Cianobakterije so posebna skupina bakterij, ki lahko izvajajo fotosintezo, podobno kot rastline proizvajajo biomaso in kisik, zato so značilne zelenomodre barve. Navedene bakterije so povsod v naravi, najpogosteje pa v vodah in so koristne in nujne za delovanje ekosistema, "ker predstavljajo vir hrane, proizvajajo kisik, vežejo toplogredne pline in sodelujejo pri kroženju dušika. Težave pa nastanejo takrat, ko se prekomerno namnožijo," je pojasnila raziskovalka na Nacionalnem inštitutu za biologijo Maša Zupančič.
Cianobakerije se namnožijo, ko se v vodi poveča vsebnost hranil, na primer zaradi odpadnih voda, spiranja gnojil s kmetijskih površin, problematično je lahko tudi pretirano hranjenje rib v ribnikih. Razloga za pretirano namnožitev cianobakterij sta tudi visoka temperatura in nizek pretok vode, zato je ta pojav bolj običajen poleti.
Nekatere cianobakterije lahko proizvajajo strupene snovi, imenovane cianotoksini, pravi Zupančičeva. Za ljudi kratkoročna izpostavljenost ni izrazito nevarna, dolgoročna pa lahko predstavlja tveganje. Vodi lahko v okvaro nekaterih notranjih organov, nastanek tumorjev in poškodbe DNK, v nekaterih primerih pa lahko pride do akutnih zastrupitev živali. Strupi delujejo na živčni sistem in lahko povzročijo paralizo mišic in odpoved dihalnih poti. "Je pa treba poudariti, da pri nas še nismo imeli takšnega primera," je dejala.
Voda ni primerna tudi za domače živali
Zaradi zelene barve jih ljudje pogosto zamenjujejo z zelenimi algami. "Cianobakterije prepoznamo po gošči zelene ali rjavkasto-zelene barve, ki se tvori na površini vode. Če prebivalci v jezeru ali ribniku opazijo zeleno ali rjavo goščo, morajo biti previdni," opozarja Zupančičeva. Izogibajo naj se kopanju v vodah, kjer je povišana koncentracija cianobakterij, prav tako naj se čim manj dotikajo takšne vode. Tudi domače živali naj ne pijejo te vode in naj ne brodijo po njej. Če pa se to vendarle zgodi, jih je treba umiti s čisto vodo.
Rib iz ribnikov ali jezer, v katerih so zaznali povečano število cianobakterij, naj ne bi uživali več kot dvakrat tedensko, pred kuhanjem pa je treba odstraniti kožo, maščobo in notranje organe. Odsvetujejo tudi uporabo te vode za zalivanje oziroma namakanje vrtov.
Kljub temu, da za to obstaja več načinov, cianobakterije v praksi le redko odstranjujejo. "Pri vseh metodah se namreč uničijo cianobakterijske celice, zato se zelo hitro v vodo sprosti velika količina toksinov, ki jih je še težje odstraniti. Z odstranjevanjem bi naredili več škode kot koristi," pojasnjuje Maša Zupančič. Zato je najbolje počakati, da se v vodi zmanjša količina hranil ter da se zniža temperatura, saj pri nižjih temperaturah zraka cianobakterije ne preživijo.
Dodatna pojasnila in fotografski material lahko javnost najde na spletni strani ciano.si, kjer je objavljen tudi interaktivni zemljevid. Ta zajema vse lokacije, kjer so v zadnjih nekaj letih zaznali povišano število cianobakterij, pa tudi lokacije, kjer vzorčijo mesečno in sproti osvežujejo podatke. Naslednje vzorčenje v ribnikih v Hotinji vasi in Podgradu ter Ledavskem jezeru bodo opravili avgusta.
