Invazivne vrste: Nutrije so ljubke, vendar ... Kožušček ni kriterij za (ne)ukrepanje

V čustveno nabiti debati, ki je izbruhnila okoli nutrij in pokazala, da je razumevanje ekologije, četudi dobronamerno, lahko tudi precej plitvo, smo strokovnjake povprašali, kaj je tujerodna vrsta, kdaj postane ta invazivna in kdaj skuša človek popraviti, kar je zakuhal sam, torej tujerodne vrste, ki jih je prinesel v naše okolje, iz njega spet odstraniti. Predvsem pa, kdaj to storiti. Tudi nutrije so namreč prišle v naravo s krznarskih farm, nekaj časa ostajale v zmernem številu, zdaj pa njihove populacije rastejo prehitro, izkušnje od doma in drugod pa kažejo, da je preveliko število teh živali huda pretnja ekosistemom pa tudi gospodarstvu. Težava je znana že nekaj let, nutrij pa se skušajo znebiti povsod po Evropi.

Školjke, raki, nutrije

Marjan Govedič, direktor Centra za kartografijo favne in flore, zelo razumljivo pojasni osnovo: "Tujerodne so vse tiste, ki jim je k nam pomagal priti človek, torej k nam niso prišle po naravni poti. Imamo jih na vrtu, jih gojimo na njivah ... V trenutku, ko preskočijo v naravo, postanejo tujerodne. Vrste, ki se res nekontrolirano širijo in ogrožajo druge, pa so invazivne. To je biološka definicija na hitro. Obstaja še podmnožica invazivnih vrst, ki so se znašle v evropski uredbi, to je uredba, ki se jo navaja ob slavni nutriji. Na njej so vrste, za katere so strokovnjaki na nivoju Evrope ocenili, da je bitka z njimi smiselna. Obstajajo pa še vrste, kjer so države že skoraj dvignile roke, recimo trikotničarka. Z njo se nihče ne bojuje generalno, saj Evropa tega ne nalaga, lokalno pa se bojujemo z njo. Pri nas denimo potapljači na Bledu. Uredba torej ne pomeni, da se države ne smejo ukvarjati s katero drugo vrsto, uredba predvsem pravi, da je treba vrsto zatreti, če ta možnost obstaja."

Takšna je denimo zgodba raka močvirskega škarjarja, ki so ga izpustili pri Lopati, za njim pa so se zapodili celo policisti. Gre za zelo invazivno vrsto, rak je prav tako na seznamu uredbe in treba ga je bilo zatreti. "Ob Dravi pri Ptuju strokovnjaki v slopu projekta Life odstranjujejo drugega raka iz uredbe, ki ga je treba zatreti. Potem imamo še signalnega raka, za katerega vemo, da se ga ne moremo več znebiti iz rek, lahko pa se ga znebimo v pritokih. Tukaj so še tujerodne vrste, kjer se naravovarstvo več ne ukvarja z njimi, saj nima zmožnosti za to, so pa z njimi veliki ekonomski problemi. Te vrste so prevzele druge stroke, ki imajo z njimi težave, tak je denimo japonski dresnik. Težave dela tako cestarjem kot vodarjem, saj zapira prostor vodam in lahko povzroča poplave. Invazivne vrste, ki vdirajo v kmetijski prostor, prav tako lahko povzročijo zelo veliko škodo," še našteva Govedič.

Nutrije so tako kot raki, dresnik in druge vrste uvrščene na omenjeni seznam, država se je dolžna boriti proti njim, omejevati populacije in ima za to vse pravne podlage. In še nekaj je pomembno v tej zgodbi - ukrepati je treba čim prej, ni treba dokazovati njene škodljivosti, ker so jo dokazali že drugod, na očitke o dokazih za škodljivost nutrij odgovarja Govedič.

Kaj je tujerodna vrsta in kaj invazivna?

Uradnega seznama tujerodnih vrst v Sloveniji nimamo. Doslej je bilo zabeleženih vsaj 1100 tujerodnih vrst, od katerih slabih deset odstotkov predstavljajo vrste, vezane na vodna okolja. Večina teh je, za razliko od številnih vrst škodljivcev, odkrita naključno, kar otežuje morebitno hitro ukrepanje. Zaradi odsotnosti raziskav je v naših vodah verjetno prisotnih še več tujerodnih vrst, kot jih trenutno poznamo. "Nekaj vrst (npr. rak ozkoškarjevec, Pontastacus leptodactylus) smo v državo spustili, ker niso bili sprejeti ustrezni predpisi. V vodah kot problematične pogosto vidimo le ribe, ki jih naseljujejo oziroma so jih naseljevali ribiči. A so med tujerodnimi vrstami še raki deseteronožci, vodne bolhe, školjke in polži, ptice, sesalci, plazilci ter rastline. Največ tujerodnih vrst najdemo ob večjih rekah (Drava, Mura, Sava) in večjih ribnikih oziroma zadrževalnikih. Njihov neposreden vpliv je lažje razumljiv, a mnogo večji in dolgoročen je njihov posredni vpliv. Številne invazivne vrste vodnih okolij šele prihajajo, širijo se predvsem po Dravi, Savi in Muri. Nekatere od njih bodo zagotovo precej spremenile prehranjevalne splete vodnih ekosistemov," pojasnjuje strokovnjak

