(INTERVJU) Maruša Bradač, astrofizičarka: Svet se je izkazal za zelo sebičnega, vsak poskrbi le zase

Ena najprodornejših astrofizičark našega obdobja Maruša Bradač z iskanjem temne snovi pravzaprav odstira skrivnosti nastanka vesolja. Kot profesorica fizike in astronomije na kalifornijski univerzi Davis je sodelovala pri zasnovi novega Nasinega teleskopa James Webb in po njegovi izstrelitvi je v pričakovanju posnetkov, ki jih bo nova pridobitev poslala nazaj na Zemljo. In to v Sloveniji, saj se je pred koncem preteklega leta po več kot dveh desetletjih življenja v tujini vrnila v domovino. Zdaj predava na Fakulteti za matematiko in fiziko v Ljubljani.

Napeto čakanje je mimo. Webb je izstreljen, razprl je zrcala, tudi druge bolj ali manj kritične faze so verjetno izpeljane. Ali danes spite bolj mirno kot pred dvema mesecema in kot zadnja leta, ko ste bili v nestrpnem pričakovanju? Ali pa ste morebiti že v nestrpnem pričakovanju posnetkov?

"Sem zagotovo v nestrpnem pričakovanju, je pa res, da tudi bolj mirno spimo, saj smo pognali že tudi našo kamero in se prepričali, da je vse v najlepšem redu. Imamo tudi že prve posnetke in vidimo, da se stvari odvijajo po pričakovanjih. Slika še ni fokusirana, namesto ene slike jih dobimo 18, saj vsako zrcalo še ni usmerjeno v isto točko, tako da na podlagi dobljenega sedaj poskušamo vse umeriti."

Na neki način zdaj vsi člani ekipe dihate s teleskopom?

"Že 20 let živimo s tem teleskopom, kajti sama sem vsaj deset let del teh znanstvenih skupin. Pripravljamo se na podatke, drugi strokovnjaki razvijajo tehnologijo, znanstveniki pa povemo, kolikšne zmogljivosti si želimo."

Kako velika je ekipa?

"Več kot 1000 je samo znanstvenikov, ki sodelujemo pri tem teleskopu, bo pa pri projektu še več ljudi, ki se nam bodo pridružili zdaj, ko bo teleskop v vesolju začel delovati. Veseli smo tudi, da smo pri utirjanju porabili zelo malo goriva, to je bil največji razlog, zakaj smo napovedovali, da bo teleskop deloval pet let in pol, zdaj pa vemo, da je ta številka že vsaj deset let, verjetno blizu 20."

Je pa res, da je tudi zamuda pri izstrelitvi velika, 14 let, in tudi zato je v tem času tehnologija napredovala ...

"To težko natančno ocenimo, a če nam utiritev ne bi uspela, kot nam je, bi bil ta čas zagotovo krajši, saj bi porabili več goriva, da bi teleskop točno nastavili."

Za teleskop James Webb, najdražji teleskop vseh časov, ki velja za pravega naslednika legendarnega Hubbla, ste še pred izstrelitvijo dejali, da sicer veste, kaj boste videli, ampak najbolj zanimivo pa je tisto, "česar si nismo predstavljali, da nam bo ta teleskop dal". Kaj bi to lahko bilo?

"Danes ta slika ni nič bolj jasna, kajti nimamo še znanstvenih posnetkov, zato bo slika jasnejša čez nekaj mescev, ko dobimo prve posnetke. V celotnem času, ko bo Webb opazoval vesolje, bodo nastala nova odkritja. Če potegnem vzporednico s Hubblom - ob njegovi izstrelitvi sploh še nismo vedeli, da imamo oddaljene galaksije, ki jih danes preučujemo, in prav Hubble nam je omogočil, da smo jih odkrili."

Že odkritje galaksije MACS 2129.4-0741, ki jo je leta 2017 pod vašim mentorstvom odkril vaš študent, je omogočilo direkten vpogled v vesolje, kakršno je bilo na začetku. Tako ste dejali znanstveniki. A pravzaprav bo to zdaj ponudil tudi teleskop Webb. Pogled v preteklost, v začetke. Se le zdi ali je ta začetek res zelo raztegljiv pojem? Lahko ocenjujemo, kako daleč od začetkov smo?

