"Gospa Pavlič Kamien? Dober dan, sestra Vlasta z Endokrinološke klinike pri telefonu. Zapisano imam, da se 21. januarja oglasite pri nas. Vas lahko pričakujemo?"
"Seveda," sem rekla. "Sem si rezervirala proste dneve v koledarju. Ob kateri uri?"
"Okoli 17. bo najbolje."
V nadaljevanju sem preverila, kaj moram imeti s seboj in ali pregledi res trajajo od pet do sedem dni, kot je bilo napovedano. Potrjeno.
Leto in pol hodim okrog zdravnikov, ki se trudijo odkriti razloge za hudo uhajanje srca ob sploh ne velikih obremenitvah, zaradi česar sem se morala odreči teku. Celo med običajnimi sprehodi mi srce včasih potegne na 170 utripov na minuto in še kakšnega več. To lahko traja ves čas sprehoda ali samo kratek čas. Ni pravila, vsakokrat je drugače. Zaradi tega najbrž ne bom umrla, vendar bom vse življenje na tabletah, če ne odkrijemo razloga. Raje imam še en pregled in s tem upanje.
Receptorka je bila zelo ljubezniva, ko sem jo povprašala za smer. "Ste prišli na obisk ali boste sprejeti? Najprej levo, nato takoj desno do dvigal."
To je bilo moje prvo srečanje bližnje vrste z Univerzitetnim kliničnim centrom Ljubljana. Endokrinološka klinika je v osmem nadstropju. Pozicija z razgledom. Penthouse, sem si rekla.
Prišla sem s kovčkom, ki ga uporabljam za krajše dopuste, pa s torbo in računalnikom, polnilcem za mobilni telefon, rokovnikom, knjigo Mihe Mazzinija Funny in z obvezno knjižico sudokujev. Da o svoji lastni pižami, copatih in vsakdanji kozmetiki niti ne govorim.
Spet prijazen medicinski tehnik me je sprejel in povabil na pogovor, da urediva administracijo. Starost, višina, teža, bolezni, alergije, operacije, zdravila … — vse sva popisala. Bil je vesel in zabaven, govoril je slovensko z močnim ex-yu ljem, ki je bil z njegovih ust slišati prav hudomušno. Kot bi se šalil. Z veseljem bi mu povedala še kaj.
Potem pa me je peljal v sobo.
Naj se politiki zganejo in vržejo našemu zdravstvu rešilni pas. Pa ne v obliki svežega denarja. Ni treba. Naj samo zamašijo kanale, v katere ponikne toliko denarja