Hitro in učinkovito ukrepanje

Pri širjenju večine teh vrst ni časa za večletne raziskave, zato morajo biti odločitve glede izvajanja morebitnih ukrepov hitre. Podatki o razširjenosti tujerodnih vrst so dejstvo, ki državi lahko pomaga pri izvajanju ali opustitvi morebitnih ukrepov za preprečevanje širjenja pogostih tujerodnih vrst. "A za te vrste bo treba glede na geografsko pestrost Slovenije pripraviti strategijo lokalno usmerjenega ukrepanja. Projekt LIFE NarcIS vzpostavlja osnovno podatkovno infrastrukturo za učinkovito spopadanje s tujerodnimi vrstami, za spremljanje vseh ukrepov, prav tako pa bo morebitno upravičeno (ne)izvajanje ukrepov podprto s podatki. Izvajanje ukrepov ne sme biti vprašljivo, mora pa biti preverljivo, z monitoringom mora biti preverjena tudi učinkovitost izvajanja ukrepov," zaključi vodja centra za kartografijo favne in flore.

Prinašajo tudi bolezni

Davorin Tome, znanstveni svetnik na Nacionalnem inštitutu za biologijo, pojasnjuje sistemsko plat zgodbe. Le ena tujerodna vrsta, pa naj se zdi še tako ljubka, ali vsaj bolj ljubka od škodlje ali raka, lahko povzroči veliko motnjo, vnetje v ekosistemu: "Večina vrst, ki jih prinesemo, se pri nas niti 'ne prime', ker je konkurenca velika. Tu in tam pa se kakšna počuti zelo dobro in se začne bohotno razmnoževati, populacija se širi in te so pogosto problematične, saj s širjenjem populacije izpodrivajo domorodne vrste. Vrsta, ki je kompeticijsko močnejša, se v tem okolju dobro počuti, zato lahko fizično prežene vrsto ali pa pobere preveč hrane in te zmanjka za druge. Na ta način se začne domača biodiverziteta zmanjševati. To je en razlog, zakaj se želimo teh vrst znebiti, drug razlog pa je, da lahko ta vrsta s sabo prinese določene bolezni. V krajih, od koder so prišle, je lahko tista bolezen nekaj čisto običajnega, pri nas pa živali in rastline niso navajene na te bolezenske klice in lahko nastane ogromna škoda pri populacijah."

Doktrina se zdaj usmerja v to, da skušamo energijo vlagati v tiste invazivne vrste, za katere vidimo luč na koncu tunela, v invazivne vrste, ki so že zelo razširjene, se ne vlaga več toliko energije, ker bodo z nami pač ostale, na njih se bomo morali prilagoditi, dodaja Tome.

Skorajšnje izginotje soške postrvi

Precej na udaru so pri nas sladkovodni ekosistemi, kjer smo ljudje še posebej radi "urejali" populacije rib. En tak primer je soška postrv, navede Tome: "Soška postrv se je čisto lepo razvijala v domači reki, dokler ni človek začel vanjo vlagati drugih vrst postrvi, in sicer iz Save, ki sodi v čisto drugo porečje. Te vrste so bile kompeticijsko močnejše, poleg tega so se začele križati s soškimi in čista linija soške postrvi je skoraj čisto izginila iz Soče. Kasneje so v vodotokih gorvodno, kamor vložene postrvi še niso prišle, našli še nekaj soških postrvi in zdaj se zelo trudijo, da bi to čisto linijo soške postrvi ohranili. Vprašanje pa je, če se nam bo kdaj uspelo znebiti prinesenih vrst iz Soče."

Povsod po svetu se odvijajo podobni procesi, denimo sicer siva veverica izpodriva domorodno rjavo. "Pri nas še ni tako velik problem, drugod po Evropi pa postaja. Ameriški mink je prišel k nam na podoben način kot nutrija, s farm za gojenje krzna, od koder so jih izpustili v naravo. Minki pri nas so, niso pa še problematični," pravi Tome. Tudi nutrija je pri nas dolgo živela v manjših skupinah, zdaj pa se je spremenilo tudi okolje. S podnebnimi spremembami ali kakšno drugo spremembo lahko postanejo pogoji bolj po godu tujerodni vrsti in ta postane invazivna.