"Vemo, kdaj je začetek našega vesolja, ne vemo pa, kdaj so nastale prve galaksije oziroma kdaj so začele tvoriti prve zvezde. Že Hubble nam je ponudil vpogled v zgodnje vesolje, a smo po večini lahko naredili le fotografije teh objektov, sedaj pa jih bomo lahko začeli zares proučevati tudi s spektri. Tako bomo našli bomo na tisoče novih takšnih galaksij in imeli bomo imeli jasnejšo sliko, kako so nastale prve galaksije. Za zdaj še ne vemo, ali vidimo samo najsvetlejše galaksije. To je, kot bi preučevali človeštvo, pa bi lahko videli samo tiste ljudi, ki so visoki nad dva metra, in na tej podlagi bi sklepali, kakšno je celotno človeštvo."

Veljate za eno najbolj prodornih astrofizičark našega časa. Bili ste prvi, ki ste z opazovanjem jat galaksij neposredno izmerili lastnosti delcev temne snovi. Prav tako ste z opazovanjem jate galaksij Izstrelek skupaj s sodelavci določili empirično zgornjo mejo za interakcijski presek delcev temne snovi, kar velja za najpomembnejši neposredni dokaz za obstoj temne snovi doslej. Kaj vse to pravzaprav pomeni za družbo, za laično javnost?

"Za družbo to pomeni predvsem raziskovanje - gre za radovednost, ki jo želimo potešiti. Gre za raziskovanje, vedenje, kako je naše vesolje sestavljeno, iz česa je. Vse, kar vidimo, torej planeti, galaksije, vsa vidna snov predstavlja le majhen del celotnega vesolja, veliko več je temne snovi. Če želimo raziskovati naše vesolje, ga moramo raziskovati v celoti, zato je temna snov zelo pomemben del vesolja, pomaga nam tudi napovedati, kaj se bo z vesoljem dogajalo v prihodnosti. Tukaj gre za vedenje, ki ga kot človeštvo na srečo hočemo imeti. Seveda pa gre tudi za ogromno tehnološkega razvoja; če danes vzamete v roke telefon ... skoraj vsak ima kamero in prav te kamere so razvili astronomi, ko so želeli slikati nebo. Zato raziskovanje prinaša ogromen tehnološki razvoj. Kaj bi se zgodilo, če bi tistemu, ki je začel izumljati kolo, nekdo rekel, kaj neki počne? Kajti tedaj kolesa niso izumljali, da bi naredili avtomobil ali kolo, ampak za namen umetnosti. Posledica tega pa je mobilnost. In ko nekdo reče, da tega ne smemo podpirati, se moramo resno vprašati, kaj bi se zgodilo s človeštvom, če ne bi podpirali osnovne znanosti."

Ste tudi mentorica mladim raziskovalcem. Zakaj je mentorstvo, sploh ko gre za znanost, ključnega pomena?

"Le tako lahko uspemo, saj raziskovati ni mogoče sam, ampak gre za tim, ki se povezuje. Predvsem mladi imajo največ novih idej in svoje najboljše projekte rada prepustim mladim raziskovalcem, jaz pa sem tista, ki zagotovi denar in podatke. In v tem smo najboljši. Raziskovanja so veliko boljša na tak način. Če bi sama opravila te raziskave, ne bi ugotovila niti pol toliko stvari, kot jih ugotovimo v timu. Zagnanost je tista, ki najbolj vleče naprej. Najpomembneje je, da mladega raziskovalca pravilno usmeriš. Mladi raziskovalec pa je tisti, ki loči povprečje od nečesa izjemnega. Absolutno verjamem v mlade ljudi."

Kako sicer vidite zaupanje v znanost? Je na ravni, ki si jo zasluži? Kje šepa in kaj bi morali storiti, da bi bilo drugače?

