so morda malo izgubljene. Moram se spomniti svojih sodelavcev, ki so res živeli s centrom, velika večina je dihala z njim, dajali so otrokom, mladostnikom in odraslim del sebe, torej veliko več, kot bi od njih zahtevala zgolj služba. S tem so tudi ustvarjali kvalitetno in pozitivno klimo, veliko dajali, a sprejemali tudi zase. Kljub izčrpavajočemu delu so bili delavci bogatejši in vsa kvaliteta skupnega bivanja je bila na višjem nivoju. Ne da bom kritičen do vsega, kar je danes, a če bo ta slaba stimulacija v socialnovarstvenih ustanovah ostala - enako je tudi v domovih za starejše -, ne bo dobro. Zato tudi, če bomo zgradili bivalne enote in vanje ne bomo vnesli življenja, pristnega odnosa, ljudi, ki se bodo razdajali, bomo dobili le hiše, ustvarili materialno dobre pogoje. Želim si, da ne bi bilo tako in da bi sledila tudi osmislitev življenja v teh enotah. Emocionalni momenti so večkrat bolj pomembni in štejejo več."

Pogosto opažamo, da neke klasične pripadnosti podjetju, ustanovi, v kateri delaš, ni več, vsaj ne tako trdne. Je to tudi zaradi razkoraka med delom in kapitalom, od katerega delavci nimajo dosti? Kje je - mislim širše - nastala ta sprememba?

"Dejansko je temeljna vrednota denar in kadar delavci vidijo, da šef, lastnik dela le zaradi sebe, ne pa tudi zaradi širšega, občega dobrega, izgubijo upanje, veselje. Ko hodiš v službo le, da bi preživel, si bistveno manj produktiven, to je popolnoma jasno. Z relativnim nezadovoljstvom delavcev pa ni rezultatov, bodisi na družbenem bodisi na gospodarskem področju. Mi smo v neki obliki bolj krutega kapitalizma, kot je danes zahod, kjer delavce vidijo kot dodano vrednost, ne pa kot tiste, ki morajo proizvajati. To je danes kar problem cele družbo, tudi politike. Razmišljanje v smeri pridobivanja, hlastanja nikamor ne pelje. Sem pa prepričan, da je to začasni stranski tir, po katerem trenutno vozimo. Družba je močna struktura, ki se bo, upam, čim prej spreminjala v pozitivno, da bo človek cenjen, družba pa bolj smiselna in zdrava."

Kljub vsemu ohranjate optimizem, da bo humanizem, ki ga zagovarjate, tudi živite ne nazadnje, našel pot, prevladal. Na trenutke se zdi, kot da se vse sesuva, da gre "svet k vragu" - tudi če pogledamo širše, od Afganistana dalje. Je vseeno še neka perspektiva?

"Pa saj jo moramo imeti, ne moremo iti v brezno, v uničenje samega sebe. V končni fazi se bo ob velikih preizkušnjah vedno bolj izrazilo pozitivno razmišljanje, želja, da človeštvo zapeljemo v bolj pozitivne in osmišljene poti. Po drugi strani nam seveda lahko res grozi propad v najširšem smislu, kot ste rekli. Vse, kar se danes dogaja, od Afganistana do Južne Amerike in tako dalje, je skrb zbujajoče, tudi problemi onesnaževanja okolja, ki je globalizirano. A človeštvo je doslej preživelo veliko hudega, prepričan sem, da bo tudi vnaprej."

Družbena omrežja vas niso nagovorila, jih ne uporabljate. Pa še verjamete v kritične javnosti?

"Moj način sta govorjena in pisana beseda, neposredni pogovor, kakršen je ta, so pa tudi pozitivne plati za mlade. Negativna plat novih medijev in omrežij je, da se lahko ljudje skrijejo, so anonimni in blatijo, pljuvajo na neprimerne načine, si dajo duška. Če se moraš javno izpostaviti, je nekaj drugega. Politika vedno hoče svoje vernike in hoče jih speljati na svoj mlin, da z množico pridobiva moč. Če imaš množico, ki ne misli s svojo glavo, ki je kot ovce, se ti moč veča, s tem pa se zmanjšuje (samo)kritičnost in veča tudi neobzirnost. Pomembni sta objektivna, poštena informiranost in ozaveščenost ljudi, ki se ne pustijo zapeljati in mislijo. Zato tudi sam javno pišem in govorim, ker menim, da ne smemo v tej smeri. Razmišljanje je najbolj pomembno zagotovilo, da bomo ostali zdrava družba, čim bolj po meri ljudi, ne pa nekih veljakov in prvakov."

Gotovo je to povezano z znanjem kot temeljem, ravno smo na pragu novega šolskega leta. Znanje je po svoje sicer tudi razvrednoteno, vedno bolj se dvomi o stroki in se spodbujajo šarlatanstva. Dvom je sicer koristen, a ne na način občega sesuvanja. To je tudi skrb zbujajoče.

"To je najbolj skrb zbujajoče. Jasno je, da je šola vir znanja, ampak nekega objektivnega znanja - če to postaja usmerjeno v interese kogarkoli, kakorkoli, kot je bilo tudi v socialistični Jugoslaviji v pretirano leve ideologije in indoktrinacijo, pa po drugi strani danes ostaja bojazen, da bodo indoktrinirani v drugo smer. O tem nam priča tudi vedno večji pritisk na privatizacijo šolstva, ki ima interes indoktrinirati. Javna šola, za katero stoji stroka in ne politika, je najpomembnejša v naši družbi. Bojim pa se tudi, da je tudi stroka vse bolj v službi oblasti, kar seveda ni dobro. Ključen se mi zdi boj za javno šolo."

Je ljudi vse težje nagovarjati z znanstvenimi argumenti, kar kaže zlasti cepljenje, očitno tudi nova točka delitve, polarizacije v družbi?

"Najprej moram povedati, da sem cepljen. Cepljenje res postaja zanimiv fenomen. Ko smo se večkrat cepili pred leti, skoraj, razen posameznikov, ni bilo razmišljanja o slabem, danes pa se praktično polovica ljudi izreka proti cepljenju in v tem vidi zaroto. To se mi zdi neverjetno. Res pa prinaša dodatno razdvojenost za in proti, razklanost, ki prav tako spet nekomu koristi. Če nikomur ne zaupamo več, niti stroki, znanosti na kateremkoli področju, bomo postali anarhična družba in se nam slabo piše."

Tako da potrebujemo oprijeme, oprimke kot v plezalni steni.

(Smeh) "Ja, definitivno. Ko ti zmanjka oprimkov, vstopov, ostajaš v zraku, lebdiš v nevarnosti, si nedorečen. Tako je tudi v življenju - rabiš oprimek, vstop, da si, čeprav si v zraku, hkrati na trdih temeljih, ki ti dajejo zaupanje, vero v življenje in razvoj v prihodnosti."