"Zaupanje v znanost je kljub vsem dosežkom vedno slabše. Nastal je fenomen poplave informacij in dezinformacij. Družbena omrežja, tudi mediji imajo vlogo pri tem. Včasih si šel po odgovor na neko vprašanje v Enciklopedijo Britannico ali res dober časopis in si vedel, da to, kar si prebral, drži. Danes greš na internet, dobiš sto različnih informacij, prebereš tisto, ki je prva, in ne veš, ali drži. A veliko ljudi se tega ne zaveda. Informacijo vzamejo za svojo, jo širijo naprej in tako nastanejo teorije zarot, ki našemu svetu zelo škodijo. Meni se je zdelo neverjetno, da bi kdo verjel, da je Zemlja ploščata, a potem ugotovim, da obstajajo skupine ljudi, ki v to verjamejo 'na smrt'. In jih ne prepriča noben dokaz. Tudi mnoge druge stvari, s katerimi se zdaj soočamo, kot je na primer pandemija, ne prepričajo ljudi, ki še vedno ne verjamejo, da to ni samo gripa."

Kaj je torej treba narediti?

"Ponovno je treba zgraditi avtoriteto. Kdo so viri, ki se jim res verjame? Čeprav ne želim vstopati na politično področje, je politika tista, ki nas je tukaj pustila povsem na cedilu. Celoten svet se je izkazal za zelo sebičnega, vsak poskrbi le zase in v takih razmerah izgubiš zaupanje v vse."

Je to stanje mogoče povrniti?

"Upati, da se bo to prelevilo nazaj v dobre stare čase, kot jim radi rečemo, nima smisla, saj nikoli več ne bo tako. In tudi ne more biti. Kajti če bi lahko bilo, bi tako ostalo. Pa ni. Srčno upam, da bomo dočakali novo stanja, ki bo bolj prijazno do znanosti. Klimatske spremembe so pri vrhu tega, kar bi nas moralo najbolj skrbeti. Pred vrati imamo dokaze, da se to dogaja, da nam te stvari grenijo življenje, pa ljudje kar ne verjamejo, da smo za to krivi sami."

Je raziskovalno delo, globalno gledano, dovolj dobro tudi finančno podprto?

"Spet je odvisno, kdaj in kje. Vse prevečkrat se zgodi, da je določeno znanstveno delo podprto, ker je nekaj popularno, in že tako majhen del denarja, ki se temu nameni, ostane pri vnaprej določenih projektih. Če je delo že podprto, ni vselej podprto za prave stvari. Pa ne želim biti negativna. Pozitiven primer je recimo ameriška Nasa, ki se je zgodila prav na krilih hladne vojne in potrebe po dokazovanju. In zakaj se je Nasa zgodila? Da bi prišli na Luno. To sicer znanstvenikom ni prineslo revolucionarnih odkritij, a vse, kar je sledilo, je fantastično. Se dogajajo dobre stvari, tudi Evropa ima močne raziskovalne projekte. In kjer je volja, se stvari zgodijo. Tudi raziskovanja na področju cepiv ... Ko je bilo treba stopiti skupaj, je znanost res pokazala, da je sposobna ustvariti vrhunske dosežke. Le podhranjena ne sme biti."

Kaj pa vloga žensk v znanosti? Je preboj uspel? Še traja? Do kod moramo priti? In verjetno ne zgolj zaradi doseganja kvot, pač pa predvsem zaradi dimenzije, ki jo lahko prispeva ženski vidik. Kaj je po vašem mnenju najbolj dragoceno, kar lahko prispevate ženske v primerjavi z moškimi kolegi?

"Največji problem vključenosti žensk v znanosti se začne povsem na začetku; ko sem se sama vpisovala na študij, je fizika veljala za zelo moški študij in kot tako so jo tudi predstavljali. In že tu je bila storjena napaka. Ženske v znanosti začnemo izgubljati že v osnovni šoli. Več ko nas je znanstvenikov, bolj smo lahko mentorji, tudi vzorniki. Več ko imajo mlada dekleta vzornic, več jih bo stopilo na to pot, ker jih to tudi veseli in njihova želja ne bo že v osnovi zatrta, češ, da to ni nekaj, kar bi bilo za njih. Ti stereotipi morajo pasti. Se je torej zgodil preboj? Ne, ker se ne more. Ne moreš čez noč naenkrat imeti ogromno študentk fizike, od koder nato črpaš vse kadre. Toda te stvari se dogajajo, počasi in zanesljivo, kar me veseli. Vedno več študentk vidim tudi pri nas. Se pa stvari po mojem mnenju odvijajo prepočasi."

Je kakšna razlika med biti ženska znanstvenica v ZDA in v Sloveniji oziroma v Evropi?

"Znanost je zelo globalna, projekti se prenašajo, tudi jaz nadaljujem delo pri projektu iz ZDA. Gre predvsem za podporo, finančno, dostop do določenih teleskopov, infrastrukture, ki jo potrebuješ pri svojem delu. In tukaj je Evropa na zelo visokem nivoju, tudi Univerza v Ljubljani mi je zelo prišla naproti, da imam še boljše pogoje, kot sem jih imela v ZDA. Določene stvari se morajo popraviti, da bo to enakovredno, a je Evropa na zelo dobri poti do tega. In v tem primeru je EU prinesla velik napredek, kajti Slovenija je premajhna, da bi lahko sama ustvarjala preboje v znanosti, zato gre za globalno stvar. Po zaslugi EU imamo evropski raziskovalni center, tukaj se črpajo sredstva vseh držav in se mednje lahko tudi delijo. Zato je konkurenca večja, to pa pomeni tudi več napredka."

Kaj pa financiranje? Je zadostno za projekte, ki jih znanost potrebuje? Ki jih pravzaprav potrebujeta družba, človeštvo. Vidite znanost predvsem kot sredstvo za doseganje teh spoznanj?

"Določene veje znanosti so zagotovo podhranjene in tam tega ni, zato nam manjka sredstev, sploh za mlade, za začetne projekte. Imela sem srečo, da sem se uveljavila kot znanstvenica v tujini in se vrnila kot uveljavljena znanstvenica. Mladi pa nimajo neposrednega dostopa do velikih evropskih sredstev, kajti najprej je treba zgraditi skupino. Zato je mladim treba pomagati. V Sloveniji in Evropi nimamo dobre sheme za mlade raziskovalce, zato nam bežijo v tujino, ker jim doma ne znamo ponuditi pogojev, da bodo res uspešni."

Ko sva že omenila Slovenijo: zakaj ljubljanska univerza, zakaj ne mariborska? So se borili za vas?

"Ni šlo za tekmovanje, pravzaprav sem z Univerzo v Ljubljani in svojim mentorjem profesorjem Tomažem Zwittrom, ki je tam vodja astronomske raziskovalne skupine, sodelovala že prej in je bila to logična poteza. Največ v znanosti pridobiš, ko se pogovarjaš s kolegi, ko razvijaš nove ideje, teh pa ne moreš razvijati sam, zato je pomembno, da imaš skupino. In Ljubljana je tukaj najmočnejša, ima tudi najboljšo bazo študentov in najboljši doktorski program. Dobila pa sem tudi zagonske možnosti, denar, da lahko začnemo. Zato sem se odločila priti v Slovenijo, ne kam drugam. Pa tudi vrnitve v domovino sem si vselej nekako želela."

Kako ocenjujete akademsko okolje v Sloveniji?

"Pravzaprav sem ga spoznala včeraj (minuli ponedeljek, op. p.) med prvimi predavanji, ampak prvi vtis je zelo pozitiven. Študenti so veliko bolj motivirani kot na primer študenti v ZDA, tudi bolj samostojni. Veliko ljudi to preseneča, mene pa nikakor. Tudi sama sem študirala na Fakulteti za matematiko in fiziko v Ljubljani in brez tega ne bi uspela v tujini. Pogosto me kdo vpraša za svojega otroka, ki želi študirati v ZDA, ampak jim odvrnem, da sploh v prvih dveh letnikih študija ne bodo dobili niti približno toliko znanja, kot ga dobijo v Evropi. In tukaj je Slovenija na prvem mestu. Zagotovo pa podpiram izkušnje iz tujine, kajti naučiš se mnogo, doživiš novi svet, spoznavaš nove kulture in tudi kasneje navežeš nove stike. Ljudje tako radi dajo v nič. Ampak tisti, ki gremo v tujino, ugotovimo, da tam trava ni vedno bolj zelena, ampak polna plevela."

Kako pa vidite te novodobne "astronavte"? Vesoljski turizem razpira krila, osvajamo Mars, na nebo pošiljamo tisoče satelitov ... Govorimo pol stoletja po prvem pristanku na Luni o renesansi osvajanja vesolja? In koliko se to sploh prepleta z vašim delom?

"Novi sateliti nam seveda kvarijo nebo in zelo pogrešam, da države družno ne začnejo razmišljati o tem, da je to treba regulirati. Ne gre samo za nas astronome, gre tudi za to, da lahko sateliti, ki nam dajejo pomembne podatke, na primer GPS, trčijo. Če pa govorimo o vesoljskem turizmu, spet poudarjam, da je vsak razvoj dober. Če je nekdo pripravljen vlagati zasebni denar v ta razvoj, to absolutno podpiram. Pa ne gre toliko za razvoj znanosti, temveč za razvoj tehnologije, ki je lahko pozitiven. Več ko imamo pomoči pri teh razvojih, boljše je. Mora pa to nekdo malce regulirati, ker so dolgoročne posledice lahko velike."

Dve leti je od začetka pandemije, ki je temeljito spremenila naša življenja. Med drugim tudi vaše. Do tega še prideva. Ob začetku prvega vala ste dejali, da je bil svet skupaj z družbo kot tempirana bomba, da je bilo vse prenapeto in da upate, da bomo stopili nazaj, se vrnili k pristnim odnosom, urejenim odnosom pri delu ... Kaj ugotavljate skoraj dve leti kasneje, nam je uspelo?

"Kot družba smo se zelo razcepili in morda z nekaterimi zelo svetlimi izjemami ne najdemo več človečnosti v sebi. Na dan sta stopila egoizem in individualizem in to me zelo žalosti. Izgubili smo zaupanje v sočloveka, ki nam ga je dala situacija z ljudmi na vrhu, ki jim prav tako ne moremo zaupati. Gre za to, da so se nam porušili ideali, da bo nekdo za nas naredil nekaj dobrega. Tega je vedno manj. Sicer sem optimistka in zato vedno gledam na pozitivne stvari, ki lahko izidejo iz določenih situacij. Določene dobre stvari se bodo sicer pokazale tudi v tej pandemiji, ampak kot družba pa kar tonemo. Prepričana sem o tem, da bo bolje, tega, kaj pa je treba narediti za to, pa ne vem prav točno."

V prvem valu, tedaj ste še živeli v ZDA, ste bili tudi precej kritični do ukrepov zaradi pandemije. Vmes se je zamenjal tudi ameriški predsednik. V čem je v vaših očeh kot znanstvenice, raziskovalke, tudi tujke v ZDA Biden drugačen od Trumpa?

"Bila sem kritična do neukrepov, kajti tedaj v ZDA ukrepov sploh ni bilo, nič se ni naredilo, da bi zaščitili prebivalstvo. Žalostilo me je, kako so stvari pustili iti svojo pot, čeprav so znanstveniki govorili, kako tega nikakor ne bi smeli, in posledično je v ZDA umrlo ogromno ljudi. Kritična sem tudi nad našimi ukrepi, ki pa so drugače skrajni, prevečkrat egoistično naravnani od tistih, ki jih sprejemajo. Nekateri so v redu, veliko pa je takšnih, ki dišijo po vojnem dobičkarstvu in osebnih interesih določenih posameznikov."

Veliko energije vlagate na različne načine tudi v to, da znanost približate ljudem. Ste govorka na dogodkih TEDx, ste tudi avtorica povsem poljudnih člankov, kjer obdelujete teme tako, da jih razumejo povsem laični bralci. Vrzel med "laboratorijsko" in poljudno znanostjo se zdi še zmeraj velika. Zakaj je ključno, da ljudje v najširšem možnem smislu razumemo znanost? Da nam je, kolikor se le da, blizu?

"Znanost mora biti ljudem blizu, ker kroji naš svet, in ljudje morajo razumeti tudi, kako znanost pripomore k temu, da imamo boljši jutri. Zaupanje v znanost je sicer trenutno nizko, a človek bi upal, da bo z dotokom informacij, ki jih danes imamo, ta vrzel splahnela, na žalost pa se je zgodilo, da nekateri to izkoriščajo v svojo korist in uporabijo znanost, da prikažejo neresnice, laži in obrnejo dogodke v svojo korist. Zaupanje v znanost se je žal zmanjšalo, se pa trudim, da bi to popravili."